Victoria je dobesedno priplavala ali kako naj bi rekli, prilebdela je... Kakor koli. Pridersela je v veliko dvorano, ki je bila bogato obložena s svežimi vonjavami zajterka in tihim klepetom le redkih učencev, ki se jim je dalo vstati. Nakratko povedano... vsem se je jasno videlo kdo je bil na zabavi in kdo ni bil. Večina jih je bilo lenih in praznih obrazov, ki so jih krasili vrtoglavi podočnjaki in razmršeni in nasploh neurejeni lasje. Vic se je brezbrižno počila na mesto kjer se ji je zdela najboljša hrana. Kot prvo si je postregla s toplim cappuccinom, ki ga je dodatno opremila s trdo stepeno smetano v katero je bil zapičen mali piškotek s čokoladnimi kosci. Za konec si je vanjo nalila še toplo gosto topljeno mlečno čokolado za popestritev okusa. Počasi je srebala kavo in se razgledovala po mizi za nadalen obrok. Kot za začetek si je pripravila v trikotničke narezan tolst iz katrega se je narahlo cedil topljen sirček, ki ga je krasila še malo nasesekljane čebule. Ob robu krožnika si je prinesla še prtiček zelene barve z elegantnimi srebrnimi vzorci. Ko je spila inpojedla si je pripravila še sadni krožniček za skoraj cel dan pouka. Prinesla si je nekaj grozdja, malin, borovnic, češenj, breskev, kaki, gozdnih jagod, jagod in celo nekaj majhnih rezin svežega kokosa in melone. Vsega je bilo precej malo, da bi le lahko spravila vase. Ko je pojedla vse si je v usta zatlačila še malo lubenice nato pa se odpravila v spolzgadovski dom, da si bo pripravila torbo za pouk.

Očitno bo že čas, da grem na zajtrk je pomislila, ko se je potepala po šoli. Že kar veliko število učencev se je pojavljalo na hodnikih. Največ jih je bilo namenjeno na zajtrk, ki so ga bili vsi zelo veseli. V želodcu ji je že pošteno krulilo, zato se ni obotavljala. S hitrimi koraki je svoj cilj premestila na Veliko dvorano. Kmalu je pred seboj zagledala vrata dvorane, kot običajno ob tej uri, široko odprta. Ob straneh vhoda ta dan ni bilo predstavnikov. Učenci so se samodejno usedli za mize svojih domov, le nekateri zmedeni prvošolčki so še brezglavo menjali prostore. Obrazi prisotnih so bili večinoma utrujeni, nekateri namrgodeni, drugi pa živahni in veseli. Alice je kar prekipevala od dobre volje. Z iskrenim nasmehom je pogledovala po prostoru in prijazno pomahala prijateljicam, ki so jo že čakale. Opazila je, da so zanjo prihranile prosto mesto, a se jim ni takoj pridružila. Znebila se je podočnjakov in si lase prebarvala na temno rjavo. Izbrala si je svojo najljubšo pričesko - ravni lasje, speti v visok čop. Še zmeraj je bila močno zagorela od poletja, kar je opazila šele isto jutro v spalnici pred ogledalom ter bila na to močno ponosna. Saj bi si lahko sama spremenila barvo kože, a ji je bila bolj všeč naravna porjavitev. Hm. Naslednjo uro imamo nego čarobnih živali... pogledala je proti Pihpuffovski mizi ...s Pihpuffom. No, vsekakor bolje kot s Spolzgadom! Za njihovo mizo je že sedela Alyssina sestra, a je hip za tem že izginila iz Velike dvorane. Alice je skomignila z rameni in še vedno nasmejana odkorakala do svoje mize v črnih visokih čevljih s polno visoko peto, ki so bili podobni kompletu šolske uniforme, le veliko višji. Bila je tako sestradana, da si nihče ni upal priti v doseg njenih streljajočih pogledov. Ti so bili seveda usmerjeni v nesposobne butce, segajoče po njenih najljubših prigrizkih. Klepetala je s prijateljicami, pomežiknila kakšnemu šestošolcu in se nato smejala njegovemu odzivu... Eden izmed njih ji je nato pomežiknil in se nasmehnil, kar ji je bilo še najbolj všeč. Ko se je najedla, da je komaj stala, je že hotela oditi in se pripraviti na pouk. Nenadoma jo je nekaj ustavilo, pravzaprav jo jepotrepljalo po ramenu. Obrnila se je in se zaradi dobre volje zasmejala. ''Ste se zmotili?'' S temi besedami je poskušala ujeti obraz osebe, stoječe za njo.

[Kdorkoli vabljen - vseeno iz katerega doma je ]

Jack ni bil nadarjen za funkcioniranje v zgodnjih jutranjih urah (razen kadar je bil na sporedu quidditch, takrat je bil poln energije in od vseh najbolj hiperaktiven). Skuštran, brez čevljev in z napol zapetim plaščem je zaspano mežikal v zajtrk pred sabo ter si po minuti odločanja raje postregel s skodelico kave. Sošolec ob njem, ki ga je zjutraj na silo zvlekel iz zavetja tople postelje, je na plano privlekel urnik in naznanil, da jutranjemu obroku sledi nega čarobnih živali. Opominjanje na pouk je Jacka vse prej kot razveselilo, je pa optimistično pomislil, da bo vsaj zunaj, na svežem zraku. Končno se je spravil k hrani, a prevelika doza kofeina je naredila svoje in kmalu se je začel nemirno presedati in se ozirati okoli sebe. Ob sosednji, Drznvraanovski mizi je zagledal punco, ki se mu je zdela čudno znana in ko je ujela njegov pogled ter pomežiknila, mu je postalo jasno od kje pozna njen obraz. Nasmehnil se ji je ter ji vrnil pomežik.
"Kar pojdite, pridem za vami," je rekel sošolcem, ko se je najedel in se hitro podvizal do Drznvraanovske mize. Rjavolaska mu je zdaj kazala hrbet, a očitno je bilo, da je z zajtrkom zaključila in se pripravlja na odhod. Da mu ne bi spet pobegnila, jo je potrepljal po ramenu.
"Zadnjič si sicer imela živo rdeče lase, ko sva po koncu večerje ob začetku novega šolskega leta treščila skupaj, a zdaj sem, oziroma smo prepričani, da smo dobili pravo osebo," je režeč odvrnil na njeno vljudnostno vikanje, ko se je obrnila proti njemu. "Samo lovim te za besedo. Če se spomniš, si obljubila, da se še vidiva."

Prepoznala je Pihpuffovca njenih let, v katerega je trčila prvi šolski dan in se mu nasmehnila. Prej mu je že pomežiknila, a takrat še ni dobro pogledala njegovega obraza. Bil je skuštran in izgledal nasploh precej utrujen, zaradi česar se je še namuznila in pripomnila ''Živjo, si me pa prestrašil! Taka pojava je na daleč lahko precej srhljiva...'' Saj je še kar srčkan glede na nekatere primerke poosebljene narcisoidnosti. Alice je bila zelo vesela, da je dobila družbo - ni se ravno zabavno sam sprehajati po hodnikih Bradavičarke. Glasno se je zasmejala. ''Hja, pravzaprav je zanimivo, da velikokrat navezujem stike z rdečimi lasmi. Najpogosteje se zaletavam v mimoidoče. Pač menim, da bom verjetno naletela na kakšnega dobrovoljneža, ki se bo s prijaznim tonom odzval na mojo rušilno silo. Sicer pa ja, prava sem.'' Še vedno se je iskreno smehljala. Za šalo je pričela spreminjati barvo oči; zeleno-modra, zelena, nato temno rjava, zlato rjava, celo odtenek vijolične, sinje modra,... Zanima me, kakšen bo njegov odziv. Nekateri so precej vzvišeni nad mojo lastnostjo.

''Kakorkoli, jaz sem Alice. Prijatelji mi pravijo Al in če misliš to postati, se jim lahko pridružiš. Sicer pa si mi že na nek način prijatelj.'' Oči je imela ponovno temno rjave. Zdaj je z njimi zapeljivo, a vseeno tudi prijateljsko, pomežiknila. ''Smem biti tako počaščena, da izvem tvoje ime?'' Morda je zvenela že preveč kičasto in šminkersko, zato je hitro povesila pogled in rahlo zardela. Rdečice namerno ni prikrila; pred mladim Pihpuffovcem si je želela biti iskrena. ''Oprosti, morda me je rahlo zaneslo...'' je zamrmrala v brado, nato pa je sramežljivo dvignila pogled in vprašujoče pogledala sogovorca.

S prsti je poskušal ukrotiti na vse strani štrleče lase, ter se zamišljeno namrščil, ko je ponovno ugotovil, da je urejanje jutranje pričeske misija nemogoče. "Saj če bi vedel, da se bova ravno danes zjutraj srečala, bi se mogoče še počesal. In obul. Ampak ni problema, če samo od daleč izgledam shljivo, bom pa enostavno prišel bližje," je v odgovor na njeno pozdravno zbadanje okobal zasedel klop ob drznvraanovskem omizju. Nekaj najbližjih Drznvraanovcev mu je pri tem naklonilo presenečene poglede, ker pa se je zajtrk bližal h koncu, ni njegovi invaziji glasno ugovarjal nihče. Iz bližnjega krožnika je s hitro kretnjo sunil košček toasta, a ga v nenadni osuplosti napol pojedenega odložil nazaj na mizo, ko je Alice začela spreminjati barvo oči.
"Metamorf si? Wow. Noro! To potem menda pojasni tudi tvojo novo barvo las. Mimogrede, rjava mi je bolj všeč. Si jih lahko spremeniš tudi v kakšne bolj divje barve, ali si omejena na naravne odtenke?" ga je po začetnem presenečenju prevzelo eno samo navdušenje in je Alice zasul s svojo direktno iskrenostjo, zaradi katere so mu mnogi očitali nevljudnost. Kaj kmalu zatem pa ga je že zmedla, ko mu je rekla nekaj v stilu, da ji je že na nek način prijatelj ter nato še ljubko zardela: "Že prijatelja, kaj, kako? No torej, če sva prijatelja ti pa prvič: vpričo mene ni treba zardevati in drugič: bi šla ob priliko z mano na kavo?"
Za sekundo je utihnil in s pritajenim nasmeškom opazoval, kakšna utegne biti njena reakcija, pa se je spomnil, da ji še ni povedal svojega imena. "Sem pa tudi butast, čisto sem se ti pozabil predstaviti. Torej, živjo Alice, jaz sem Jack."

Začudeno je spremljala njegov pristop, nato pa se je zasmejala, ko je opazila obraze njenih sošolk in sošolcev. Ti so imeli široko odprta usta, za njihove oči pa se je zdelo, da jim bodo kmalu skočile iz jamic. ''Se vedno takole drzno pridružiš ostalim domovom?'' je šaljivo pomignila proti svojim prijateljem in si na obraz nadela njihovo zaprepadenost. Na njegovo 'opravičilo' glede videza je še vedno z nasmehom odgovorila :''Saj mene ne moti, če si tako...hm...'' je previdno iskala prave besede ''...neurejen, pazi pa se, če naletiš na Rawsa - ta ne bo tako ravnodušen! Glede na njegov značaj te bo mogoče vrgel iz šole in zapisal, da je zalotil nekega norca, ki je sredi hodnika plesal salso v tangicah...'' Zaigrano neodobravajoče je zavila z očmi. Ja, predstavnik spolzgada je bil tako noro zatežen, da nekateri prvošolci niso mogli verjeti, da ga je ravnatelj zaposlil na taki šoli. Fant je že segel po toastu, a ga kmalu odložil, še ne pojedenega. Alice je bila prijetno presenečena, ko se je pihpuffovec navdušil nad njeno sposobnostjo. Še bolj se je razveselila, ko je opazila, da je iskren. Malo je pomislila o njegovem vprašanju in se zadovoljno in pretkano nasmehnila - res je imela raje naravne odtenke, a se je odločila, da se malo pošali z vrstnikom ''Haha, no, pa poskusimo nekaj nadnaravnega'' In že je imela florescentno zelene lase s temno vijoličnimi, oranžnimi in sivimi prameni, za povrh si jih je skodrala, da so ji štrleli na vse strani in veselo stresla z njimi. ''No, kako se ti zdi? Lepo, kaj?'' Nesramno se je zarežala.

Ob fantovemu komentarju na njeno zardevanje, se je sproščeno zasmejala in si lase ponovno spremenila v prejšnjo obliko in barvo. ''Prvič; zardevala bom tudi v tvoji družbi, pa če te to moti, ali pa ne. Drugič; kava bi mi kar koristila, ti me pa tudi ne motiš - to pomeni ja. In pa: živjo, Jack, vesela sem, da sva se spoznala.'' Njen zadnji stavek je bil izgovorjen veselo in popolnoma brez sarkazma. Zamišljeno je s pogledom premerila njegovo pričesko ter se sklonila k njej. ''Dovoliš? Nekaj bom ukrenila glede tega'' je pokazala na njegove štrleče in neurejene lase. Ne da bi počakala na odgovor, (ta poteza se je tudi njej sami zdela predrzna) je nato stegnila roko s palico proti njegovi glavi in jo nežno položila nanjo. ''Poznam dober urok, ki sem se ga naskrivaj naučila... Brez skrbi, ne nameravam ti odsekati glave. Ne še.'' Proseče ga je pogledala in mu s tem želela sporočiti, naj se ji ne umakne, v sebi pa zadrževala neizmerno navdušenje. On je bil njen prvi poskusni zajček, ker pa se mu ni hotela zameriti, se je zbrala in se s priprtimi očmi osredotočila na palico. Iz Alicinih ust se je izvil zahteven urok in se usmeril na fantovo glavo. Rahlo se je zaiskrilo in nežno tlesknilo, dekle pa je z široko odprtimi očmi pogledalo rezultat svojega dela in bilo nemalo presenečeno nad njim. Jackovi lasje so bili počesani in izgledali sveže umiti. ''Yes! Uspelo mi je!'' Močno si je oddahnila in veselo objela svojega 'pacienta'. Pričakujoče je pogledala njegov obraz in upala, na pozitiven odziv.

"Skoraj vedno," je pokimal, ko je komentirala njegovo zasedbo drznvraanovske mize. "Nekdo vendar mora nadzorovati, da so klopi vseh domov enako neudobne, hrana enako dobra in družba vsaj približno enako zanimiva. Zaenkrat še vse štima, ti pa iz lastnih izkušenj toplo priporočam, da se izogibaj spolzgadovskega omizja, ki je od vseh štirih najbolj čemerno in neprijazno do obiskovalcev. Od kje pa veš za salso v tangicah, kaj si mogoče brala mojo kartoteko prekrškov?" se je še pošalil, čeprav šala ni bila daleč od resnice. V letih divjanja po Bradavičarki se je Jacku nabralo nešteto ukorov in nekje med zapiski njegovih kršitev pravil bi se dalo najti nekaj podobnega kot 'pijan polnočni ples v pomanjkljivih oblačilih sredi avle', če bi se kdo resno lotil iskanja. Ali vprašal hišnika, ta si je zapomnil sleherno Jackovo dogodivščino in z njimi opletal ravnatelju ali predstojniku pred nosom, kadar so živahnega Pihpuffovca poklicali na razgovor.
Ko je Alice spremenila barvo las, je bil Jack tako navdušen nad rezultatom, da bi zunanji opazovalci že utegnili pomisliti, da je retardiran. "Si normalna? Tole je noro! Še nikoli nisem srečal metamorfa in sploh nisem vedel, da imamo na šoli nekoga s to sposobnostjo," je stegnil roko in nežno pocukal živo zelen koder, kot bi se hotel prepričati, ali je resničen. Zabavanja z metamorfizmom je bilo na njegovo žalost s tem konec in ob njenem naslednjem predlogu je odprl usta v protestu (kadar so prijatelji na njem testirali uroke, je ponavadi končal v ambulanti), pa Alice očitno ni čakala na njegovo dovoljenje. "Naj ti bo, saj si Drznvraanovka," je zamrmral, vdan v usodo, saj se je že spravila k čaranju. Rahlo je trznil, ko ga je lasišče čudno zaščemelo, kot bi ga nekdo počesal z ogromnim, ledenim glavnikom, a že naslednji hip je nenavaden občutek izginil. Glede na dekletovo navdušenje, ki ga je še podkrepila z objemom, je bilo očitno, da je urok uspel. Jack je z roko segel proti lasem, nato pa v nejeveri zgrabil kavno žličko in poskušal preučiti svoj narobe obrnjeni odsev v njej.
"Wow. Sploh se nisem navajen! S tole pričesko bom mogoče še omrežil Rawsa, da mi bo dodelil nekaj točk," se je končno zasmejal in še dodal: "Se lahko spet naročim za jutri zjutraj?"

Glasno se je zasmejala, ko se je Jack pošalil glede 'salse v tangicah'. ''Hja, mogoče pa redno berem kartoteke raznih učencev - nikoli ne veš...'' mu je tudi sama odgovorila s šalo. ''Drugače pa dvomim, da bi se lahko pri tako pridnem pihpuffovcu pojavil kakšen prekršek te oblike.'' Namuznila se je in kar pokala od ponosa ob fantovemu začudenemu navdušenju. Redkokdaj je bil kdo tako očaran nad to sposobnostjo. Še zlasti pri njej. Njeni starši so ji govorili, naj se ne važi in postavlja povsod, kjer se lahko, brat pa se ji je posmehoval.
Opazila je, da Jack ni bil pretirano navdušen nad njenim čaranjem, ko se je dotaknila njegove glave, zato se je hitro odmaknila. Široko se je nasmehnila in si oddahnila ob odzivu na rezultat. ''Jasno da. Odpiramo ob devetih zjutraj, zapiramo pa že ob treh popoldne, tako, da bo treba pohiteti. Drugače pa dobrodošli v frizerskem salonu 'La Alice'. Za Rawsa pa dvomim, da ti bo ravno skočil v objem... Ampak vseeno izgleda veliko bolje.'' Nenadoma pa se je spomnila na pouk - nego čarobnih živali. ''Uf, mislim, da se bova morala počasi odpraviti na prvo učno uro. saj jo imamo skupaj, mar ne? Prepričana sem, da si še nisem pripravila torbe.'' Bila je kar malo potrta in niti malo navdušena nad začetkom šole. Za razvedrilo je še nekajkrat zamenjala frizuro in čakala Jackov odgovor.