Takoj po Metli z druge roke se je sprehodila do trgovine s kotli. Tukaj vedno lahko najdeš vse za kuhanje napojev. Od žlice do navadne epruvete. Čeprav so tukaj drage stvari in si učenec res mora kupiti le osnovne stvari (vsaj to). No nekateri imajo enostavno preveč denarja in si kupijo celotno trgovino. Seveda več kot polovico stvari nikoli v življenju niso uporabili, kar se je Sim zdelo totalno brez veze.
Sim je tokrat sem prišla po pinceto. Prejšnja se ji je zlomila, tik pred velikimi počitnicami. In le nekaj denarja je le še imela. Upajoč, da bo zadostovalo za srednje veliko pinceto. vstopila je v trgovino in nad njo je zacingljal majhen zvonček. Prodajalec je k sreči že bil pri pultu in tako je lahko Sim takoj povedala kaj želi. Vendar si je najprej ogledala vse tiste bleščeče kotličke in nekako preklela tiste bogate, po drugi strani se jim smejala. Sama je bila čisto zadovoljna s svojim obrabljenim kotličkom rjavkaste barve.
Po nekja kratkih minutah se je le odločila pristopiti k prodajalnem pultu. A na njeni poti je bila neznana ovira, v katero se je zaletela. "Joj. Oprosti." se je hitro opravičila in iskala neznančev obraz.

[alyssa ]

Alyssa se je po nevšečnosti s sestro odpravila po nakupih. Najprej se je želela ustaviti v Čarovniških kotlih vseh vrst, saj bi potem v kovinsko posodo lahko zlagala vse ostale stvari in ne bi imela tako zelo polnih rok. Ponavadi ni vsako leto potrebovala novega kotla, vendar je bilo to tokrat nujno, saj se je prejšnji raztopil v kupček železa zaradi njenega nesposobnega lanskoletnega partnerja pri napojih. Ob vstopu v trgovino je zacingljal zvonček nad vrati in prodajalec je prihitel, da bi ji pomagal pri nakupu. Za začetek si je izbrala ličen srebrn kotliček, potem pa je nadaljevala z novim setom nožev in terilcev ter kapalkami. Nazadnje je našla še dobro pinceto in se odpravila k pultu, da bi plačala. Ravno pa, ko je iz torbice nabirala denar, je začutila, da se je od zadaj nekdo zaletel vanjo. Jezno se je obrnila, da bi nepazljivca nadrla naj pazi, kje hodi, vendar se je ob opravičilu omehčala in odvrnila, naj bo naslednjič enostavno malce bolj pozorna, ko hodi. Vanjo se je namreč zaletelo temnolaso dekle, precej očitno azijskega porekla, ki je delovalo malce zmedeno. "Torej, kaj pa si iskala, da si bila tako nepazljiva?", je prijazno vprašala, medtem ko je mimogrede prodajalca odpravila z nekaj kovanci.

[reporting to duty ]

V veselju, da ni bila neznanka jezna na njo, je skoraj poskočila do stropa. "Kotle sem si ogledovala." ji je odgovorila in ošinila stvari na pultu. Vse to misli kupiti? Si je mislila in ji prav nič zavidala. Veliko učencev uničuje svoje stvari, ponesreči, namenoma? Ni imela pojma, samo ni videla smisla v tem, da ne znaš paziti na svoje stvari. Čeprav tisti, ki imajo denar si lahko vsako leto privoščijo celo trgovino. Vse novo in bleščeče. ni jim zavidala. le zakaj bi jim. Njene stvari so bile njej dragocene in je skrbno pazila na njih.
"Pinceto si moram kupiti. Takšno popolnoma osnovno." je še dodala svoji prejšnji razlagi. O tem, da nima ravno veliko denarja, ni rada govorila. Saj ne, da se bi tega sramovala. Le ni imela rada, da jo je kdo zalagal. Potem bi bila dolžna. Tega pa res ni hotela.
Nasmehnila se ji je. Prišla je ona na vrsto in prodajalcu le omenila za osnovno pinceto. Nekaj kovancev je dala na pult, upajoč, da bo za dosti. "Sim." se je medtem predstavila neznanki in ji ponudila roko. Poprej je še ni videla in Sim je poznala veliko ljudi na šoli. Osebno ali zgolj le videzno.

Že res, da je bila Alyssa velikokrat nesramna ali zlobna, vendar je svojo dnevno dozo grdega obnašanja že tako ali tako porabila za svojo težaško sestro. Na obrazu ji je žarel prijeten nasmešek in še sama se je predstavila. "Alyssa." Potem si je dekle malo bolje ogledala. Imela je precej značilen videz in prepričana je bila, da jo je na šoli videvala v gruči starejših Gryfondomovk. "Nakupuješ za Bradavičarko?" se je pozanimala, medtem ko je svojih nekaj stavri s pulta zlagala v kotliček. Ko je nazadnje noter odložila še kapalko, je globoko zavzdihnila. "Vsako leto znova je treba brezglavo dirjati po ulici in nakupovati. Zakaj si ne morejo omisliti kakšne prodajalne na šoli, da bi lahko stvari enostavno kupoval sproti, ko bi jih potreboval?". Počakala je, da je tudi Sim dobila pinceto, ki jo je prišla iskat, potem pa se ji je porodila ideja. "Hej, jaz sem sama, in predvidevam da tudi ti nimaš družbe. Kaj praviš, da bi skupaj nakupile še ostalo. Jaz moram kupiti še večerno obleko, ki jo letos potrebujemo..." Medtem ko je čakala na odgovor, je počasi oddrsala do vrat. "Če ne želiš grem pa seveda lahko tudi sama...".

Nasmehnila se ji je. Bila je vesela, da je bila prijazna in ni bila ena izmed zelenih. No ja, najbrž kje globoko skriva nesramnost, ali pa je zgolj ne pokaže. Vsak zna biti nesramen in nepridiprav. Tudi Sim. Prejela je svojo pinceto in jo lahkotno pospravila v žep svojega starega plašča. Pokimala ji je. " nakupi, vsako leto so hujši. Prav res. Preveč ljudi je. In skušam se jim izogniti." je povedala, ko se je zahvalila prodajalcu in poslovila.
Pretehtala je njeno povabilo. Najbrž je strastna nakupovalka ali ne? Vseeno je bila vesela njenega povabila družbe. Sama obleke ne bo kupovala, ker niti nima denarja, sploh pa ima svojo. Sicer je stara, vendar še vedno elegantna. "Lahko. Sama sem več ali manj opravila. Vendar ti lahko dajem družbo." je prijazno sprejela povabilo in se ji toplo nasmehnila. Čeprav je res mogla oditi še po knjige, ki jih je naročila prejšnji teden. Vsaj nekaj, vendar ni imela pojma kako bo vse nosila. Sprehodila se je proti izhodu, za njo. Sledila ji je, skoraj tiho kot miška. "Kateri letnik?" je vprašala, ker je dvomila, da je njena generacija. Prvič jo je videla. Nekaj novega pač..

Victoria je nujno potrebovala kotel, ki ga ji je lani prejšnjega iz rok izbil neki neumni prvošolček iz njenega doma. Izbirala si ga je kar precej časa in si nakoncu zbrala nekoliko zastarelega srebrnega videza kot ji je bilo tudi všeč. Stopila je do pulta in se namehnila prodajalcu. Ni bila zmerom nesramna in samovšečna. Do drugih se je obnašala nesramno samo zato ker se proti spolzgadovcem zarotijo prav vsi domovi in jih zaničujejo in prezirajo. Razen predstavnika njenega doma se tudi vstalim učiteljem vidi, da jih ne marajo preveč. Odštela mu je denar in mu dala nekaj napitnine ter z nim rekla kakšno besedo. Trenutno ji ni bilo do prepira saj ji je sestra že tako ali tako izmozgala možgane. Spet je zacungljala z zvončkom, ko je s poskokom veselo skočila iz trgovine.

Alice je komaj čakala, da jo je njena mati spustila iz krempljev, ter ji dovolila prosto raziskovanje trgovin. Lahkotno in z nasmehom na obrazu se je sprehajala po Prečni vsa prevzeta od komaj dočakane svobode, ko je zagledala majhno, sicer ne neopazno, trgovino s kotli. Čez obraz ji je šinila senca, ko se je spomnila svojega starega, razpadajočega kotla, ki se je že nekaj mesecev prašil v kotu podstrešja pozabljen in zapuščen, najverjetneje že ves luknjast. Opazovala je kotle, ki so jih imeli razstavljene v vitrinah in se s posebnim zanimanjem posvetila enostavnemu bakreno rjavkastemu kotličku postavljenem na desno stran police, kjer so se vrstili kotli za pripravo vseh vrst napojev. Zadovoljno se je nasmehnila in z odločnim korakom stopila skozi vrata, pri čemer jo je spremil nežen ton zvončka, ki je visel nad vrati. Prodajalec je seveda takoj pohitel proti njej in jo pozdravil z vljudnim ''Želite, gospodična?'' Očarljivo se mu je nasmehnila in rahlo sarkastično odgovorila na poslovno vljudno vprašanje.''Kupila bi kotel, smem?'' Pustila je rahlo ogorčeno strmečega trgovca stoječ sredi trgovine in brez pomislekov stopila do bakrenega kotlička, ga dvignila v višino svojih oči, da bi si ga bolje ogledala. Sploh se ni zmenila za nestrpnega prodajalca, ki jo je že postrani gledal izza blagajne, kamor se je premaknil po trenutku zgražanja, ter s prsti nemirno tapkal po leseni mizi odrsani od mnogih kotlov, ki so že drseli po njej. Po nekaj trenutkih raziskovanja kvalitete kotla je Al mirno stopila k njemu, se mu ponovno nasmehnila , na pult položila torbico s kovanci in kotel potisnila proti prodajalcu. Tole bom kupila, če ni že rezervirano?'' Prodajalec se je hitro zbral in mlademu dekletu postregel s ceno kotla. Alice se je pomračil obraz, ko je od njega pričakovala bolj buren odziv, a je vseeno živahno stresla denar na pult, ga dvakrat preštela, nato pa preostanek vzela nazaj, zagrabila kotel in odhitela iz trgovine. Še isti trenutek se je spomnila, da mora nakupiti še pero in vse knjige za peti letnik. Dobrovoljno je odvihrala po ulici proti Lepopisu in pivniku.