Hodniki

Aron je čakal na hodniku. Ni se smel ravno veliko premikati saj je danes nasplošno šprical pouk. Zdolgočaseno se je sprehajal gor in dol med šipkimi baklami v temačnem hodniku. Čakal je na odmor, na odmor, ko se vsi učenci odpravljajo v domove narediti domača nalogo, počivati in se pripravljati na naslednjo uro. Če je odmor je vedel, da se bo večina osnova spolzgadovskega doma naenkrat prikazala na hodniku in se z drug drugim zafrkavala. Pogledal je na uro, ki je kazala še pet minut pred koncem pouka. Priznati je moral, da ga je že nekoliko zeblo, navsezadnje je imel oblečeno le kratko majico, ki si jo je nalešč zavihal, saj se mu je zdela že tako ali tako naravnost trapasta. Ura je kazala eno minuto do pouka, ki se je hitro istekla. Hitro je skočil v dom, da je še pograbil usnjeno jakno, ki je zmečkana ležala na sredi nereda fantovske spalnice. Ravno prav je še uletel v hodnik kjer so se nanj že začeli vsuvati učenci v zelenih uniformah in učenci, ki so končali učno uro napojev. Aron je s pogledom prečesaval okolico, saj je iskal točno določeno osebo, ki je ni bilo videti nikjer. Nekoliko živčen je postajal, ko je iz učilnico primahedral še črn plašč profesorja Rawsa, ki je le hladnokrvno odkorakal takoj po tem, ko je zapečatil učilnico z uroki. Takrat pa so se po stopnicah zaslišali lahni koraki.

[Wod ju majnd Victoria?]

[ekšli i wud hec hec]

Victoria je končno bila spuščena urokov. Čakal jo je prijeten oddih, ki ga je že tako težko čakala. Niti malo se ni nameravala učiti med odmorom, ki ga bo lahko brez skrbno preživljala v početju ničesar kar je od vsega obvladala najbolje. Počasi se je približevala ječam kjer je med tem poklonila nasmešek profesorju Rawsu katerega plašč jo je rahlo ošvrknil po nogah. Kmalu se je pojavila pred vhodom v ječe, kjer so njeni koraki glasno zadoneli po mokrem in temnem prostoru. Počasi se je približala koncu stopnic kjer je za vsak primer prižgala svojo palico. Zdelo se ji je, da iz leto v leto, ko prihaja na bradavičarko postajajo šibkejše in spontano ječo spreminjajo v vedno bolj neprijeten prostor (še bolj kot prej). "Nox." To besedico je previdno in tiho izrekla, ko bi skoraj zgrmela po tleh, ko je zagledala privlačnega temnolasca Arona, ki je postopal po hodnikih. Obraz je skrila pod zaveso las in se naredila lažjo. Brez kakoršnega koli zvoka je kot duh drsela po tleh in se poskušala zliti z okolico. Vedela je, da jo bo vsekakor opazil vendar je imela kanček upanja, da je ne bo prepoznal. Lase si je na hitro spremenila v oranžne in nos spremenila v dolgega in smešno dlakastega. Za dodatek si je obraz prekrila z izpuščaji in mozolji. Nikakor pa se ji ni zdelo dovolj. Oči si je prebarvala v nenormalne umazano rjave barve, trepalnice pa si je skrajšala, da se jih skoraj ni dalo videti. Ravno toliko časa je imela, da so ji na koncu lasje skodrano štrleli na vse mogoče strani. Končno se je dalje tihotapila in upala, da srečno pride do vrat.

Ni hitro se je napotil naproti, da bi videl, če je to res oseba, ki jo čaka. Počasi je stopil naprej nakar mu je obraz počasi oplahnil. Naproti mu je prihajalo dekle neverjetno obupnega izgleda, ki je svoj obraz (nič čudnega) skrivala za zaveso kodrastih oranžnih las. Takrat pa je opazil spremembo. Njene oči so se iz lepih krem rjavih spremenile v grde, umazane in nenaravne rjave barve. "Victoria?" Aron se je zarežal. "Vem, da si ti in tokrat se mi neboš izognila." Počasi je pristopil in jo prijel za zapestje, da se mu ne bi mogla izviti iz rok. "Zakaj si, si nadela tako grozen videz. Razen, če ti je tako všeč?... mislim... mislil sem, da ti je všeč lep videz." Počasi je čakal njen odgovor in glede na nato, da je imel z njo že obilo neprijetnih trenutkov. Čez čas se je nekoliko obotavljal potem pa na hitro in brez kakoršnih koli zadržkov bleknil "Ti, jaz bova šla na ples." Ni imel nobene treme ali drugih okoliščin, ki jih ima fant ponavadi kadar vpraša dekle na ples ali ven, zdelo se mu je neumno in sploh ni bil navajen, da bi kakoršnokoli dekle zavrnile njegovo ponudbo, zato sem preveč lep, si je zmerom mislil in to mu je tudi večino deklet zagotavljalo. Aron ima pravzapral zaradi tega zelo malo prijateljev. Fantje ga sovražijo, ker jim stalno speljuje punce, dekleta pa ge ves čas sovražno prebadajo s pogledi, ker je večina takih, ki jih je pustil že pred časom in se že zabava z novo. Takšno je pač njegovo vsakdanje življenje. S svojimi svetlo modrimi očmi je pogledal Vic in ji podaril zapeljiv nasmešek.

Presneto, vedel je. Od vsega začetka je vedel. "Kdo pa drug? Misliš, da se večina deklet izogiba tvojega 'čarma' nebi rekla!" Ko je hotela odkorakati jo je sunkovito prijel za zapestje "Ne maram nasilja Aron, pojdi stran!" Očitajoče ga je pogledala in stisnila ustnice. Glava si je nagnila vstran, njen glas je bil oster "Le zakaj sem si nadela tak videz kaj Aron? Te zanima? No imam par preprostih besed, ki ti bodo zadevo pojasnile. Še govedo ima večje možgane od tebe!" Iz obraza si je takrat zbrisala mozolje si ga spremenila v bledega in gladkega. oči polepšala, lase pa poravnala in jih spremenila v prvotno rjavo barvo, nakar... "Ti, jaz bova šla na ples.", Resno? Po vsem tem?. "Naj ti bo jasno par zelo očitnih stvari. Lep si. Res. Očarjiv. Res. Mamljiv. Res... in še bi lahko naštevala pa nebom. Vse to znam biti tudi jaz in tudi sem. Ni mi všeč, da mi slediš zato ti ponudim mamljivo ponudbo. Šla bom s tabo na ples ampak... Nehej. Mi. Sledit. Je to jasno. In ne misli, da je zato ker bom šla s tabo na ples vse v redu." Stisnila je zobe in dvignila obrvi. "Do plesa pa nočem imeti s tabo ničesar več, jasno?" Victoria se je plesa drugače zelo veselila in to je edini razlog, da je ponudbo sploh sprejela. Izbrala si je že lepo obleko in vse naredila, da bi bilo popolno "Še ena stvar. Ne uniči mi trenutka, ki sem ga čakala tako dolgo." Le še mirno je počakala na njegov odgovor, ki ga je že nekoliko pojasneval njegov obraz.

Res jo je nekoliko preveč trdo poprijel, da mu ne bi ušla. Kmalu ga je začela obkladati z vrsto žaljivk in odbojev, da bi se ga čim prej znebila. Takoj, ko pa jo je vprašal na ples mu je začela naštevati vrsto stvari, ki so ga zmedle in za nekaj trenutkov sploh ni vedel o čem govori. "Če sem prav razumel... Šla boš z mano, če te bom pustil primeru?" Videlo se ji je, da ji ples pomeni kar nekaj in mu je zato zabičala naj ji ne uniči tega trenutka. Aron je samo razumevajoče kimal na vsako stvar, ki jo je izrekla in ji pri vsaki besedi metal nerazumljive nasmeške. Kmalu si je videz spremenila nazaj v svojega kar mu je strašno ugajalo. Moral je priznati, da se mu je pri prejšnjem izgledu nekoliko gnusila. Počasi je popustil svoj oprijem s katerim je Victorio neusmiljeno držal za zapestje. Zadovoljno je pogledal po ječah, ki so bile zaradi neznanega razloga zanj svetlejše. Čutil je zmagoslavje saj je na neki način zmagoval. Gotovo se počasi pod njegovim prijemom topi in topi vsakič, ko ji bolj grenu življenje. S postrani nasmeškom in dvignjeno obrvjo se ji je hudomušno zahahljal potem pa se z rokami v žepih odpravil v dnevno sobo kjer se je vsedel pred kamin in se srečno oddahnil.

"Mislim, da si kar dobro razumel." Njegov pogled je nakozoval oddih ob pogledu na njen obraz. Počasi je tudi oprijem na njenem zapestju popustil. Šel ji je že počasi na živce. Ne samo, da je po stotih izpadih ni pustil primiru, ves čas jo je živciral z svojimi ogabnimi nasmeški pri katerih sta dve dekleti, ki sta ravno prišle mimo razneženo zapiskali in se hihitaje odpravili v dom. Victoria pa je take načine pridobivanja pozornosti dobro poznala. Spominjala se je, ko jih je tudi sama uporabljala, ko je bila še neizkušena in mlajša. Primitivno. Iz njnega razmišljanja jo je zbudil Aron, ki je brezizrazno odkorakal. KONČNO, Victoria se je naslonila na zid in nejevoljno zdrsela po njemu. Nič ne bo z počivanjem v domu. Hitro je stekla iz ječ in poskušala pregnati misli, ki so ji po glavi tekle kot deroča reka. Morala je najti svojo sestro Alysso. Ne rada je priznala, vendar se je njena sestra na takšne stvari res bolj spoznala od nje. Z njo se ne bo kregala le za nasvet jo bo prosila. Prečesala je okolico in zagledala v daljavi sestrino ošabno postavo "Al! ALYSSA!" Poskušala jo je dohiteti in upala, da jo je za nekaj minut starejša sestra slišala.

[RPG Al št. 1? Že dolg nisva meli ničesar skupej. Začni kjer hočeš, če pa nočeš mi pa sporoč po zs ju ]

Potem ko ju je Vic pustila sama in je Aron končal s svojim izživljanjem nad tistim ubogim fantkom, je končno tudi njen namenil nekaj pozornosti. “Hmja, kaj pa vem… že dolgo nisem bila v Spolzgadu.” Navihano se mu je nasmehnila in pohitela proti vratom. Z velikim stopniščem sta se spustila v pritličje, potem pa po hladnih kamnitih stopnicah v ječe. Ko sta bila varno skrita za nekim vogalom, se je spet obrnila k njemu. »Saj si dovolj sposoben, da me spraviš notri? Zanima me, koliko se je spremenilo, odkar sem bila nazadnje pri vas.« To rekoč, je dobro pomislila, kakšna je bila njena sestra videti ta večer in si lase obarvala v temno kostanjevo barvo in si jih spustila. Potem se je sklonila in izza najlonke povlekla svojo palico, s katero je obleko obarvala v tisto vijolično modro, kot jo je nosila Vic. »Dovolj podobno? Njen karakter pa zlahka posnemam…« Posmehljivo se je nasmehnila in si na obraz nadela skrajno zaničljiv obraz. »Pripravljen?« Stopila je izza vogala in namenila sta se proti vhodu v Spolzgadovski dom.

[aaaron?? ]

Aron se ji je zarežal "Lahko greva noter, če hočeš." Takrat se je začela bolj preoblačiti v svojo sestro dvojčico. "Ni se ti treba spreminjati. Navajeni so, da vlačim noter dekleta." Ko ga je vprašala ali je podobna svoji sestri ji je le lahkotno odgovoril "Nikoli nisem jaz misli, da sta si podobno. Ravno nasprotno, vedno sta se mi zdeli zelo različni. Mislim pa, da boš ostale lepo preslepila čeprav ne bi bilo potrebno." Pospremil jo je do lepih vrat, ki so vodila do spolzgada in izgovoril "luskust!" Vrata so se odprla in glasno zaškripala. Bilo je pozno in komaj kaj učencev je bilo v dnevni sobi. "No to pa ne bo problem." Ko je vodil Alysso mimo študentov ga je večino očitajoče gledalo. Sam se jim je le režal in se napotil proti fantovskim spalnicam.

"No, tukaj sva. Nevem kaj je tako posebnega ampak večinoma je samo mrzlo in dolgočasno in... zeleno." Počasi jo je povodil do svoje postelje v kotu blizu okna in jo potisnil, da se je vsedla na njegovo posteljo. Nato se je vsedel zraven nje in jo z nerazumljivim nasmeškom pogledal "In kaj bova zdaj?"