Pihpuffovski dom

Vedno prijetno topla in svetla pihpuffovska dnevna soba je bila v zgodnjem popoldnevu slabo obljudena. Večina sošolcev je odšla v Veliko Dvorano na kosilu, Jack pa je obrok sklenil preskočiti, kar mu sicer ni bilo podobno, se je pa včasih zgodilo po obilnem pijančevanju ali napornem treningu- tokrat je veljalo slednje. Iz kuhinje, ki je bila prikladno blizu njihove dnevne, si je priskrbel golido čaja, zalogo pit in piškotov ter se že kakšno uro leno valjal po udobnem kavču pred kaminom. Na tleh poleg njega je sicer ležalo nekaj neošiljenih peres in pergamentnih zvitkov, ki jih je iz spalnice priklical v slepem upanju, da mu uspe najti zagon za domačo nalogo, a ni izgledalo, kot da bi se mu mudilo spraviti k učenju. Preštevanje na novo pridobljenih modric in prask je bilo veliko zabavnejše.

Ni bilo veliko čez poldan, kar je pomenilo, da je večina učencev v Veliki dvorani na kosilu. Sophie pa se je ravno vračala s Quidditch igrišča, saj je imela nedolgo nazaj trening, nato pa je še nekaj časa letala za svoje veselje. Ni se počutila lačno, pa tudi Phipuffovska dnevna soba je ležala prečudovito blizu kuhinje, tako da ni bilo možnosti, da bi stradala. Bila pa je utrujena, umazana in popraskana, saj je med treningom mojstrsko zarila v tla. Vsaj hujših poškodb ni imela, je bila pa tudi njena metla, ki jo je nosila s sabo, vsa popraskana in umazana. Ko je vstopila, jo je objela prijetna toplota prostora, v naslonjaču pred kaminom pa je zagledala enega izmed soigralcev. "Živjo," ga je pozdravila in se vrgla v sosednji naslonjač. "Pa ne smej se," ga je z grozečim tonom opozorila, saj je njen padec požel že kar nekaj salv smeha in vsesplošnega režanja. Metlo je odložila na tla, izvlekla palico in priklicala potrebščine za urejanje letečih metel. Počasi so priletele do nje, Sophie pa jih je prijela in odložila na mizico. Sicer je imela še precej dela za šolo, vendar je imel njen Nimbus 2001 prioriteto. "Sploh mi ni jasno kako sem lahko tako padla," je z nedoločljivim glasom rekla Jacku.

Družbe je bil vedno vesel in Sophie je pozdravil s širokim nasmehom, ki pa se je prelevil v nesramno režanje v hipu, ko mu je zagrozila, naj se ji ne posmehuje.
"Veš kaj je veliko bolj smešno od tvojega spektakularnega padca?" se je skobacal v sedeč položaj ter se nenadoma zresnil in sošolko motril z zamišljenim pogledom. "Kako se zaradi vsega skupaj sekiraš. Pusti ta bedast perfekcionizem raje Drznvraanovcem. Še vedno letiš bolje od večine ljudi na tej šoli. Boš piškot?" Mignil je s palico, da je zdaj že napol prazen pladenj sladic oddrsal proti Pihpuffovki ter zalebdel v višini naslonjala za roke. "Razen prask pa nisi huje poškodovana, kaj? Nekje v sobi imam nekaj za hitrejše celjenje, oče me vedno zalaga z vsemi mogočimi napoji in zvarki, saj veš kako se šele jaz hitro pobutam. Če želiš, ti lahko posodim, samo ti že vnaprej povem, da stvar hudičevo peče."

"Kaj?" je nejeverno vprašala, ko se je Jack zresnil in iz napol ležečega položaja spravil v sedečega. Ko je povedal svoje se je Sophie široko nasmehnila. "Obožujem tvoj optimistični pogled na svet in obožujem piškote," je veselo rekla in začela po hitrem postopku prazniti pladenj, na metlo pa je kar pozabila. Jack Lynx, ki je bil prav tako zasledovalec za Pihpuff, je bil z razlogom eden izmed redkih izbrancev, ki so jo lahko klicali Scarzie in je bila do njih topla, odprta in prijazna. Pozorno je poslušala, kar je govoril, spotoma pa se je navdušeno basala s piškoti. Za trenutek je odnehala s konzumiranjem sladic, da mu je lahko odgovorila. "Če res peče, potem trenutno raje pustim, da se samo zaceli. Sem staknila nekaj bušk in prask, a nič od tega ni hudega," je s sprijaznjenim nasmeškom rekla, nato pa hitro pojedla enega izmed zadnjih piškotov do konca. "Če dobro pomislim se večinoma poškodujemo in hodimo v ambulanto samo igralci Quidditcha, veš? Štamfi dobro opravijo svoje delo, tolkači pa tudi. " Pladenj s piškoti, na katerem je bil sedaj le še eden, je nežno dregnila s palico, da je odlebdel nazaj k Jacku. "Preostanek ti pustim," je nagajivo rekla, njen nasmešek pa se je spremenil v režanje, nato pa je ponovno segla po Nimbusu. Ponovno ga je začela čistiti, a je spotoma pozorno opazovala svojega prijatelja.

Sive oči so se mu nagajivo zaiskrile, ko je omenila njegov večni optimizem. Jack je vse svoje živce in skrbi usmerjal zgolj v quidditch in za življenje mu tako resnosti ni ostalo. "Če bi me le dobra volja lahko spravila čez izpite," je komentiral in z nasmeškom opazoval navdušenje, s katerim je Sophie napadla piškote. "Kar privošči si, kuhinja ni daleč in vilinci so vedno veseli lačnih študentov."
Stegnil se je po enega izmed pergamentnih zvitkov, bežno preletel njegovo vsebino in ga spustil iz rok, da je počasi pristal na tleh ter zdrsnil pod naslanjač. Jack je ob tem zgolj neprizadeto skomignil z rameni, se spet udobno namestil na kavč in oddobravajoče prikimaval ob Sophiinih ugotovitvah o obiskih ambulante. "Na tej šoli tako nihče ne počne nič nevarnega, kdo naj potem še hodi v ambulanto razen nas? Čeprav imam pa na novo dva tečna Spolzgadovca na piki, če mi bosta zatežila enkrat pred treningom, ko ne bom povsem izžet, jima bom zobe razmazal po ploščicah."
Obraz se mu je zmračil, a čemernost je trajala le kratek čas. Razvedril se je takoj, ko mu je z nagajivim režanjem poslala pladenj nazaj. "O hvala, jaz pa obožujem tvojo radodarnost," ji je odvrnil v šaljivem cinizmu. Vzel je edini preostali piškot, ga prelomil, nato pa eno polovico med nenadnim vzklikom: "PAZI MINI ŠTAMF!" zalučal proti Sophie.

[jst sam upam da sem tvoje ime kokertolk pravilno sklanjal ]

"Če si zamorjen na izpitih slabše pišeš. Se pač rabiš učiti vsaj malo, naloge pa dajejo učitelji z razlogom," je s preprostim glasom rekla. "Vilinci so veseli tudi sitih študentov," je z resnim glasom, a nagajivo iskrico v očeh, dodala stavek Jackovi trditvi. "Oh, saj ni problem premlatiti dveh spolzgadovcev. Sploh če imaš pomoč," je zamišljeno dejala. "Lahko pa jih zastrupim, če želiš. Ne bi jima bilo hudega seveda. Samo cel dan bi sedela na stranišču," je dodala z enakim glasom, ki pa ni vseboval šale. Sophie je ta predlog z zastrupljanjem dejansko mislila resno. Ob omembi radodarnosti in enega piškota, se je zarežala, samo svojim refleksom pa se je lahko zahvalila, da ob nepričakovanem kriku piškot ni padel na tla. S hitrim gibom roke je polovico piškota pospravila v usta. "Jack Lynx, kako si si lahko privoščil metanje piškotov?!" je s strogim, visokim glasom rekla. "Pazi, Scarzie prihajaaAAAAAAAAAAAAEEEEEEEEEEEEEEEEAAAAAAAAAI!" je zavpila, konec zadnje besede je seveda spremenila v divji bojni krik, in skočila proti Jacku in njegovemu kavču. Upala pa je, da bosta oba ostala nepoškodovana.

"Iiiin zasledovalka Scarvalla se je spretno izognila natančno namerjenemu štamfu, ne, ni se izognila, POŽRLA GA JE!!!" je z globokim, pompoznim glasom oponašal športnega komentatorja, pa ga je preglasil njen bojni krik, ko je planila nadelj. Napad ga sicer ni presenetil, pravzaprav bi bil celo razočaran, če Sophie ne bi reagirala, umaknil pa se ji kljub temu ni. Začuda se jima je ob trku sprva uspelo obdržati na kavču, a že po malo prerivanja sta se med rjovečim smehom skotalila na tla, pristala na pergamentnih zvitkih in zraven prevrnila še čajnik, na katerega je Jack že zdavnaj pozabil.
"Mislim, da bi mi ti res lažje pomagala premlatiti tista dva Spolzgadovca, kot bi jih zastrupila," ji je v smehu napol očital in napol pohvalil, ko je prišel do sape. Njena zapestja je ukleščil v jeklen prijem, nato pa se spomnil na svoje manire ter ji pustil, da mu je zvila roko za hrbtom. "Kaj pa vi tam zijate, pomagajte mi, Sophie me tepe!" je v zaigrani nemoči zavpil proti skupinici prvošolcev, ki je ravnokar vstopila in ju zaprepadeno opazovala. Ob njegovih besedah so se preplašeno podvizali proti spalnicam. "Sva pa tudi dober zgled za tamale, kaj?"

Rahlo trdo je pristala na Jacku, še nekaj trenutkov sta ostala na kavču, nato pa sta med smehom pristala na tleh, ki pa jih je na Sophiino zadovoljstvo prekrivala debela, mehka preproga. Sicer je bilo na njej nekaj pergamentov, in kmalu nekaj čaja, saj sta prevrnila pozabljeni čajnik. "Misliš? Veš kaj, odlična struparka sem!" je protestirala, "in malo slabša pretepačica." V dnevno sobo se je vsula gručica prvošolcev, ki so ju samo zmedeno opazovali. Ob 'klicu na pomoč' so plašno izginili proti spalnicam. "Ne straši otročkov," je tokrat Sophie očitala Jacku. "Hja, nekdo mora biti," je navihano rekla in nekako ji je uspelo skomigniti z ramami. "Mislim, si predstavljaš, da bi imel Gryfondom razgrajače, Spolzgad in Drznvraan tudi, mi pa same pridne, lepe in dobre, ki so oh in sploh vljudni in vzgojeni? Kakšna sramota bi bila to," je komaj izjavila med režanjem. Začela je razmišljati, da bi vstala, pa je ugotovila, da se ji ne da, zato je navdušeno začela dregati Jacka pod in med rebra.

"Zase govori! Jaz sem priden, lep, dober, vljuden, lepo vzgojen in še marsikaj," ji je ugovarjal in se krohotaje zvijal vsakič, ko ga je dregnila med rebra ter obenem poskušal prestreči njene roke, da bi ji preprečil nadaljne zbadanje. Še dobro, da je bil zaradi quidditcha odporen na ščipanje, dreganje, žgečkanje in ostale manjše fizične napade, ki so se jih igralci med igro naskrivaj posluževali; Sophie v njuni mali borbi namreč ni kazala znakov prizanesljivosti. "Kaj če bi ti to svojo skrito agresivnost začela uporabljati na tekmah, te bom enkrat naučil, kako to storiš neopazno," je svetlečih oči z navdušenjem predlagal, ko je vrstnico za silo ukrotil in ponovno prišel do sape. In ker bi bilo skrajno nepravično, da bi bil edinole Jack predmet maltretiranja, je z glasnim vzklikom: "PROTINAPAD!" na Sophie navalil z dobršno mero žgečkanja. Njuno valjenje po preprogi nevarno blizu gorečega kamina je spremljal zvok mečkanja in trganja pergamenta, ki pri Jacku ni vzbudilo niti kančka slabe vesti, pa čeprav si je obljubil, da bo letos bolj vesten in resen učenec.