Plaža ob Črnem jezeru

Aron se je med odmorom lahno sprehajal ob plažici, njegovemu skoraj najljubšemu mestu za počivanje. Naslonil se je ob bližnje drevo, ki mu je dajalo senco pred jesenskim soncem. Počasi je začel drseti po lublju drevesa navzdol, da so mu smolasti delčki všli za ovratnik in ga žgečkali in rezali pod majico. Ob drevesu se je udobno namestil na razmočeni travi, ki mu je čez čas čisto prepojila črne hlače njegove šolske uniforme. Roke so mu počivale na kolinih in zatopljen je bil v različne misli. Nasljedna ura se je sunkovito približevala vendar je Ar resno razmišljal o špricanju. Že tako dolgo se mu tako zelo ni dalo na uro. Počasi je vstal in pogledal svojo podobo v odsevu. Srajica mu je žalobno visela prek razmočenih in umazanih hlač, ki jih je držal na njemu že precej šibek in star plašč. Lase je imel razkuštrane na vse strani hkrati pa si je pozabil nekoliko zbrisati svoje neverjetno velike podočnjake. Nakar je zagledal zabrisano podobo rjavih las in dekliške uniforme, ki je hitela mimo v daljavi. Sunkovito se je obrnil in zaklical "HEJ!!!" Dekle je še kar hitelo "HEJ TI, KI TEČEŠ MIMO! TI JA!!!" Tokrat se mu je zazdelo, da ga je dekle opazilo. Počasi se je obnilo proti njemu in se začelo približevati in približevati. Počasi se je lahko opazila podoba njenega obraza...

Victoria je tekla in tekla. Presneto, da bom zamudila letenje in vajo. Samo sebe je preklinjala, ko je zaslišala krike doneti v njeni glavi. Takrat se je predramila iz misli, ki so ji neizmerno hitro in neurejeno tekle po glavi. "...TI JA!!!" To so bile zadnje besede, ki so jo zares predramile, sranje... tipček iz vlaka. Jo ne bo nikoli pustil primeru. Besno je zakorakala proti njemu in že sestavljala prefinjeno besedilo, ki mu ga povedala naravnost v obraz. Še nekaj časa je masirala možgane dokler se mu ni popolnoma približala. Ni pa se ustavila. Še naprej je besno korakala proti njemu in zadovoljno gledala kako se je umikal nazaj. Veliko se ni moral premakniti. Vic je računala, da ga bo slej ali prej pritisnilo ob bližnje drevo. Kmalu je prišla čisto blizu njega, ter mu v brado nasilno potisnila svojo dolgo elegantno palico "Fizičnega nasilja ne odobravam, ampak to mi gre pa že na živce. Kaj bi sploh rad Aron?" Njegovo ime je izpljunila z gnusom, zaničevanjem, preziranjem, nadvlado in ga še posebno poudarila. "Tisto na vlaku se lahko nekam vtakneš..., če nisi dovolj dobro podučen bi vedel, da je podobno doživel vsak drugi lep fant na šoli. Če misliš, da sem zate kakšen iziv, ker se pod tvojimi gnusnimi osvajalskimi poskusi nisem zmehčala kot dobro prekuhana sveža jeterca, se motiš. Lahko odnehaš!" Preprosto pazila je, da ni slučajno česa izpustila in se nato pri sebi nasmehnila. Srečala je že preveč barab njegovega kova, da bi nasedla vsem njegovim zmotnim trikom. Počasi je spustila palico in mu obrnila hrbet. Počasi je začela hiteti proti igrišču čarovniškega najbolj popularnega športa.

Opala... dekle, ki jo je poklical k sebi je bila nihče drug kot Victoria Hellrune, iskalka spolzgadovske ekipe, predstavnica študentov, ena najbolj popularnih deklet na šoli in hkrati njegova naslednja žrtev. Nekoliko presenečeno je Aron odskočil, ko se je dekle besno pognalo nadenj. Od nje ni pričakoval nasilnih pristopov in se je le čakajoč se pritisnil ob drevo kjer mu je pod brado zapičila palico. Ko je izpljunila njegovo ime kot, da bi ravno takrat jedla nekakšno ogabo se ji je le umirjeno nasmehnil "Nič ne bi rad. Sploh nisem vedel, da si ti." Roke je vtaknil v žepe in se obnašal kakor, da si je le želel počitka in se je naslonil na drevo. Takrat se je iz njenih ust vsula ploha besed. Ko je končala z besedami je nekoliko obnemel v nenadnem izbruhu. Vse je bilo čisto res, le odnehati ni nameraval. On nikoli ni odnehal. Vse skupaj je bilo že smešno. Začel je zadrževati smeh, ko mu je obrnila hrbet in hotela odhiteti dalje "Phaha-phhh-očakhaha-jjjihahaha!" Njegove besede, ki jih je hotel izreči (počakaj) so se slišale kot obnemoglo hrzanje nekoliko ostarelega konja. Takrat se ni moral več držati nazaj. Planil je v nenaden in grozno glasen krohot, ki je bil tako močan, da se je prijel z eno roko za trebuh in z drugo udarjal po drevesu iz katerega so se začeli vsipati listi, ko je tako udrihal po njem. Ni zares vedel zakaj se tako reži.

To je bilo za Victorio že nekoliko preveč. Njegovo neizmerno in ogabno zafrkavanje bo drago poplačal. Vse to bi v filmu lahko dali v počasnem posnetku z mogočno glasbo v ozadju. Victoria je elegantno izvlekla svojo lepo izrezljano palico. In vsi deli telesa so se je grozljivo potemnili. Le koža je postala bleda. Tako se ji je telo spremenilo vedno, ko je postala besna. Roko je zasukala v par elegantnih krožnic, ki so se usmirile naravnost proti njenemu spolzgadovskemu sošolcu. Iz njenih besnih naščepirjenih ust je nekje iz za škripanja zob izpjuniala obilo prav neokusnih kletev, ki so se pomešale z naravnost neprimernimi kletvicami. Iz palice so se ji usipale iskre, ko je kletve neizgovorjene in izgovorjene pošiljala proti Aronu. "Zabavno Sawyeer?" Iz njenih ust se je izvil nečloveški in prav neokusen za ušesa krohot, ki je nesramno zadonel prek posestva in se odbil od grajskih sten. Še in še več kletev je preusmirjala vanj poleg ostalih nečistih prepovedanih urokov na bradavičarki. Na misel ji je prišlo, da bi uporabila še žrele kletve a jih je osramočeno zbrisala. Za nekaj trenutkov se ni zavedala samo sebe. Pogled je osramočeno povesila v tla. Prisegla je, da ne bo nikoli več izgubila nadzora. Gotovo si bodo zdaj vsi mislili, da je motena. V tišini je dvignila pogled in pisnila "Oprosti..." Pokleknila je, da bi mu pomagala razpustiti ploho kletev.

Aron se je naenkrat nekoliko presenečeno zdrznil. Victoria je postala neverjetno besna. Preprosto ponorela je. Še nikoli ni videl človeka, ki se mu bi tako odtrgalo. Proti njemu so kar naenkrat letele najrazličnejše barve isker, ki so se pršile na vse strani. Morda je res šel malo predaleč. Priznal je, da je bil sedaj že nekoliko živčen. Za večno se ni moral izmikati. Kmalu je vanj priletela prva kletev, ki ga je vrgla vstran, da so ga lahko zadele še ostale. Pri prvi ga je popolnoma onemogočilo, da bi se kakorkoli premikal in postal je popolnoma nemočen. Ko je končno nehala je pristal na tleh z odrevenelimi členki, ter zvezan hkrati, okoli telesa so se mu zapletale močne verige, ki so se mu močno rezale v kožo ter zavstavljale kri. Na obrazu je imel kar globoko zarezo, ki je močno zevala. Hkrati vsega tega so ga bolela pljuča, da je neverjetno težko dihal. Kakor hitro je nehala s napadom besa je tudi končala. Vedel je, da je bila nekoliko osramočena. Potiho se mu je opravičila in ta se ji je skušal nasmehniti kakor so mu bolečine dopuščale. Takrat pa je pokleknila k njemu in mu pomagala, da se je izmotal iz verige in vrvi, ter mu pomagala vstati. Kmalu je lažje zadihal in se ulegel na razmočena in umazana tla. Bolečina je ponehala, le praska na njegovem obrazu je še vedno zevala. Pogladil se je po njej in zaprl oči.

Lahkotno je skakljala po parku, zavita v topel črn plašč, ki ji je segal do polovice stegen. Noge je imela gole, vendar je to nikoli ni motilo, saj je bila na mraz precej odporna. Bila je zelo dobre volje, saj so se včeraj zvečer z ekipo zmenili za prvo vajo. Že dolgo ni igrala quiddicha in misel na ponovno letenje jo je vznemirjala. Bila je namenjena proti igrišču, ko jo je nekaj na skrajnem levem robu njenega vidnega polja zmotilo. Prisegla bi, da je videla bele in rumenkaste bliske kletev ter dve temni postavi v daljavi, eno sključeno na tleh in drugo, ki je klicala kletve. Najprej je presenečeno obstala, potem pa se nemudoma pognala v tek. Ko je bila že dovolj blizu, da je lahko razbrala, kdo sta osebi, bi ji dobesedno skoraj odpadla čeljust. Alyssa svoje sestre še nikoli ni videla tako besne, pa jo je že zelo velikokrat do konca spravila ob živce. Kot obsedena je v Arona metala najrazličnejše uroke, ki so ga onesposobljali in mu zadajali rane, zraven pa se je še obsedeno smejala. Že čez nekaj sekund pa je nehala in prestrašeno stekla k njemu, kot da bi se zbudila iz transa. Skupno sta ga osvobodila iz verig in ostalih vezi. Drznvraanovka se jima je počasi približala in pokleknila na blatna tla poleg Victorie. "Kaj za...?" je bilo vse kar je lahko izdavila iz sebe, pa še to je izustila zelo potiho. Sklonila se je k na tleh ležečemu temnolascu, ki si je očitno že malce opomogel in iz žepa plašča povlekla palico. Ko je imela čez poletje preveč prostega časa je brala in ena prvih stvari, ki se jih je naučila so bili osnovni zdravilski uroki. S konico temnega lesa je nežno drsela po dolgi zarezi na njegovem licu in tiho mrmrala uroke. Potem se je brez besed posvetila še grdim odrgninam, ki so jih na njegovi koži pustile težke verige in pa nekaj manjšim opeklinam od kletev. Ko je končala, se je samo sesedla na mokro zemljo. "Pa kaj je narobe s tabo?" je pretreseno in s hripavim glasom vprašanje namenila sestri.

"Narobe z mano?! Njega vprašaj!" Ni se hotela zmotiti in je njegovo rano na licu nežno poprijela, da je lahko s palico rahlo odstranila kakoršne koli sledi kletev. "Sama veš..." Nekoliko osramočeno je povesila glavo. Ni vedela ali se sestra spominja izpada, ki ga je imela, ko na bradavičarko sploh še nista hodili. "...Pravzaprav še sama nevem." Opravičujoče je pogledala Arona in se takoj potem v hipu zresnila. Ni hotela, da bi vsi na šoli kar naenkrat mislili, da ima kakšne motnje in je zato proseče pogledala Arona hkrati pa rekla "S sestro sva si tako zelo podobni... zakaj ne zalezuješ nje in se njej krohotaš v obraz in jo zafrkavaš noč in dan. Zkaj ravno jaz!?" Kmalu je poskrbela, da se je Aronovih bolečin že zdavnaj znebila pa je še kar v mislih izvajala zdravilne, vedrilne in krepčilne uroke. "Kam pa pravzaprav greš Al? Jaz sem letenje že tako ali tako zamudila." Prve ure letenja se je tako veselila, če ne bi bilo Arona bi... NE! Nesme izgubiti kontrole nad sabo. Victoria za Arona ni vedela kaj bo ampak za sestro je bila skoraj sto procentna, da bo v nekaj trenutkih cela šola izvedela, da bi morala njena sestra v svetega munga v oddeleg za psihično motene čarovnike. Ali pa bo šla raztrobiti učiteljem in bo vse postalo še hujše. Že tako dolgo ji ni bilo tako hudo. Po licu je je nehote pritekla debela kaplja solze, ki jo je hotela Victoria čim hitreje skriti.

Aron je bil nad Victoriinim vprašanjem zelo presenečen. Zakaj ravno ona? Še sam ni vedel zakaj. Namesto, da bi karkoli odgovoril si je mrmral nekaj nejasnega v brado in raje užival, da sta ga negovali dve lepi dekleti. Bolečina je že zdaj ponehala pa je na sebi še zmerom čutil razvedrilne uroke, ki so mu prepojili kožo in na obraz spet narisali nasmeh. "Že prav... Se zgodi. Tudi jaz se spomnim, da sem enkrat nekaga dve leti starejšega študenta skoraj ubil tako se mi je utrgalo." Zarežal se je obema. Takrat pa si je postavil vprašanje, ki mu ni bilo čisto jasno. Zmerom, ko je z eno sestro se že pojavi druga. Tako ne more imeti miru ne z eno ne z drugo. Nalahno in neslišno je zavzdihnil. Ni pravzaprav poslušal kaj sta sestri še govorili. Takrat pa je s kotičkom očesa opazil stvarco, ki bi hitro ušla komur koli. Naenkrat je pozabil, da je Alyssa sploh tukaj. Morda je bil večino časa nesramen in brezbrižen pa vseeno je imel srce. Vsedel se je na kolena pred Victoria in ji pobrisal debela solze žalosti, ki jih je na vsak način hotela potlačiti vase. Podaril ji je nasmeh in se trudil, da bi se tudi njej zarisal na obrazu. Tako turobnega obraza že dolgo ni videl. Gotovo ji je strašno žal, ko pa je tako poklapana. Odstranil ji je lase iz obraza in ji z dlanmi objel lica. Nato je pogled zapičil v Alysso.

Njena nejeverna prebledelost ji je počasi izginila z obraza, ko se je ob Victoriinih besedah spomnila na dogodek dolgo dolgo nazaj. Bilo je sredi spomladi in takrat devetletni deklici sta se igrali na vrtu. Do takrat sta že obe pokazali nadarjenost za magijo in njuna mati ju je v prostem času že naučila nekaj najosnovnejših urokov, ki sta jih sprobavali z njeno palico. Razloga se ni več spomnila, vendar je imela v spominu kako se je Vic nezaslišano razbesnela na eno od gospodinj. Posledice takrat niso bile niti približno tako zaskrbljujoče, saj takrat še ni znala čarati, vendar se je Alyssa še natančno spomnila, kako je služkinja solznih lic zbežala v hišo. Iz spomina pa jo je prebudilo ravno to. Njena sestra ni nikoli jokala. In z nikoli je Drznvraanovka mislila NIKOLI. Tudi ko si je popolnoma razmesarila kolena pri nekem padcu, ji ni ušla niti solza. Včasih je celo mislila, da njena sestra tega sploh ni bila zmožna. Pa vendar je bila sedaj pred njo, klečeč v blatu z razmršenimi lasmi in otožnim pogledom. Aron ji je z lic brisal tistih nekaj solz, ki so pritekle in Alyssa se je zavedela, kako tuje se počuti. Ni spadala sem in imela je občutek kot da vdira v nekaj resnično osebnega, kot naprimer sestrino prepovedano podstrešje. Brez najmanjšega šuma se je dvignila na noge in se pobrala stran od temnolascev, ki sta klečala v blatu. Ko je spet hodila proti quidditch igrišču, kamor je bila prvotno namenjena, se je zalotila, da razmišlja, kakšna neki oseba sploh je, ko tako dela z ljudmi. Ker tisto, čemur je bila prisotna prej ni bilo nič drugega kot ljubezen.

[happy much, Aron?]

Victoria je občutila nežno roko, ki ji je nalahno pobrisala solze, ki so se ji sušile na licu in ji delale trdo slano kožo. Medtem je Alyssa, ki ji je bilo prav očitno nelagodno že izginila. Takrat se je Vic zares zavedala okolice. Besno je prepičila Arona, kot, da se nikoli ni nič zgodilo, da ji nikoli ni bilo žal, sploh pa, da nikoli iz njenega očesa ni pritekla niti ena sama kaplja slane solze. Sunkovito je vstala, da je Arona nekoliko odneslo vznak. Neverjetno mu je zamerila, da jo je videl jokati in sploh, da je to izpostavil, da se je videlo daleč naokoli. Vsega ji je bilo zadosti. On je bil kriv za vse slabo kar se ji je zgodilo to šolsko leto. Z studom v očeh ga je premerila in se odločila, da bo naredila z njim kakor z vsemi fanti kar jih je kadar koli zapeljala. Tiste trunutke, ki jih je doživel na vlaku je doživel vsak drugi fant, ki ga vprašaš. Sploh pa mu je neznansko zamerila saj je zaradi njega zamudila in letenje in spreminjanje oblike, ki ga je zaradi težke snovi raje obiskovati čim pogosteje. Spet je bila samo zavestnejša in si nadela posmehljivi nasmešek, ki na njenem obrazu tiči skoraj večino časa (ponavadi tudi med spanjem). Kmalu je zadovoljna sama s sabo korakala proti šoli, ki se je od Arona oddaljevala ravno pravjšnjo razdaljo, ki jo je potrebovala. Čas je, da si na svoj zbirateljski seznam označi še enega fanta, ki ga je pustila za sabo kot sveže obdelano mrhovino (označevanje puščenih fantov na seznamu- Victoriina precej nova strast).

Aron se je v trenutku zavedal, da je nekoliko 'zasral' saj ga je nejevoljno Victoria takšna kot je bila odrinila stran, da ga je nekoliko spodneslo. Njen pogled mu ni bil všeč. Tako je le pridno počakal kaj bo naredila. Kmalu mu ni bilo več treba čakati saj je bilo kot, da se ne bi nič zgodilo. Na njenem obrazu je spet ležal posmehljivi nasmešek in kakor, da ga sploh ni bilo nikoli tam samozavestno in samozadovoljivo odkorakala. Aron se je sesedel v blato. Pri dekletih ni še nikoli občutil česa podobnega. Sam sebe je spraševal zakaj jo sploh še zasleduje. Z njo je čutil posebno povezavo, ki si je ni znal pojasniti. Počasi se je dvignil, blaten, moker, razočaran in nekoliko pretresen. Počasi se je odpravil na šolo kjer je nameraval kot prvo zaviti v spolzgadovski dom kjer bi si nadel sveža oblačila.

Kmalu je bil že na hodniku, ki so vodila v ječe. Ko je prišel do doma je nahitro bleknil geslo in skočil noter. Na srečo je bilo vse prazno, da ga niso videli takega. Preden je našel svežo uniformo je okrog obrnil celo fantovsko spalnico. Na hitro se je preoblekel in si nekoliko uredil lase. Čakalo ga je opravilo, ki se ga je po pravici povedano Aron nekoliko bal. Vse kar je še storil je to, da je sunkovito izginil za vrati spolzgadovse dnevne sobe.

Z veseljem je pobegnil iz dnevne sobe, v kateri je imel še vedno občutek, da bo vsak trenutek vdrl profesor Raws in ga obtožil, da je on povzročil vse skupaj. Tempo sta malce upočasnila nekje na sredi hodnika, ko je Victoria dobila še nekaj idej, kaj bi lahko počela. "No, s tem se pa strinjam..." se je na široko nasmehnil, vedoč da ji sploh ni povedal s čem točno se strinja in ju usmeril proti izhodu iz šole. Ko sta prišla ven na sneg in mraz, kjer so se številni učenci kepali in zabavali v snegu, se je navihano namrdnil, ko se je spomnil, kaj sta sama zunaj počela pred kakšno uro. Prečkala sta zelenice pred šolo in Alex je pazil, da je hodil točno po sredini, tako da Spolzgadovki ni moglo biti niti najmanj jasno, za katero od možnosti se je odločil. Ustavil se je točno na kraju, kjer bi z zavojem na desno nadaljeval naravnost proti Quidditch igrišču, z ostrim ovinkom v levo pa bi prišel do Prepovedanega gozda. Nekaj trenutkov je užival še v razgledu na zamrznjeno Črno jezero, ki se je razprostiralo samo nekaj metrov od kraja kjer sta stala. "No, si mogoče ugotovila, kam naju peljem?"

Victoria ga je zmedeno opazovala, ko je svojo pot nadaljeval natanko po sredini, pravzaprav očitno namirno, da se ji ni niti sanjalo kam hoče oditi. "No, si mogoče ugotovila, kam naju peljem?" jo je prav hudobno vprašal. Vic ni hotela kar stati tam z izgledom, da nima pojma kaj bi mu odgovorila. V mislih si je primazala tako močno klofuto, da bi malo bolj občutljivemu človeku prek obraza brizgnila sveža kri. "Niti sanja se mi ne." se mu je zarežala in se ritensko zadrsala po zaledenelam jezeru in se oddaljila približno sedem metrov od obale. Nesramno je po spolski površini delala spiraje in se mu pri tem ves čas nedolžno smehljala, v prepričanju, da se mu bodo že po enem samem koraku, zaradi njegove mišične mase udrlo v ledeno mrzlo vodo "Kaj je?! Si se v hlače?!", mu je zaklicala in se ponovno elegantno zavrtela, da so ji lepi lasje kot zavesa zamahnili čez snežinke. Iz tanke snežne površine, ki se je nabrala tudi po ledu je nagrebla manjšo snežno kepo in jo vrgla v študenta prvega letnika, ki je bežal pred hordo kep, ki bi ga skorajda ne pokopale pod sabo. Ko se je mali spolzgadovski otroček smejal so se z njim tudi njegovi prijatelji in z njimi tudi Victoria. Skoraj bi pozabila. Obrnila se je proti nesrečnemu spolzgadovskemu... malo starejšemu prijatelju, ki se je še vedno obotaljav pred ledom "KAJ JE!! Saj si šel naravnost." Zgolj iz heca se mu je glasno smejala in se usedla kar na led. "pridi, pridi!"

[brez zamire, ampak... KONČNO!!!! glej da boš zdej odpisu hitrej haha.]

"Niti sanja se mi ne." In s temi besedami se je zadrsala po površini zaledenelega Črnega jezera za njima. Elegantno se je vrtela po ledu in ga zraven izzivala, verjetno se je namreč prav tako dobro kot on sam zavedala, da bi se mu ne preveč debeli led že po nekaj korakih udrl. Medtem ko je on preučeval svoje možnosti, je Victoria s kepo zadela nekega malčka in ga podrla na tla, potem pa se smejala skupaj z njegovimi prijatelji, ki so ji sledili s svojimi meti kep. V trenutku, ko se je obrnila nazaj k njemu, se mu je končno porodila uporabna ideja. Rjavolaska ga je še naprej izzivala in se usedla na led ter ga priganjala, naj se ji pridruži. Zarežal se je, potegnil svojo palico in na sebi izvedel urok, ki ga je naredil vsaj trideset kil lažjega. Naredil je nekaj poizkusnih korakov, potem pa se samozavestno zadrsal do nje. Prijel jo je za roko, potegnil na noge in se zavrtel na gladki površini. ''Zadovoljna?'' Potem jo je prijel okoli pasu in si jo vrgel čez ramo, tako da se je avtomatično upognila in v tem trenutku sta izgledala kot dva umetnostna drsalca. Zavrtel jo je v zraku, preden jo je položil nazaj na led in se zadrsal še malo dlje po njem, potem pa poskočil in poskusno naredil obrat. Obrnil se je nazaj proti njej in se ji vabljivo nasmehnil. ''Tale ideja konec koncev sploh ni tako slaba…''

Victoria je potiho zarenčala, ko ji je jasno dal vedeti kako zadovoljen je bil s svojo idejo nad izvedbo uroka, ki ga je naredila mnogo lažjega. Prišel je do nje in ji jezo izpuhtel z lahnim obratom, da se je spet začela smehljati. Takrat sta začela drsati, kot kakšna umetnostna drsalca. Vic ni še nikoli počela česa podobnega in ji je bilo strašno nelagodno ''Tale ideja konec koncev sploh ni tako slaba…'' se ji je vabljivo nasmehnil temnolasec. Rjavolaska se mu je prav prisiljeno zasmehljala v njegovo smer "Ja...eee, čudovita ideja." Z nasmeškom se je izvila iz prijema z besedicami "Verjetno se bolje počutim na varnih tleh." Počasi je naredila nekaj dolgih korakov do rečnega brega. Ponovno je naredila kepo, le tokrat dvakrat večjo in mu je zabrisala v obraz. Sicer nekoliko v bolečini saj ji je težka kepa gotovo kaj načela se je zasmejala "Kdo se zdaj igra umazano." Dobesedno zasula ga je z snegom in se pri tem smejala, da so jo vsi čudno gledali kako se lahko spravlja na Alexa, na katerega si nihče ni upal spravljati. Nihče ni tega razumel zgolj kot šalo. "Šalo na stran..." Narejeno se je zresnila in mu pustila, da se nekoliko očisti "V TVOJIH SANJAH!" Tale mu je gotovo prišla za vrat. Veselo v zmagoslavju je plesala naokrog, da se ji je zvrtelo in z obrazom pristala v snegu. Zadušeno se je iz bele površine zaslišalo tiho preklinjanje zamešano z smehom.

Ker ji je bilo zelo očitno nelagodno, se ni upiral ko se mu je izmuznila iz prijema in zdrsela proti bregu. Vendar je nastalo napetost precej hitro sprostila s veliko kepo naravnost v obraz. “Za tole boš plačala!” Režeč se se je pognal proti njej in se poskušal izmakniti čim več kepam, ki jih je vrgla vanj, venar je bil do takrat ko jo je dosegel že čisto pokrit s snegom. Zvrnil se je na tla in si očistil sneg iz obraza, in Victoria mu je pustila čas za to, vendar vanj že čez nekaj sekund zabrisala novo kepo, katera mu je zdrsnila naravnost za vrat, da se je stresel ob mrzli mokroti, ki mu je zdrsnila po hrbtu. Rjavolaska se je malce preveč izgubila v svojem bojnem plesu in se brez ravnotežja zvrnila v sneg z obrazom naprej. Ta trenutek je on seveda z veseljem izkoristil in se vrgel nanjo, jo potegnil iz snega, potem pa ji veliko pest belega pršiča stresel za vrat, tako kot je ona to storila njemu. Med njunim smehom je opazil, da so ju drugi učenci v bližini samo zaprepadeno gledali, nanj se konec koncev nikoli nihče ni upal spravljati, medtem ko ga je Victoria tukaj brezskrbno obmetavala s kepami. Prebodel jih je s ‘kaj gledate’ pogledi in se potem vrgel nazaj na hrbet ter začel mahati z rokami in nogami, tako da je naredil angelčka. Nekaj časa je ležal tam v snegu, preden je spet spregovoril. “Lahko bi šla malček povadit quidditch..”

Alex je njeno šipkost z veseljem izkoristil in jo dvignil v zrak. V naslednjem trenutku se je zavedala, da ji je za vrat padla ploha mrzlote. Se je stresla in smešno poplesovala, ko si je poskušala spraviti sneg izza vratu. “Lahko bi šla malček povadit quidditch..” čez obraz ji je padla senca pomešana z nasmeškom "Ahahaha!..." V naslednjem trenutku je bila na njegovem obrazu ponovno kepa. "... Da te zbijem iz metle! Z veseljem!" Prekucnila se je po smegu v smeri igrišča za quidditch.

Kmalu sta prispela do garderob. "Pojdi se preobleč." Sama je švignila v dekliške garderobe in porinila vrata vstran. Pobrkljala je med zelenimi oblekami za igranje igre in končno našla svojo. Prvo je iz sebe odvrgla plašč in ga zabrisala v kot. V tem času tako ne bo nobenega. Potem je iz sebe vrgla še krilce, srajco, žabe... na koncu je stala samo še v spodnjem perilu. Na hitro se je pogledala v ogledalu in si nato potegnila igralno obleko čez glavo, da ji ne zmrzne rit. Pograbila je njeno vrhunsko metlo in jo občudujoče pobožala po ročaju nato pa odvihrala iz garderobe. Vstavila se je pred fantovskimi, ki so imela priprta vrata in zaklicala "Si že?!"