Victoria se je zahehljala ob sestrinem odgovoru in tako tudi ona zdivjala iz vagona, med tem se je osladno nasmehnila Rawsu in izginila skozi vrata. Na hodniku je nekoliko opočasnila in opazovala dogajanje v ostalih kupejih, že spet si je samo mislila, ko je njeno sestro zagledala zopet v kupeju z nekim fantom. Hladnokrvno je odkorakala in s treskom odprla vrata svojega kupeja. Tam je zalotla tatinskega fantka, ali po njeno gnusno in ostudno bitje, ki brska po njeni prtljagi. Ker se je pred vrati neprestano sprehajala predstavnica grifondoma je samo gnusobi namenila skodoželni pogled, češ, da še nista opravila in ga zabrisala iz kupeja takoj, ko ji je učiteljica pokazala hrbet. Vse svoje stvari je z naglico zmetala nazaj v kovček in izven nje mimogrede potegnila šolsko uniformo. Nato se je pojavil mnogo večji problem, zadrga se je zaradi debelosti kovčka zataknila, da je medtem, ko se je neizmerno mučila preklinjala nemogočega in presneto nemarnega tretarčka.

Aron se je sprehajal po hodniku in iskal normalno družbo, ki jo je že po njegovem neverjetnem priznanju malo pogrešal. Ko je prišel do enega nekoliko tišjih kupejev je vanj skoraj priletel neki fantek, ki je takoj zatem prestrašeno zbežal v nasprotni smer in se pri tem nerodno opotekal. Glavo je obrnil proti steklu kupeja in pokukal vanj. V njem je nasredi kupeja klečalo dekle neverjetno lepega izgleda, ki se je neumorno mučila z zadrgo na veliko prevelikem kovčku. Vstopil je skoraj neopazno in prav na tak način zaprl vrata za seboj. Takrat ga je opazila. Sklonil se je k njej in brez kakoršnegakoli napora zadrgil zadrgo na kovčku. Kolček je porinil stran pod sedeže in pomignil dekletu naj se vsede. "Aron. Ne bi verjel, da sem te že kdaj videl." Podaril ji je zapeljiv nasmešek, da bi zbrisal njen začuden obraz.

[oproščanje za kratek post ]

Besno se je mučila z zadrgo in tako preklinjala, kot se prav za nobeno dekle ne spodobi. Vendar to zanjo še nikoli ni bila ovira in sama pri sebi se je zaklinjala, da se bo kovčka znebila takoj ko pridejo na šolo. Še preden bi trenila z očesom pa je bil pri njej že fant, ki je povsem brez napora potegnil zadrgo in zaprl kovček. Jezno je obsedela na tleh in si odpihnila nekaj nagajivih pramenov las, ki so ji ušli na oči. Tudi fant je prisedel in se predstavil, zraven pa dodal še tipično osvajalsko linijo in zapeljiv nasmešek. Victoria mu je vrnila zelo prisiljenega, saj je bila še vedno besna na malega fantiča. "Zanimivo, jaz bi lahko prisegla da te že štiri leta videvam po spolzgadovski dnevni sobi. Res pa je, da včasih nisi bil tako privlačen." Malce se je že razvedrila in v svojih mislih tretješolčka nekam poslala, potem pa si šele zares ogledala tako imenovanega Arona. Imel je razmršene temne lase, lepo postavo in prav srhljivo modre oči, ki so jo zvedavo gledale. "Z veseljem bi poklepetala s tabo, ampak se moram preobleči. Lahko počakaš zunaj." Vstala je s tal, odprla drsna vrata in ga brez nadaljnih besed porinila ven. Z majhnim zaklopkom je zagozdila vrata in v eni potezi slekla majico. Hitro se je spravila iz oblačil in si nadela toplo šolsko uniformo, za konec pa si še pripela predstavniško značko. Kot bi mignil je stlačila prejšnjo garderobo v najbližji kovček, vrata pa odprla z očarljivim nasmehom. "Smete naprej." Ko sta se oba posedla, se je zavedela, da niti njenega imena še neve. "Oprosti, nisem se še predstavila. Victoria Hellrune. Morda poznaš mojo sestro?" je zbadljivo dodala, saj je bila prepričana, da je Alyssa obdelala že skoraj vse dobre fante na šoli.

[ah, pa sej sploh ni kratek ]

Rahlo žalostno je ugotovila, da še dolgo nihče ne bo vstopil v njen kupe, kar pa tudi ni presenetljivo glede na to, da se je po iskanju miru znašla v tišjem delu vlaka. Ah, prav mi je! Kaj sem pa hotela mir! si je potihem očitala in vstala, da bi iz enega od zabojev privlekla kaj uporabnega proti dolgčasu. Brskala je po prtljagi in v kotu začutila nekaj knjig in učbenikov, saj je ostalo spravila drugje. Ni bila pretirano navdušena nad odkritjem-lahko bi si našla kaj zabavnejšega, ampak se je nato vsedla nazaj in pričela pozorno prebirati učne snovi za peti letnik. Nenadoma je zaslišala glasno hukanje in planila je pokonci. Odprla je vrata kupeja in se ozrla po hodniku. Zaslišalo se je pomirjujoče prigovarjanje nekega učenca, zato si je oddahnila tudi Alice. Nato pa je prezirljivo prhnila in se vrnila h knjigam. ''Kakšna plašnost! Ti se ne bi tako zlahka prestrašila, kajne, Bells?'' Ko je momljala, si je kletko s svojo sovo dvignila k pasu, jo prijela z eno roko, z drugo pa odprla okno. ''Tako bova imeli več zraka.'' Pogreznila se je nazaj v sedež in zavzdihnila. Zdaj se že sama s sabo pogovarjam!... Pogledala je Bells ...in s svojo sovo. V roke je vzela učbenik za napoje in ga takoj nato, ko je videla naslovnico, silovito odložila, da je poletel na nasprotno stran kupeja. Pustila jo je ležati v kotu in si vzela drugo knjigo. Quiddich je z okrancljano pisavo pisalo na prvi strani. ''Vsaj nekaj zanimivega ta trenutek,'' je sama pri sebi zamomljala Al in se zatopila v debelo bukvo. Po petih minutah ji je pričelo nekaj mahati pred nosom. Nejevoljno je dvignila pogled in poškilila v rokav šolske uniforme, ki je zlezla čisto na rob odprtega kovčka in živahno bingljala. Dekle je zajelo sapo. Čisto je pozabila, da se mora preobleči! Zagrabila je nadležen rokav in povlekla obleko k sebi. Zapela je zadrgo na kovčku in ga postavila v prvotni položaj. Začuda se pri tem nič ni pretrgalo od sile, s katero je to opravila. Ošinila je vrata, kot bi pričakovala, da bo kdo vstopil in ga bo lahko nadrla. Besno se je ugriznila v ustnico, ko se je spomnila tišine v tem vagonu. Kdo bi pa vstopil v enega izmed najbolj pustih, osamljenih kupejev na celem vlaku?! Pričela se je preoblačiti. Nenadoma je skozi okno še posebno močno in hladno zapihalo. Alice je oblila kurja polt in v samem spodnjem perilu je stopila do okna in ga zaprla. Navlekla je nase uniformo, segla po toaletnem priboru, pravzaprav krtači, na hitro počesala svoje spet ravne, dolge, temno rjave lase in z nežnim bleščilom potegnila čez svoje ustnice. Sicer ni nikogar nameravala osvajati, ampak je le rada izgledala urejeno. Pogledala je svoj odsev v majhnem ogledalcu in se nasmehnila. Niti ni slabo... je pomislila. Zasmejala se je in dodala: ''...za gravže!'' Nato pa se je počutila tako trapasto, da je nemudoma globoko zardela in utihnila. Kmalu se je spomnila na svojega mačka Spirita in se s pogledom nanj prepričala, da je popolnoma zadovoljen. V samoti se je močno posvečala svojima ljubljenčkoma, kar pa ni pomenilo, da je tudi kje drugje ni skrbelo zanju.

Pomislila je na svoje drugo leto na Bradavičarki, ko je dobila Spirita. Neko noč je preslabo zaprla kletko in ji je pobegnil iz same radovednosti, saj je imel novo lastnico zelo rad. Odplazil se je po hodniku v fantovski del Drznvraanovega doma in pošteno preplašil nekega takratnega šestošolca, ki je buden prepisoval nalogo. Seveda je takoj zdrsnil pod odelo in zlagano zasmrčal, saj je (izredno neumno) mačka zamenjal za Filchevo mačko. Po tej nočni prigodi se je Spirit še vse do jutra sprehajal med spečimi Drznvraanovci, nato pa se vrnil k že močno zaskrbljeni gospodarici. Ta je šele poenem mesecu ugotovila, kaj se je zgodilo. Seveda se je smejala še dolgo časa. Alice je prenehala obujati spomine in se z mislimi vrnila na vlak. S tal je pobrala odvržen učbenik za napoje in si zaželela, da bi imela svoj blok za skiciranje pri sebi, saj se ji ni ljubilo ponovno vstajati. Naslonila se je na hrbet in postala pozorna na morebitne zvoke izven njenega kupeja. Še vedno nič. Z vzdihom se je poglobila nazaj v svoje misli.

((Mene je pa zagrabla pisateljska žilica ! Žal post ni tko zelo izviren in se opravičujem za kkšne slovnične napake...))

Delphine je obupano zavtdihnila, ko se je spomnila, da se mora preobleči v šolsko uniformo. Malo se je razgledala naokoli, da bi popazila, če bi se kdo približal, nato pa je iz enega od kovčkov vzela uniformo. Slekla je jakno, jopico, kavbojke in majico s kratkimi rokavi, ki jih je nosila, ter se namrdnila. Rada je imela bunkeljska oblačila, ampak vedno se je rada preoblekla v uniformo. Ko je stala tam, samo v spodnjem perilu, je prestrašeno navlekla svojo uniformo nase ter se prepričala, da je noben ni videl. Zasmejala se je, prejšnja oblačila pospravila v kovček, nato pa spet vsa v pričakovanju sedla, da bi pričakala ustavitev vlaka.

Aron je bil nekoliko presenečen nad dekletovim odzivom. Ponavadi ob njem povsem presunjeno stojijo in kar nemorejo odmakniti pogleda iz njega. Ona je bila videti povsem mirna. Morda pa je prav ona dekle, ki jo je iskal tako dolgo. Presenečeno je obstal, ko ga je brez premislekov porinila iz kupeja češ naj počaka, da se preobleče. Čakaj malo, preobleče? Hitro se je obrnil proti kupeju ampak je nažalost že čakala z dovoljenjem, da lahko vstopi. Tokrat je bila drugančna. Izgledala je kot pridna punčka pod krinko, ki si je tokrat nadela prav neverjetno očarljiv nasmešek. Njeno ime je bilo Victoria. Posvoje lepo in hkrati mogočno ter nekoliko starinsko ime. Vsedel se je nazaj na stol in potegnil tako imenovano Victorio nekoliko bliže k sebi kot je sedela prej. Nakar se je zaslišalo živahno trkanje po oknu. Bila je njegova krokarka, ki ji je hitro odšel odpret. Hitro je zletela noter in se vsedla poleg ptičev, ki jih je dekle že imelo v kupeju. V svojo krokarko je zapičil pogled saj mu je uničila popolen trenutek resnice, ki ga bi lahko ustvaril z Victorio. Ni se dal motiti. "Zelo me veseli... ampak mislim, da ime v tem trenutku ni tako zelo pomembno." Nagnil se je nekoliko naprej, prepričan, da bo Vic njegov namen sprejela...

Victorii je zastal dih, ko se je privlačen spolzgadovec nagnil k njej. Predrzno ga je pogledala in se umaknila, da je s svojim obrazom padel v prazno. "Naikar tako hitro. Tegale se pa nisi lotil spretno kajne?" Posmehljivo je dvignila obrvi in pustila, da se muči ob njeji zvedavosti. V njegovih očeh se je opazilo poželenje in se zato vsedla tesno obenj in se nanj rahlo podrgnila. Pustila je, da je trpel in zopet vstala. "Prišparaj zapeljivec. Kaj kmalu bomo tako ali tako prišli." Victoria ni zares lagala. Prisegla bi, da se je vlag zelo počasi začel ustavljati. Ozrla se je proti svoji uniformi in jezno zavzdihnila "Vsako leto moramo nositi te nemogoče cape. Piflarske so in naravnost 'pridna punčka' stil." Poskušala si jo je nekoliko poboljšati in si odvezala kravato, da ji je padala na prsi in si sezula grde črne čevlje na vezalke in si obula podobno verzijo teh le, da z visoko sklenjeno peto. Srajico si je razmršila in istaknila iz za obleke. Nesramno se je nasmehnila Aron in ga počasi pogladila po licu "Je ubogi fantek obnemel?" Še bolj nesramno se mu je zarežala.

Aron je bil naravnost presunjen, ko je nehote zletel v prazno. Poskušal je narediti čim bolj narejeno užaljen obrazek in se zmrdnil. Zdolgočaseno je čakal, ko si je Victoria nahitro urejala uniformo. Moral pa je priznati. Sedaj ko je končala je bila veliko lepša. Izgledala je bolj 'uporniško' in bolj kako naj bi rekel saj... no... Ko je postopala po vlaku jo je nenadoma sunkovito prijel za roko in in jo potegnil k sebi "Zakaj bi se upirala?" Tokrat se ni mogla izmuzniti in njune ustnice so se potemtakem le sklenile. V poljubu je užival kot že dolgo ne. Tudi sama ni slaba. Očitno tega ne dela prvič, si je mislil. Poljub ni trajal dovolj dolgo. Vsaj po njegovem okusu ne. Vseeno pa jo je potegnil k sebi in približal obraz, če bi slučajno hotela nadaljevati.

[hehe ne da se mi dolgih pisat ]

Alyssa

V kupeju je posedel veliko dlje, kot je sprva mislil. Prvič, ker se mu ni dalo vstati in drugič, ker so bili mlajši študenti ubogljiva publika, ki ga je, medtem ko jim je veselo nakladal o vsem mogočem, celo zalagala s sladkarijami. Tako najprej ni bil preveč vesel, ko se je med njimi prikazala Drznvraanovka in nagnala radovedne mulce. Tudi z njeno opazko o nezanimivosti situacije se ni ravno strinjal, a ni imel treznosti, da bi ji oporekal.
"Hej, vse oboževalce si mi odgnala," ji je ogorčeno ugovarjal v šali, se z njeno pomočjo postavil na majave noge, v slovo pomahal novim prijateljem in se nerodo zrinil na hodnik. Nekaj korakov je bilo dovolj, da so se mu misli vsaj nekoliko zbistrile in je v dekletu pred sabo prepoznal predstavnico Drznvraana.
"Kako pa drugače kot takole, trezen ne bi preživel dolgotrajnega razvrščanja prvošolčkov," se ji je brez slabe vesti pijano zarežal v odgovor. "Me boš zatožila? Na prvi šolski dan pa res še nisem dobil ukora. Če nimaš kakšnih hudih predstavniških obveznosti, lahko še skupaj rukneva kakšno rundo preden prispemo. Prtljaga pa mora biti nekje v bližini, se bo že našla, pa četudi z nekajdnevno zamudo."
Bežen pogled skozi okno mu je dal vedeti, da se je že začenjalo mračiti. Jacku ni bilo jasno, kako in kdaj je minilo toliko časa, čutil pa je, da je viski počasi začel popuščati. K sreči je bila rešitev za njegov zadnji problem nadvse preprosta.
"Kaj praviš, Alyssa? Saj si Alyssa, kajne? Greš zraven ali moraš rešiti še nekaj takih kot sem jaz pred prvošolci?"

Smejoč sta se stlačila na hodnik, zraven pa je Pihpuffovca Alyssa podpirala, da ne bi končal podobno kot prej v kupeju za njima. "Ah ne, kje pa. Jaz bom danes ista kot ti, samo malo kasneje in opita s čem dražjim kot pa navadnim bunkeljskim viskijem". Resnično, ni bila najbolj vzorna učenka kar bi jih ravnatelj lahko izbral za predstavnico. "Uau, sposoben si se spomniti mojega imena? Potem pa le ni tako hudo..." se mu je zarežala. "Pridi v moj kupe, tudi jaz imam nekaj dobre robe, poleg tega pa se moram še preobleči." Ni bil zelo pijan, vendar dovolj da se mu ni zdelo pomembno ugovarjati, saj se je pustil gladko odvleči v njen del vagona.

Ko ga je posedla na oblazinjeni sedež in za njima zaprla vrata, se je takoj pognala med kovčke. Nekako je uspela najti steklenico pijače podobne vodki in jo fantu potisnila v roke. "Če jo piješ ob čokoladnih žabah je najboljša," mu je svetovala medtem ko mu je obrnila hrbet in slekla majico. Na hitro se je preoblekla v sivi šolski pulover, preostalo pa je samo ogrnila z dolgim črnim plaščem s priponko. Prisedla je k Jacku in mu iz rok izpulila steklenico. Ravno je hotela nagniti v dolg požirek, ko je vlak sunkovito zavrl in dobra pijača se ji je razlila po plašču. Glasno je zaklela in se stresla, potem pa popila še tistega malo pijače, kar je je ostalo v steklenici, potem pa jo vrgla v grmovje skozi okno.

Pohitela sta na hodnik, ki je bil že natrpano poln otrok, ki so se drenjali proti izhodu. "Se še kaj vidiva!" je zaklicala za Pihpuffovcem, ki ga je množica že odnesla s sabo, potem pa vzela torbico in še sama pohitela ven. Ko se je prebila na plano, je začela najmlajše usmerjati po pravi poti in opozarjala nekatere, da jim prtljago direktno z vlaka dostavijo naravnost v sobe. "Dajmo, dajmo..." je nestrpno priganjala študente, ko pa se je dokončno skoraj izpraznilo, je še sama pohitela proti starim dobrim kočijam brez konj.

V množici mladih, starih ji je bilo prijetno. V tistem naročju se je marsikaj zgodilo, ampak to bo šlo mimo nje. Ni mislila nič resnega z njim, čeprav je bil dovolj lušten poba. Vendar je sama menila, da se jima enostavno nebi izšlo.
Vlak se je začel ustavljati in to je čutila. Vsi, DOBESEDNO vsi, so se zapodili proti svoji prtljagi in proti izhodu. Sim je le vstala z naročja tistega in se mirno zrinila, čez vso gužvo do svoje prtljage. Pobrala jo je in rinila naprej. K sreči ni pila toliko, da ni vedela zase. Seveda je čutila alkohol in ni ravno videla ostro, spet ne dvojno. Za njene pojme pa je hodila preveč kot dobro, pa vendar, je vedela kako to izgleda na zunaj?.
Kakorkoli, odrivala je ljudi (tiste pred seboj) z metlo. In prav malo jo je brigalo koliko razkačenih obrazov je nastalo. Ni se zmenila in bila je pripravljena na vsakršni pretep. Sicer so se pa vsi gužvali. Sama je hotela čimprej vse skupaj opraviti vključno z večerjo. Saj ne, da na vlaku ni uživala. Kako nebi, ko pa je bil tukaj alkohol. Vendar, hotela si je zagotoviti prostor za spanje. Tisto njeno posteljo, ki je bila njena zadnjih šest let in tudi zadnje leto jo je hotela zase.

na poti do izhoda, je nekje pobrala Jacka. "Pri mojem vragu? Od kje pa ti?" je vprašala počasi napol ne razumno, vendar je zmogla. Ne ni se spomnila, da ga je z metlo zajela ob jakno, ali karkoli je že bilo tisto na njemu in ga dobesedno povlekla za seboj. Vse dokler se ni ustavila in ni nekaj butnilo v njeno zadnjico. Najprej je že mislila, da se kdo slini okoli nje (kakor ponavadi), potem je onemela in spregovorila. Videla je, da je v slabšem stanju kakor ona (ona je kasneje našla skupino z alkoholom in kasneje začela piti). Zato ga je podprla in nase naložila njega in njegovo prtljago. Težko ali ne? v tistem trenutku je bilo nadvse preveč ne pomembno, saj so vrata vlaka odprla. "Pridi." je rekla in ju zvlekla v toku množice, ki je kar popadala skozi vrata.

Premišljevala je, kako ga naj strezne. jezera ni bilo blizu, da bi ga porinila notri. In sploh ga po tem niti slučajno ni mislila preoblačiti. Zato ju je odložila tam nekje blizu bradavičarke (na zidu v bistvu) . Najprej je njega položila poleg, nato prtljago. Sklonila se je k njemu in zavpila nanj:"Zbudi se!" Ni bila prepričana ali je sploh spal ali ne.

Vlak se je ustavil, Delphine pa je pograbila svojo prtljago ter se prerinila ven.

Victoria mu je poljub sicer strastno vrnila z besedami "Zakaj pa se ne bi upiral?" Ni mu pustila vživati prav dolgo. Takoj, ko sta nehala jo je že zmeraj poželjivo gledal. Vstala je iz njega in si nadela svoj značilni posmehljivi nasmešek. Za nadaljno korakanje iz vagona se je morala navaditi na pravo njo. Še enkrat je posmehljivo pogledala Arona nato pa dvignila prtljago in ponosno stopila iz vagona kjer je vladal direndaj, ki ga je nesramno mirila. Brez težav si je izborila pod med množico, da je Aron nikakor ni mogel več videti. Stopila je na mračno pot in se hladnokrvno sprehodila do kočij, ki so se vlekle same od sebe.

Aron je bil nekoliko nezadovoljen zaradi Victoriinega odziva. Vesel pa je bil, da mu je poljub vrnila. Precej kmalu se je pobrala iz njega in se mu prav posmehljivo nasmehnila, nov iziv zanj. Moral jo je očarati. Dobro se ji je videlo, da ji to ni pomenilo prav nič. Preden se je streznil iz svojih mislih je Victoria že ponosno marširala iz kabine. Hotel ji je slediti, ampak takoj, ko je pogledal iz kabine je že izginila v množici, ki se je takoj, ko se ji je odmaknila premaknila nazaj. Začel se je prerivati med množico, ki ga je kar naprej odrivala na mesto kjer je bil že prej. Ko je končno skoraj padel skozi vrata je komaj za komaj videl njeno visoko pteo, ki je izginila v ene iz med kočij brez vleke.

Alice je med pomirjiječim drdranjem skoraj zaspala in se je zato ob zaviranju vlaka močno zdrznila in sunkovito vstala. S pogledam je prečesala svoja oblačila in si jih jezno poravnala in si pogladila lase. ''Kako sem lahko tako obupno neurejena?'' si je razdraženo momljala v brado, ko si je spet nanašala bleščilo na ustnice. S prsti si je potegnila skozi lase, da bi nekako ukrotila sračje gnezdo na njeni glavi. Čez še nekaj potegov s krtačo je zadovoljno pograbila prtljago in se obrnila proti vratom, da bi prišla na hodnik. Na njeno žalost so se le-ta zataknila, kar je dalo povod plohi kletvic, ki so glasno privrele iz Alicinih ust. Ko je končno rešila ta problem, se je pojavil naslednji. Vrata se niso hotela zapreti nazaj. Al se je čudila svojemu besednemu zakladu grdih besed, z glesnim treskom zaloputnila duri in še vedno preklinjajoč odtopotala po hodniku. ''Ahhhh!'' je spremljal njen izstop z vlaka. Končno nekaj zabavnega! Zlobno se je nasmehnila in se ozrla po nižjih razredih, večinoma prvi triadi. Mimo nje je pridrvel nek prvček, ki ga je močno sunila, da je hitrost dvakrat povečal. S pogledom je spremljala njegov zmedeni in prestrašeni obraz dokler ga je lahko videla in uživala v njegovem strahu. Nato se je ozrla proti šoli, njeni najljubši zgradbi, takoj nato pa k smeri ogromnega igrišča za quiddich. To bo še veselo, je pomislila in stopila za ostalimi učenci, ki so drveli proti kočijam, namenjenim na Bradavičarko.