Victoria se je tiho zasmejala "Zadeve včasih niso tako preproste kot so slišati, v življenju sem si nakopala več težav kot bi jih lahko rešil." Morala je priznati, da je bil Alex res eden redkih fantov, ki ji je celo kaj pomenil. Zaprla je oči in nekaj časa uživala, ko jo je počasi božal po njenih gladkih, trenutno ravnih laseh. Ponovno jih je odprla, ko ji je počasi zasukal glavo in z roko drsel prek ušesa in lica. Nekaj časa sta si zrla v oči, vendar si je Alex drznil narediti prvo potezo. Na premražene ustnice ji je pritisnil tako lahek poljub, da se ga skoraj ni čutilo. Poljub mu je počasi vrnila, pa vendarle je bil lahek kot peresce. To je vse kar mu je privoščila ta trenutek "Že res, da si mi všeč ampak tole mi ni všeč. Kakor veš, da z vsemi tistimi, ki sem jih obdelala nisem v ravno dobrih odnosih in tega si s tabo ne želim. Že dolgo se nisem imela tako dobro kot s tabo in tega ne želim uničiti. Pojdiva se ogret." Skočila je iz temnolasčevega naročja in se vrgla v sneg. Pobrala je nekaj snega in ga zabrisala Alexu naravnost v oprsje "Boli...?" ga je povsem nedolžno vprašala in se v smehu pognala v sneg vedoč, da bo kmalu vanjo leteli kupi snega.

Čeprav razpokane od mraza, so bile njene ustnice mehke in poljub mu je vrnila s spretnostjo, ki jo je opaziti samo pri izkušenem ljubimcu. Kakorkoli, za njegov okus vse prehitro se je odmaknila od njega in mu obrazložila, da bi rada z njim ostala samo dobra prijateljica. Tiho jo je poslušal, ker ni imel pojma, kaj naj reče, vendar ga je rešila neprijetne tišine, ko se je pognala v sneg in vanj vrgla kepo. S plašča je otresel sneg, ki se je nanj nalepil in se ji prežeče nasmehnil. "Ravnokar si prebudila zmaja." Vedoč, kaj je povzročila se je sicer poskušala skriti, vendar proti njemu ni imela možnosti. Brez usmiljenja jo je obmetaval s kepami in se spretno izmikal njenim protinapadom, jo lovil in porival dokler se nista oba zadihana zvrnila na belo odejo. Ko se je tako zagledal v nebo mu je postalo jasno, da sta z igračkanjem porabila kar nekaj časa in ju je glede na količino svetlobe od zajtrka ločevalo samo še kakšne pol ure. Ko je končno nalovil sapo, se je v snegu dvignil na komolce in pogledal navzdol v Victorio. "Greva naredit snežaka." Skočil je na noge in nanje potegnil še njo, potem pa je naredil veliko kepo in jo začel rolati po snegu, da je začela postajati večja in večja.

Kepe so kar letele in letele proti njej vendar se jim je nemočno izmikala. Svoje je sicer metala v vse strani, saj niti ni videla kje je. Tudi čez oči je imela sneg. Kmalu sta se oba izmučeno vrgla v sneg. "No temu se reče kepanje." Po nekaj časa ležanju je Alex ponovno s polno energije predlagal, da naredita snežaka. Victoria se je smeje spravila pokonci. Dodelala je veliko kepo, ki je že stala na kupu in ji dodala trup in glavo. Zagrebla je v sneg in izkopala kamnčke in nekaj vej. Zapičila jih je za gumbe (kamnčke namreč), veje pa za roke in nos. "Če temu rečeš snežak potem je v redu." Še enkrat si je ogledala srukturo, ki je bolj zgledal kot kup snega, ki je poln vej in kamnov, nasploh pa zelo umazan. "Ali narediva novega? Ker za tega je čas, da me nese štuporamo." Pri teg besedah je skočila na snežaka, da se je skupaj z njim zvrnila v sneg, ki je zadušil glasno smejanje. Dvignila se je na noge in si strepala sneg iz oblačil "Snežak je na bolniški. Greš na zajtrk ali v prepovedan gozd, ko sva že zunaj. Če ti nič od tega ni všeč pa izberi ti." Sama je med njegovim odločanjem zopet postavila veliko manjšega snežaka, ki je bil vsaj podoben snežaku, ko ga je končala se mu je samo zasmejala "Oprosti ker sem ubila tvojega fotra."

Tudi med postavljanjem snežaka se nista mogla pustiti na miru. Stalno sta se porivala, grebla in tekmovala kdo bo naredil več stvari. Ni čudno da je končni izdelek izpadel veliko kot nakidan kup snega in zelo malo kot snežak. Zato se je Victoria brez obotavljanja vrgla naravnost nanj in skupaj sta se smejala. "Greš na zajtrk ali v prepovedani gozd, ko sva že zunaj?" Zamislil se je, umes pa si je ona že dala opravka z izdelovanjem čisto majhnega sneženega možička, za katerega se je odločila, da je otrok njunega prejšnjega. "Ne vem zate, ampak jaz sem že precej lačen. Pa še zebe me. Greva noter?" Nasmehnil se ji je in prek svojega bojišča, polnega kupov snega in uničenih kep sta se odpravila proti vhodnim vratom.

V veliko dvorano sta vseeno prišla zelo zgodaj, še posebej zato, ker je bila sobota in je večina učencev dlje spala. "No, bo pa več za naju..." se je tiho zahahljal in se usedel za skoraj prazno Spolzgadovsko mizo. V kozarec si je natočil topel čaj, potem pa si krožnik na veliko naložil z opečenimi kruhki in jih začel mazati s čokolado. Nekaj časa sta v tišini jedla, vendar se je potem spomnil. "Če hočeva videt posledice najine nočne zabave bi morala počasi nazaj v dom, veš..."

"Prav imaš greva noter." Nasmehnila se je, ko ji je glasno zakrulilo v želodcu. "No očitno sem tudi jaz precej lačna." Z nasmehom na obrazu sta se napotila proti šoli. Pod njima je škripal sneg.

Ko sta vstopila v dvorano ni bilo v njej skoraj nobenega. Victoria se je usedla zraven temnolasega spolzgadovca, ki si je že postregel s hrano. Tudi sama si je postregla kakav in nekaj tolstov s topljenim sirom. "Če hočeva videt posledice najine nočne zabave bi morala počasi nazaj v dom, veš..." Ko je Alex to izrekel se ji je skoraj zaletel kakav, oziroma se ji je. Ko ga je izkašljala si je v usta zbasala še zadnje ostanke tolsta "Pohitiva drugače bo vsa zabava šla v nič." Skočila je iz za mize in potegnila Alexa, ki je imel v rokah še vedno nekaj hrane za seboj.

Kmalu sta se pojavila pred vrati v njun dom kjer sta hitro izpljunila geslo. Vic je hitro skočila do spalnic kjer so se že začeli zbujati študentje. "Vsak čas bo..." Napeto se je zazrla v zbujajoče se nedobudneže in samo čakala, da se jim bo lahko smejala.

"Eh, dvomim da dandanes kdorkoli kaj razume. Pa vendar je tako." je dejala, ko sta odhajali iz sobe in preden je spoznala njenega brata. Res ni bil napačen in bog ve mogoče pa še bo kdaj kaj iz tega. Čeprav se Sim ni ravno rada zapletala z sošolci. Pa če je uspelo pač je. Ljubko se mu je nasmehnila in mu ponudila roko v pozdrav. Potem ste odšli naprej.
"Kakorkoli, ne nimamo vsak dan blok ure. Le dva dni sta takšna in še to so večinoma take bedne dolgočasne ure. Res ne vem kako so letos naredili urnik, a je precej beden." je komentirala naprej, ko sta hodili po stopnišču dol. "Stavim, da je tvoj mlajši brat prav ljubek!" je dejala, saj je Sim občasno navdušena nad mlajšimi otroci. No ja, beri kar pogosto. Že ste prišli na dvorišče pred stavbo. Sim je poiskala primeren kraj. Pred šolo so od spomladnega časa naprej zelenice. Trenutno pa je tukaj bel in mrzel sneg. Bog, kako je zeblo. Prava nočna mora. "Pridi, greve sem." potegnila jo je za seboj, nekaj metrov stran od šole in na desni strani. "Tole so zelenice. Ponekod so majhne gredice prelepih rož. Sicer so vse vrste rastlin v glavnem rastlinjaku, ki je pa malo bolj oddaljen od tukaj." je pojasnila in se zavrtela v krogu, ter gledala v nebo. Sneg je nežno naletaval. "Torej ja, tukaj je ob sončnih poletnih dnevih prav zabavno biti s knjigo in brati." je še delila svoje mnenje z Kat. Potem je utihnila in se zastrmela nekam v daljavo. Opazovala je sneg, ki je padal in ga hkrati preklinjala. Ni marala zime zaradi mrazu. Saj sneg je že še prebaljiv, mraz pa ne.

"Hvala bogu da nimamo vsak dan dvojih ur, ker drugače se bi mi še zmešalo. Čeprav se mi bo najbrž že tista dva dni ko imamo dvojne ure mešalo" je dejala Katherine ko sta hodili po stopnicah. "No ja, ljubko navihan predvsem" je dejala in se nasmehnila. Pogrešala je mlajšega bratca Matta. Čeprav ji je dostikrat šel na živce ker ji je nagajal takrat ko nebi bilo treba ga je imela neskončno rada, prav tako kot brata dvojčka. Prišli sta do vhodnih vrat gradu. Ker Katherine še ni poznala okolice je izbiro prostora prepustila Sim. Ta si je izbrala miren kotiček kjer so bile v bolj toplih mesecih, kot ji je povedala Sim, zelenice. "Jutri imamo rastlinoslovje kajne?" je povprašala. Veselila se je že da bo lahko videla rastlinjake, ki so jih bivši študentje opisovali za prekrasne. Sim se je zavrtela in sneg je kar plesal okoli nje. Katherine se je nasmehnila, nato pa je pogledala v zrak in z jezikom lovila snežinke ki so počasi naletavale proti tlom. "Rada bereš knjige?" je z zanimanjem vprašala Katherine. Sama je bila pravi knjižni molj. "Verjamem, sploh če te sonček prijetno greje in ti je toplo" se je Katherine strinjala s Sim ko je ta dejala da je poleti prav lepo brati knjige na sončku. Ob omembi toplote se je Kat kar malce stresla saj je bilo zunaj vendarle kar nekaj stopinj pod ničlo.

"Vem kaj misliš. Te dvojne ure so popolnoma nore. In baje so nam na začetku hoteli dali to vsak dan. Oziroma, petek bi imeli prosto ali nekaj podobnega. Potem smo se enostavno uprli. Kdo ne bi bil vesel prostih petkov? Vendar smo se uprli zaradi principa. Vsaj jaz sem bila najglasnejša, ker trenutno ni našega predstavnika." je povedala celo štorijo z začetka šolskega leta. Z rameni je na lahko skomignila, ko je pripovedovala. Med vsem tem je pa še na polno mahala z rokami in prikazovala sceno. "K sreči so nam vseeno dali ne naporen petek." je še dodala na koncu.
Nehala je strmeti nekam v daljavo in se posvetila Kat, ki je pridno nadaljevala pogovor. "Ja, imamo ga jutri ja. Vendar dvomim, da bomo šli v glavni rastlinjak. Bomo pa bili v tisti delavnih. Bog ve kaj bomo delali. Nekaj posebnega, glede na to da smo sredi zime. Vendar ti ga lahko po pouku razkažem. Oziroma preko profesorice ti ga razkažem." sovražila je, da je morala vedno iti do profesorice rastlinoslovja in vprašati za dovoljenje. Vendar drugače ni šlo, ker je rastlinjak načeloma pod njenim ključem in je enostavno morala do nje. "Sicer je pa kar zabavno." je dodala po vsem tem in se ji široko nasmehnila. "Knjige? Ja tu in tam. Večinoma berem vse, saj skušam imeti dobro povprečje splošne razgledanosti. Ponavadi enostavno tičim v knjižnici - no ali pa tukaj, pri nas v domu tako ali tako ni miru. Romane pa berem kadar imam čas. Katerega trenutno res nimam." je razložila, pojasnila in se zasmejala. Knjige so ji bile drugi dom. Prvi je sama bradavičarka, čeprav svoj pravi dom resnično pogreša. Obrnila se je za devetdeset stopinj. "Torej, kam greve sedaj? Imaš kakšno željo?" je povprašala, preden je stopila naprej.