Poti in steze

[preden se kdo odloči pisat tukej naj si najprej ogleda obvestila kjer zadevo tole pojasne in izgled foruma seveda muahahaha]

Jedci smrti? Kakšno trapasto ime. Čudaško. Mama je njima s sestro nekoč pripovedovala o njih. Rekla je, da so kruti možakarji brez srca. Le reko kdo pozna to ime in le redko kdo jih je že videl. V Victorii je bilo preveč zanimanja, da bi zamudila upor, ki ga je zbral ravnatelj. Učenci so se javljali prostovoljno in zraven so smeli vsi razen prvi letniki, druge so spustili le, če so bili izjemno sposobni. Ostali od tretjega letnika so smeli oditi vsi. Victoria je imela občutek, da ni edina, ki si bo zaradi radovednosti želela zraven. Učitelji so jih malo zaskrbljeno, a vendarle ponosno opazovali, ko so drug za drugim hodili v vrsto za prostovoljce. Vic jim je kot vsi ostali previdno sledila v vrsto. Precej časa je minilo, ko so se stotine študentov zbirale in zbirale. Sama je zadovoljno opazila kako se je eden od prvošolcev poskušal prikrasti zraven. Ta ga je izdala, da ga je sunkovito sunila iz skupine, da je dobesedno priletel Rawsu v naročje in ga skoraj zabil v ravnatelja. Ravnatelj se je samo mirno smehljal v primerjavi z Rawsom, ki se mu je od besa spačil obraz. Malček je imel srečo, da je bil istega doma kot ona sama saj se mu je prigodilo le hruljenje, ki bi te lahko mirno pokopalo pod sabo, če ne bi zares poslušal. Učenci se kmalu niso več zmenili za dogodek, ko se je skupina končno premaknila.

Kmalu je vse zajela strašna megla, ki se je plazila ob poteh prepovedanega gozda. Tudi sama je bila nekoliko živčna, vsaj ne toliko kot večina deklet, ki se jim je videlo, da bi rade spremenile smer in kriče stekle iz gozda. Hodili so zares globoko, ko se je na obzorju zarisala strašna maska, ki je za nekaj sekund pripadala temnolasemu jedcu, ki ga je še tisto sekundo odnesel močan ravnateljev urok. Vsi so otrpnili od strahu, ko so ugotovili, da jedcev ni samo par ampak veliko. Veliko preveč. Vsi učenci so se pognali naprej in še isti čas so se čez bojišče zaslišali močni bojni kriki ali pa kriki bolečino, ki so čez ušesa završali kot najhujši zven. Victoria je ogorčeno odskočila, ko jo je skoraj zadel zelen curek svetlobe. Besno je začela v jedca, ki je bil očitno storilec saj se ji je prav nesramno režal, streljati močne napadalne uroke. Ta jih je uspešno branil z palico, ki je bila dobra za branilne uroke. Ko je utegnil je končno tudi sam poslal proti njej urok. Sunkovito jo je zadel močan rdeč curek, ki jo je sunil po tleh in ji po žilah pognal neznosno bolečino. Številne glave so se obrnile proti njej, ko se je iz njenih ust izvil nečloveški krik. Jedec se je samo krohotal. Jeza ji je pretrgala bolečino in ta je v bedaka iztrelila močne verige, ki so ga močno sunile in se zavezale okoli njegovega kričečega se in upirajočega telesa. Tokrat je bila Victoria tista, ki se je krohotala. Takrat jo je bolečina sunila od vzadaj. Pa ne samo ena. Nekdo je vanjo pošiljal vrsto curkov rdeče svetlobe, da jo je nemočno metalo po tleh. Očitno je z verigami zvezala osebo, ki je vzroku bolečine nekaj pomenila. Upala je samo, da ji bo nekdo priskočil na pomoč. Prederljivo je zakričala.

[kripi!!!! Kok dolg post pa še krut je hahahaha]

Iskreno povedano, Alyssa je bila šokirana, ko so jih sredi noči vrgli iz postelj in jih obvestili, da je šola napadena. Niso jim povedali kdo jih napada, kako velika je grožnja ali sploh česarkoli, samo zbrali so jih v Veliki dvorani. Bolj kot kadarkoli prej se je zavedala svoje odgovornosti kot predstavnica Drznvraana in hodila je med mlajšimi letniki, saj so nekateri študentje postal precej histerični. Ravno se je dvignila, ko je uspela še kar uspešno pomiriti majhno dekletce iz prvega letnika, čeprav si je morala priznati, da je bila tudi sama kar precej prestrašena. Na dvorano je legal tišina, ko se je na dvignjeni podij postavil ravnatelj in jih nagovoril. “Zavedam se, da je situacija nepričakovana in strašljiva, vendar vas naprošam, da ohranite mirno kri. Prve in druge letnike naprošam da sledijo profesorici Ochrowtovi, ki vas bo odpeljala do kamina, od kjer se boste v skupinah odfrčašili na varno.” Najmlajši so se tiho dvignili od svojih omizij, vsi preveč prestrašeni, da bi karkoli rekli, in sledili debelušni profesorici, ki je bila smrtno resna. “Tudi ostalih ne silim, da pomagate braniti šolo. Nič nečastnega ni, če vas je strah in dobro se zavedam, da večina od vas NI pripravljena na boj, zato vas iz srca naprošam, da se opravite za profesorico Ochrowtovo. Nihče o vas ne bo mislil nič slabega, če bi se radi spravili na varno.” Ko je končal, se je dvignilo kar nekaj študentov izza Spolzgadovske mize, njihovi pobudi pa so sledili tudi številni učenci iz modrega, rumenega in rdečega doma. Ko so končno zapustili dvorano, je bila ta na Alyssino razočaranje še vedno precej polna. To ni bil čas, da bi se igrali junake, stvar je bila resna in spreletel jo je srh ob misli, da bi lahko kdo v tem boju tudi umrl. “Cenim vaš pogum študentje, vendar še vedno lahko odidete, to ni čas da bi se šli junake,” je ravnatelj pripomnil, kot da bi ji prebral misli. Končno je še nekaj učencev zapustilo dvorano in tokrat so bili vsi prepričani, da tisti, ki so še ostali, ne bodo odšli. Ravnatelj jih je počasi razvrstil v vrsto in jim zraven malce bolj razjasnil situacijo. Jedci Smrti. Ime ji je zvenelo znano, hkrati pa je po njeni hrbtenici poslalo mrzel drget. Ni se slišalo prijazno. Spomnila se je, da je mama o njih pripovedovala še to poletje, in kar je imela povedati ni bilo prijetno. Kolikor je lahko razbrala iz njenih spominov, tej podatki niso bili ravno splošno znani in ko je mama govorila o njih, je bilo obema s sestro jasno, da so to zelo visoko zaupni podatki iz višjih krogov, in veliko jima je pomenilo, da jima jih je zaupala. Vrsta se je začela premikati. Odšli so skozi vhodna vrata in Alyssa se je na nadvse nelagoden način zavedela, da še vedno na sebi nima ničesar razen njene tanke spalne srajčke in mehkih volnenih copatov. Med hojo proti preteče meglenemu Prepovedanemu gozdu je svojo palico uperila v svoje noge in copatke spremenila v tople snežne škornje, s hitrim acciom pa je imela na sebi tudi njeno dolg črn plašč. Sedaj polno osredotočena se je zagledala naprej.

Ko so stopili med prva drevesa, jih je dokončno zajela nenaravno gosta megla, za katero je bila Alyssa prepričana, da so jo napadalci pričarali. Bila je izjemno moteča in preprečevala je, da si videl več kot kakšen meter pred sabo, če sploh. Naenkrat se je skupina razpršila in iz vseh koncev in krajev so se naenkrat slišali kletveni izreki, skozi meglo pa so se videli bliski raznobarvnih urokov. Začelo se je. Tudi sama se ni dolgo obotavljala, pognala se je v boj in ohromila prvo temno zakrinkano postavo, ki jo je opazila. In potem je v množici hrupa prepoznala krik, ki ga ne bi zgrešila nikoli. Nekdo je mučil njeno sestro. Njeno sestro! Prašič bo plačal s svojim življenjem, o tem je bila sedaj prepričana. Pognala se je proti izvoru krikov in spoznala, da ni več čutila strahu, temveč samo jezo in resnično resnično okrutnost. Tistim zakrinkanim pof*kancem se je slabo pisalo. Zamrznila je, ko je na tleh zagledala svojo sestro v krčih bolečine in se opomnila, da mora biti pazljiva, saj tej ljudje očitno niso imeli nič proti mučenju deklet, niti čistokrvnih z visokim statusom. Svojo palico je čisto počasi uperila v jedca, ki je stal nad Victorio in se znašal nad njo. S popolno zaničljivostjo v glasu je izrekla eno samo besedico. »Cruccio!« Nikoli ni še izvajala žrlelih kletev, vendar jo je spreletela misel, da je bilo nenavadno lahko in na obrazu se ji je risal čisti užitek, ko je temni možakar s krikoma padel na tla ter se začel zvijati v agoniji. »O, ne, moje sestre pa ne, prasec…« Njegovi kriki so bili skoraj pomirjujoči in skoraj se ni prepoznala, ko se je povsem noro smejala, ne da bi prekinila kletev niti za sekundo. Vendar jo je v hrbet zadela močna kletev, ki jo je butnila v drevesno deblo pred njo in naenkrat je bilo vse črno.

Pri nemočnih uporih in izbruhih jeze se je sunek ponovne bolečine sunkovito pretrgal. Čez telo ji je steklo olajšanje vredno vsakega zlata. Šibko se je obrnila proti rešitelju. V nekaj trenutkih ji je postalo jasno, da je bila to njena sestra, ki se ji je popolnoma zmešalo. Z nečloveškim krohotom je mučila jedca, ki se je zvijal po tleh in kričal kot prašič pred zakolom. Victorii so se razširile oči, ko je Alysso v drevo pribil urok, ženske divjega videza. Moški, ki jo je prej mučil se je že pobral in se z osladnim nasmeškom nagnil nad sestro. Victoria je skoraj pozabila na palico in se zabrisala na njega, da sta oba pristala na tleh. Med padcem ga je Victoria zasukala in ga uporabila kot oblažilo njenemu padcu. Takrat je proti njej sunkovito zletela beseda »Imperio!« Victorio je prijela sladkost, ki ji je napolnila misli. Odnehaj… sama napadi svojo sestro tole je bilo pa že čez razumne meje. Roke so ji vlekle proti palici in čez misli ji je nehote tekla reka vsega kaj bi lahko naredila Alyssi. Noge so ji klecale proti njej. Takrat ji je nesramne misli pretrgal spomin, ki je bil vsaj desetkrat močnejši. Oče, ki je učil on osebno obe s sestro kako se premega moč imperatorjeve kletve. Napela je vse sile in pustila, da ji po telesu steče jeza. Zatisnila je oči in izvlekla palico. Jedec se je že začel smejati, uživajoč v predstavi. Kakšna škoda, da za smeh ni imel preveč časa. Še v istem trenutku ga je odneslo v žensko z norimi lasmi. »Aquamenti!« je z usmerjeno palico proti sestri izrekla besedico. Še v istem trenutku je Rio zalila voda, da se je sunkovito streznila. V trenutku, ko je bila Vic prepričana, da bo sestra v redu, je stekla v napad.


Megla se je začela razkajati, saj očitno ni noben pazil, da bi ostala gosta. V zagonu adrenalina je presenečeno ugotovila, da se nanjo podira eno od mogočnih dreves prepovedanega gozda.
Vrgla se je vsaj tri metre naprej (tako široko vsaj je bilo deblo drevesa). Priletela je na enega od ležečih jedcev in prestrašeno zakričala in se hitro pobrala. Ozrla se je proti drevesu, katerega veje so poškodovale tako kot svetlostranske, kot temnostranske sile. Eden od dvobojevalskih parov je nesrečno končal pod težkim deblom. Victoria je kriče odvrnila pogled. V mislih je imela strašne prikaze, ko ji je pogled v počasnem postopku letel čez gozd. Številni učenci in jedci so ležali po tleh, ni zares vedela, če so mrtvi ali pa samo nezavestni, ranjeni. Ozrla se je proti sestri v upanju, da je še živa. Olajšano je zavzdihnila, ko je ugotovila, da se še vedno pogumno bojuje. Čas je, da tudi sama poseže prste vmes. Skoraj bi se zadušila, ko je ugotovila, da se predstavnik njenega doma ne bojuje z šolo. Njen krik je bil tako glasen, da se je bližnjima dvoboljevalcema pretrgal curek, ki je združeval dva uroka. »IZDAJALEC PRAŠIČJI!!!!!!!!!« V velikem zagonu se je pognala v bivšega profesorja in samo poskušala zadati prascu bolečino. Razočaranje ji je trgalo tkivo. Dolgo časa je bil njen nasploh najljubši profesor. »Cruccio. CRUCCIO.!« Rdeča svetloba se je tik pred profesorjem pretrgala. Moč jo je vrgla po tleh. Profesor Raws se je z mrzlim nasmeškom sklonil nad njo in vsaj s tako mrzlim glasom kot je bil njegov nasmešek izgovoril »Neumno dekletce. Si mislila, da lahko premagaš mene. mene. Izkušenega čarovnika in mojstra v čarobnih napojih?« Victoria je argument prekinila z močno klofuto, ki je bila vsaj dvakrat tako močna kot tista, ki si jo je ne dolgo nazaj primazala v mislih. Učitelju se je prek obraza razlila kri, ki mu je pritekla iz nosa. Ta si jo je z robom črnega plašča besno obrisal in proti Victorienemu obrazu poslal kletev, ki je prek lica in kota očesa zazevala globoka rana. Victoria se je glasno zadrla in prijela učitelja prek vratu, da je tudi njega potegnilo po tleh. Palec je stisnila med prste in roko močno pribila v njegovo trebušno slinovko. Tega je zvilo kar pa ni zmotilo njegove koncentracije. Vic je vsaj pet metrov nazaj odneslo po zraku, da je s krbtom priletela v drevo in zdrsela po tleh. Pred očmi se ji je meglilo, ko je nemočno opazovala kako se ji bliža plapolajoči plašč. Temne oči so se ji čiste blizu približale, da jo je prepikajoči pogled mrazil po kosteh. Špičasta palica se ji je zapičila pod brado. Ampak ona je že počasi segala pod plašč kjer je rahlo zatipala gladki ročaj palice. »HROMI!« Končno ji je uspelo zadeti brez, da bi ji blokira urok. V bolečini se je prijela za rano na obrazu, da ji je roko preplavila topla kri. S kotičkom je očesa je opazila tisto žensko od prej, ki se je dvigovala nad nekom znanim. Preplašeno je ugotovila, da je tisti nekdo profesor Colibri nad katerim je bilo že čisto blizu dobro nabrušeno bodalo. Samo dobro je morala pomeriti in… ni ravno natančno pomerila pa vendar je urok odneslo v roko zmešane ženske. Pustilo ji je veliko odprto rano in profesor je imel ravno toliko časa, da je izlezel izpod nje. Takrat pa jo je izza hrbta zadel hromilni urok.

[PREBRAT USE! (če se vam pa ne da pa too bed)]

Alex ni mogel vrjeti, da se to dogaja. Jedci Smrti so napadli šolo. Misli so mu pohitele nazaj, v poletne počitnice, ko je nekega dne čisto po nesreči preslišal mamo in očeta, ki sta se prepirala v spalnici. Že nekaj časa mu je bilo jasno, da med njima ni več vse v redu, vendar ni mogel čisto dognati zakaj. Vsaj dokler ni prisluhnil njunim povzdignjenim glasovom za zaprtimi vrati. "Pa saj ne moreš biti resen! Eno je da jih podpreš z denarjem in informacijami, vendar saj ne moraš resno razmišljati da bi se jim pridružil?!" Slišal je, kako je njegov oče zaničljivo prhnil. "In zakaj ne? Še vsak butelj ve, da jim gre vedno bolje, vedno več moči imajo Anette! Bolje je biti na njihovi dobri strani, verjemi..." Sledilo je nekaj dolgih trenutkov tišine in ko je njegova mati spet spregovorila je moral precej napeti ušesa, saj sedaj ni več govorila s privzdignjenim glasom. "Vem Sebastian, vendar to še ne pomeni da moraš postati eden od njih... Kajne?" Zadnji del njenega stavka je bil povedan že napol v joku. Bala se je za njegovega očeta, njemu pa ni bilo niti najmanj jasno o čem govorita. "No no ljubica, saj bo v redu...." Očitno je njegova mama sedaj jokala. "Saj ne bo nič takega..." "NIČ TAKEGA?!!!" Alex pri vratih je presenečeno poskočil, njegove matere ni še nikoli slišal tako vreščati. "ALI SI SLEP?! ALI NE VIDIŠ KAJ POČNEJO?! JEDCI SMRTI SO SI OČITNO ZADALI, DA BODO ČAROVNIŠKI SVET 'OČISTILI' BUNKLJEROJENIH! TO JE BOLANO! KAKO JIH LAHKO PODPIRAŠ??!!" Temnolasec se je v zadnjem trenutku zavedel, da bo v nekaj sekundah skozi vrata bušnila njegova razjarjena mama in v enem nečloveškem skoku je bil pri stopnicah, po katerih je v trenutku izginil v zgornje nadstropje. Tisto popoldne je preživel v svoji sobi in predeloval, kaj je slišal. Mama je govorila o nekih Jedcih Smrti, očitno nevarni skupini ki jo je oče podpiral tako z denarjem in informacijami, prizadevala pa si je, da bi izmed čarovnikov očistila brezkrvneže. Sam ni imel o tem nobenega specifičnega mnenja; vedel je, da so bili nekateri zelo napadalni proti njim, vzemimo za primer njegovega očeta, medtem ko so jih drugi zagreto zagovarjali in se borili, da bi njihove pravice ostale enake vsem drugim čarovnikom. Večina pa je imela o tem mešano mnenje, ki se je lahko nagibalo malo bolj na to ali ono stran, kot na primer on in njegova mati. Kakorkoli, ona se je vsekakor nagibala proti enakopravnosti bunkljerojenih, kar je bilo že v preteklosti razlog za prepire z njenim možem. Kakorkoli, če se je on nameraval pridružiti neki nevarni skupini, ki si je prizadevala k 'očiščenju' brezkrvnežev iz družbe (kar ga je med drugim nenavadno spominjalo na drugo svetovno vojno in Hitlerjeve ideale), bi lahko to pomenilo še veliko večje probleme. Ne glede na to, kako resno je izgledalo, pa Alex do konca poletja ni več opazil, da bi se kdaj zapletla v še kakšen tak prepir, čeprav je zelo budno spremljal njun odnos.

Ko je opazil, da se je kolona začela premikati, se je vrnil v realnost. Zakaj pri Merlinu bi Jedci napadli šolo, če si prizadevajo za iztrebljenje brezkrvnežev? Pa ne da nameravajo kar udreti in jih pobiti kolikor jim jih uspe? Prek poletja je postal prepričan, da so tej Jedci Smrti samo neka alternativna organizacija, ki ima nedosegljive ideale in so nenevarni, saj se je tudi njegova mati sprijaznila, vendar se je za tem očitno skrivalo nekaj večjega in stvar je bila precej resna.

Dosegli so rob gozda in se potopili v gosto meglo, ki se je širila iz njega. Alex je potegnil svojo palico in se z roko pripravljeno ob boku počasi in previdno premikal skozi drevesa. Kar naenkrat ga je obdajal hrup in uroki so leteli na vse strani, boj se je očitno začel. Na začetku mu je sicer šlo kar dobro, saj je gladko ohromil dva zakrinkana moška, ki sta imela obraza pokrita z masko, ki je spominjala na lobanjo. Kaj kmalu pa mu je postalo jasno, da mu v tej gneči uroki ne bodo prav dosti koristili. Raje se je zanašal na svoje fizične spretnosti. Boj je bil v polnem razcvetu in ravno ko je enemu zakrinkancu roko boleče zvijal za hrbet je presenečeno odskočil. Samo kakšen meter od njega se je na tla z velikim truščem zrušilo eno od mogočnih dreves in nekaj trenutkov je samo stal tam, z odprtimi usti. Nikoli si ni mislil da bi se katera od teh rastlin lahko sploh poškodovala, kaj šele podrla. Izgledala so tako velika in mogočna, da je bilo to kar težko verjeti. Vedno je imel rad rastlinoslovje in tudi vse rastline, zato ga je trenutek žalovanja nad tem umrlim živim bitjem spravil iz preže, kar je izkoristil jedec, ki ga je Alex prej pritiskal ob tla. Sunkovito ga je zabil v zemljo, potem pa prijel njegovo roko in mu jo sunkovito obrnil, tako da se je temnolasec zadrl v bolečini. Tale zlom je bil grd. Navkljub bolečini pa se ni mislil vdati, navsezadnje se je med športom že neštetokrat poškodoval. Jedec je bil zadovoljen sam s sabo in mu ni več namenjal pozornosti, zato ni bilo težko pograbiti palice z nepoškodovano roko in se zadreti 'hromi'. Zamaskiranec je padel in Alex se je dvignil s pomočjo zrušenega debla za njim. En hiter pregled bojišča je v njegovih mislih oblikoval nekaj jasnih dejstev. Črnih kapucarjev je bilo več, veliko več in počasi vendar vztrajno so jih potiskali nazaj proti gradu. Na tleh je ležalo kar nekaj teles, nerazjasneno ali so bila trupla ali samo poškodovanci in ohromljenci. In tretjič, opazil je Victorio ravno v trenutku, ko jo je rdeči hromilni urok zadel v hrbet. Kletev je vrnil njenemu napadalcu, potem pa se hitro sklonil k njej. "Finite incantatem. " Njeno telo se je malce sprostilo in spet ga je lahko premikala. "Vic, si redu?"

"Prekleto!" je zaklela kar na glas sredi dvorane, kjer so trenutno še bili in se ravno zbirali. Nenavadno je bilo, da so jih zbudili sredi noči in poklicali v dvorano. Vse kar so jim povedali v sobanah je bilo to, da je šola napadena. In sama je šla komaj dobro spati, sedaj je pa zalimana sredi dvorane v spalni halji in spodnjem perilu pod njo. Zelo krasno. Res. Potem se je začelo, češ da so jih napadli jedci in da se od tretjega letnika naprej lahko vsi prostovoljno javijo pri pomoči obranitvi šole. Sama je že napol zavila z očmi, ker je pričakovala glasen upor njenega doma (mlajših letnikov) češ, da so pogumni in se lahko tudi oni borijo. Po njenem mnenju bi se smeli boriti vsi od petega letnika dalje. Pa saj ne, da niso imeli znanja, le precej manj izkušenj.
Stopila je do prvih letnikov in jih mirila ter jim dopovedovala, da to najbrž ni zadnji napad na to šolo. Še ogromna prihodnost je pred njimi in ko nje ne bo več na tej šoli (vsaj ne kot učenka) bojo oni lahko vestno branili šolo. Ni vedela ali je pomagalo ali ne. Vsekakor je čutila neko skrb do njih. Potem jih je ravnatelj nagovoril, da morajo nižji letniki in tisti ki jim ni do dvoboja, oditi za profesorico. Odšli so in na koncu jih je še zmeraj ostalo razmeroma veliko. Ogromno. Sim si je popravila svojo haljo in si jo tesneje zavezala. Še dobro da so jih v sobanah opomnili naj vzamejo palico s seboj..

Skozi gosto meglo so počasi hodili v široki koloni. Sedaj je bil prepovedani gozd res videti strašljiv. Vse tiste čudne sence, ki so se uspele predreti skozi to nenaravno gosto meglo.. No niso izgledale prijetne. Nisi ravno vedel ali je to človek ali grm? Sim ni ravno vedela veliko o teh jedcih. Dedek ji je nekaj pravil, ko je imela.. Koliko? Štiri leta ali nekaj takšnega. Nič pomembnega se ji ni zdelo takrat, sedaj bi pa dala vse da bi ponovila ta trenutek. Ni imela časa razmišljati o preteklosti, ker so jo iz nje privlekli nenadni kriki in curki barvnih svetlob. Krasno. Vse kar je vedela proti njim, je bilo to kar so povedali v šoli.
Adrenalin se ji je pognal po žilah in nič več ni bila zalimana ali zaspana. Zadala je nekaj ohromitev tem zgagam. Padla je na tla, nekajkrat. Bila je polna odrgnin in prask, ko je zagledala boj med jedci in sestrama. Skrbelo jo je za Alysso in morala si je priznati da tudi za njeno sestro (čeprav je v spolzgadu). V bistvu jo je skrbelo za vse učence tukaj in res jih je kar nekaj videla na tleh, prav tako pa je bilo na tleh tudi nekaj teh stvorov, ki so se bojevali proti njim. "Prekleto!" je zaklela na glas, ko je videla naslednjo sceno. Victorio je zadel urok ohromitve. Hotela je že steči njej (bila je precej daleč in urok je nebi dosegel) in jo odrešiti te zgage, ko je to že storil nek fant. K sreči. Si je mislila. A ne njeni. V tem momentu jo je zadelo nekaj bolečega, od zadaj, v njeno ramo. Zakričala je od bolečine, ki je bila neznosna in se hkrati poskušala obrniti in braniti. Ni ji šlo ravno prav dobro, saj zaradi konstanega napada in bolečine ni mogla dobro nameriti. Glasno je kričala kletve in preklela tistega jedca pred njo, ki se je spravljal nanjo. Nekajkrat ga je oplazila z uničevalnim urokom.


[eh ja..]

»Aron… Aron!« Pred očmi se mu je pokazala zamegljena soba, ki se je po nekaj trenutkih nezavedanja izkazala za spolzgadovsko spalnico. Z roko je segel proti budilki in jo osvetlil z rahlim dotikom na stranski gumbek. Že v istem trenutku je poskočil iz postelje in se začel razjarjeno zaderati »JAMES! Ura je štiri zjutraj! Nebom se šel tvojih polnočnih igric in nato sam zašel v težave, kar sam lahko greš.« Razjarjeno se je zvrnil na posteljo in se pokril z mehko zimsko odejo čez glavo. »Saj ne zaradi tega Aron. Šola je bila napadena, vse so zbudili. Obleci se.« Takoj, ko je odejo umaknil izpred glave so mu vanjo priletele včerejšnje obleke. Spotikajoč se je prevrnil skozi vrata, še vedno vlekel pulover čez glavo.

Pri vsem koncu je padel čez veliko dvorano in se vsedel za spolzgadovsko dolgo mizo kjer so vsi nezadovoljeni zehali. Ravnatelj jih je počasi razložil stvar. Omenil je samo napad na šolo in jedce smrti. Streslo ga je po kosteh. Predvideval je, da so jedci smrti le umazana ulična tolpa, ki se vsake toliko časa spravi na kakšnega nedolžnega sprehajalca, ne pa neki čudni ničdobreganaklepajoči pridaniči. Vsi so se zbrali na kup kjer je ravnatelj zadajal nadaljna navodila. Sam se je odločil, da se bo zavzel za šolo, pa je vendarle zaskrbljeno opazoval sošolce, ki so se odločili za isto stvar.

Kmalu so se približali strašljivi tapeti megle in strašnih senc. Njenu samemu je drgetala spodnja čeljust. Mraz mu je tresel kosti. Dvignil je pogled, ko je prestrašeno ugotovil, da se je izgubil nekje v temni meglici. Povsod okoli njega so se zaslišali kriki in prederljivo kričanje bolečine. Meglica se je po kratkem času razblinila. Hvala bogu saj je v Arona skoraj priletel curek rdeče svetlobe, ki je namesto tega priletel v sovražnika. Ravno toliko je imel časa, da je nekaga umazanca vrgel iz manjšega dekletca, ko ga je po tleh podrla veja mogočnega drevesa. Stisnil je zobe, ki pa žal niso zadržale krika bolečine, ki ga mu je veja poslala po hrbtu. Zvlekel se je po tleh, ko je nanj skočil neki svetlolasec, ki je očitno že prej izgubil strašljivo masko. Z bolečim hrbtom se ga je strastno otepal.

[ni tko kilometrsko kokr vaše ampak neki je hahaha]

Urok hromljenja je zaradi neznanega razloga razpustil in njegova teža se je lahkotno razblinila v zrak. Naenkrat ga je znan glas vprašal ali je v redu. »ALEX!« Vsaj eden za katerega je vedela, da je ostal živ. Za nekaj trenutkov se mu je obesila za vrat pa so ji oči ves čas švigale proti njegovi roki, ki je stala v nenaravnem položaju. »Tvoja roka…« je šepnila. V desno roko je vzela palico in se premaknila nekaj korakov nazaj, levo je razprla v smeri ranjene roke »Pozdraviti je ne znam, oblažila bom bolečino in ti jo naravnala. Čez nekaj trenutkov te bo malo zabolelo.« Iz njene palice, ki se je povezala z roko je potovalo lepo število svetlih žarkov, ki so se ovili okoli poškodbe. Čez nekaj trenutkov je roke spustila, malce preveč sunkovito kar je v koreninastem precej ogrozilo njeno ravnotežje. Padla je nazaj vendar čez nekaj mehkejšega »Meddie? Medaline?« Globoko se je zazrla v njene oči, ki so gledale v prazno in počasi krvavele. Z roko je počasi in previdno zdrsela na mrzel vrat in zdržala dih. Ni umrla hitro. Oči iz katerih so skoraj letele iskre je usmerila stran od izmaličenega trupla in dobesedno skenirala prostor. Bingo! Neki bližnji jedec se je smejoč plazil v drugo smer. »MOJE PRIJATELJE IN DRUŽINO IN VSI, KI MI NEKAJ POMENIJO????!!! NE BOŠ SE ODPLAZIL TAKO ZLAHKA UMAZANEC PRAŠIČJI!! BI RAD KAJ TVOJE UMAZNIJE PREIZKUSIL NA LASTNI KOŽI! POJMA NIMAŠ ČESA SEM ZMOŽNA!« Victoria se je vrgla naprej brez, da bi sploh pomislila, da povleče palico na plano. Stegnila je roke od katere nohti so se mu zabili na koščen vrat. Oba sta se zvalila naprej, da ju je odbilo v mogočno skalo. V trenutku se je streznila in se s bokom zabila v jedca, da ga bi lahko pritisnila v skalo. Zaradi njene jeze se je le nemočno otepal. Takrat je prešla v prvotni plan, z rokami je segla k vratu in stisnila kot bi ožemal krpo. Jedec, ki se je dušil pa vendarle ni izgubil koncentracije in jo močno brcnil v trebušno slinovko. Oči so se ji zasolzile, ko se je zvila v bunkico in nemočno poskušala zavstaviti bolečino, saj jo je jedec brcal in brcal v trebuh. V pomankanju sape so se ji iz goltanca spahnile besede »Umri ščene.« Odvalila se je do bližnje velike veje in maje vstala iz mesta. V prvi priložnosti je z vso močjo kresnila pridaniča po glavi, da se je tokrat on zvrnil po tleh. Vendar je tokrat za ščepec pretiravala saj se ji je nadlahtnica ob dvihu in sunku palice nategnila. Kjub bolečini jo je zanimal samo jedec. Zamahovala in zamahovala je po njen, da se je cvileč zvijal po tleh. Po njemu je vdrihala toliko časa, da je na palici ostala kri. Tudi sama je gotovo izgledala grozno. Vsaj na petih različnih delih telesa se je razvijala vedno hujša bolečina. Prek obraza in kota očesa se ji je odpirala močna rana, vse povprek je bila blatna, (nič čudnega saj jo je malo prej v gosto blato potisnil ščene) lasje so ji štrleli na vse strani in povsej verjetnosti jih, če preživi še veliko časa ne bo morala spraviti v red.

Jedca je še zadnjič (komaj živega), pahnila s kamnom v nezavest, upajoč, da mu je načela lobanjo. Popravila si je pramene in skočila naprej. Še isti trenutek jo je v prst zadel urok, ki je bil prav očitno kostno lomilni saj je prav grdo škrtnilo, da je povzročil ponovni krik bolečine. Vendar za kričanje ni bilo časa, usta ji je na široko odprla čreda mogočnih kentavrov, ki se je pognala v zaščito njihovega gozda. Občutljivi so bili že, če si en sam las odvrgel na njihovo zemljo. Hrup jih je gotovo privabil na plano iz neznanih bivališč. Iz spretno narejenih tokov za puščice, ki jim je močno zategnjeno počival na hrbtu so vlekli močna, vendar primitivna orožja. Takrat so po tleh padali tudi ljudje s konjskim telesom in iz poti metali vsakega slehernega človeka. Niso se izpostavljali na nobeno stran bolj kot na drugo, vse kar jih je zanimalo je bil njihov zlata vreden gozd.

Victorio je kar naenkrat v oprsje potolklo močno kopito in jo vrglo po tleh. Ko je padla na hrbet se je hitro približevalo njenemu obrazu. »STOJTE! Boste na tak način prekršili pravila.« Na njej je ostalo nekaj začudenih pogledov »Tako je, vem za to. Še vedno sem otrok in po vaših pravilih je umor mladiča strogo prepovedan greh.« Zvila se je v kepico in srčno upala, da bodo prijeli za vabo. Neki rjavolasi in mišičasti kentaver je spregovoril »Mladič ima prav, vsak umor otroka se lahko maščuje s smrtjo, vendar vedi mladič, da bomo pobijali vse, ki so po našem pravilniku že odrasli in si upajo uničiti naš gozd. Če si pametna se poberi!« Svetlolasi kentaver, ki je nad njo držal mogočno nogo jo je spravil k sebi in se pognal v mogočen galop in nadaljeval z morjenjem odraslih osebkov. Ni se mislila umakniti. Sedaj se ne more več. Bitka se je razvijala, da niti ni vedela v katero smer bi morala steči. Vendar se je na njen obraz vrnil očitni nesramen nasmešek.Vsi jedci so bili polnoletni, vsi in svetlostrancev so bili ogroženi le učitelji za katere pa Vic niti ni vedela, če še obstajajo na tem svetu. Razgledala se je po bojišču. Še vedno je bila premoč in to velika. Neizkušeni učenci so eden za drugim padali po tleh zaradi poškodb ali pa nenadne smrti. Nekaj pa ji vseeno ni bilo jasno. Le malo od pridaničev je uporabljalo Avado kedavro-urok takojšnje smrti. Na hitro se je vrnila k Alexu in se mu žalostno nasmehnila »Upam, da se vse srečno konča.« Bila je tako urujena, da ni nadaljevala s fizičnimi močmi pa vendar je morala pripomoči k bitki. Z bližnjim jedcem se je ujela z očmi, ko je ta v njo ali Alexa (pravzaprav ni vedela) iztrelil urok mučenja. Spopadla se je v dvoboj z urokom, ki je na mestu kjer si zadel tarčo pustil globoko udrtino. Njegov curek je bil močnejši in je prisilil Victorio, da je padla na kolena. Palico je prijela še z drugo roko in vso skoncentriranost in moč, ki ji je še ostala preusmirila v urok, kot jo je tega učila mama. Nič ni pomagalo, ni ji preostalo drugega kot, da pretrga vez. Palico je sunkovito sunila v desno stran, da se je modra vez pretrgala od rdeče in nevidna moč potisnila kot jedca in kot njo na hrbet. Ona je bila prva, ki se je pobrala in v jedca poslala nevidno energijo, ki je tokrat njega vrgla vsaj pet metrov stran in v bližnje drevo, da je v nezavesti zdrsel po tleh. Prekleto. Gotovo so morali prihajati novi in novi. Od vsega začetka ravsanja in dvobojevanja in celo pretepanja se število ni zmanjašalo niti za vzorec.

Takrat jo je nekdo porezal po roki »TI!« Spet je stala pred njo tista ženska divjega videza, ki je bila čisto mahnjena na nože. Z ostudnimi zobmi se je nesramno smehljala v njeno smeh in s palico k sebi ponovno priklicala nož, ki se je v istem trenutku nevarno približeval njenemu trebuhu, tudi če bi se sklonila bi zadel njeno glavo. S palico je ustvarila svetlo moder ščit, ki je nož zaustavil ravno toliko, da se je lahko vrgla po tleh. Prava čarovnija, ki bi morala nož spremeniti v prah je bila premočna, da bi jo izvedel mlad čarovnik pa, če bi imel še tako dobro znanje. Ali še nebo konca? ji je steklo po mislih takoj, ko jo je nekaj zadelo v tilnik in jo pahnilo v nezavest.

[NAJDALŠI POST (moj) EVER ]

[ ker mene potencialno niso ugrabl bom kle odpisala xD pol se pa odločte če lahko se prislinim zraven ali ne. PM me ]

V vsem tem adrenalinu ni čutila mrzlote, ni imela občutka za čas, še tega ni opazila, da se je tista gosta megla razkadila in da je bilo dokaj vidno. Po dolgem boju z jedcom ga je le spravila stran od nje. Z urokom ga je odgnala in vrgla stran nekaj metrov in tako je trdo treščil v deblo. Plus tega ga je še poprej oplazila z veliko različnimi uroki. Vsaj malo je bil zdelan (in ona veliko bolj od njega). Pobrala se je s tal počasi, vse jo je bolelo a adrenalin jo je ganjal naprej. Za vsak slučaj se je še vrgla nanjga in mu zlomila vrat. Ziher je ziher.
Kriki, bitke, padci in šviganje urokov sem in tja so se ji vtisnile v spomin, četudi se kasneje ni prav nič spomnila. Vendar jo je obdajal obup. Obup temu, da jih je veliko padlo, bodisi samo poškodovani ali res mrtvi. In Sim kot Sim je v tistem trenutku želela pomagati vsem. Med njimi je bilo tudi nekaj njenih prijateljev in znancev in vsekakor ji ni bilo vseeno za nobenega. Niti za tiste spolzgadce. Niso si tega zaslužili. Niti ona ne.
Stala je tam sredi vsega, ko so mimo njih (vsega skupaj) pridirjali kentavri. Kolikor se je spoznala na njih, so prišli braniti svoje ozemlje (gozd torej). Sim se je le odmaknila bolj proti robu, ker jih je že neko drugo dekle nagovarjalo. No vsaj na daleč je bilo tako videti, ni pa bila prepričana. Sicer pa jih tudi nebi mogla bog ve kaj prepričati. Sama je bila za njih že skorja polnoletna in to.. no ne konča se ravno dobro..

Sredi vsega tega, pa se je skozi gozd, še razbesnel zeleni blisk, ki je Sim zaslepil in se nekaj minut prav nič ni dalo videti. Po tem blisku so jedci izginili in nekaj učencev z njimi. Sim je skakljala od trupla do trupla in pomagala preživelim vstati ali vsaj opraviti delno pot do bradavičarke, nekatere tudi zdravila na mestu. Redki so bili, ki so odnesli le z zlomom ali pa praskami (sim jo je res odnesla poceni). Potem se je tudi sama odpravila proti stavbi z žalostjo v očeh in besom v duši. Toliko izgubljenih.. Nikoli ne bo pozabila tega dneva in prav rada bi se jim maščevala za to dejanje.. Spraševala se je le zakaj? Zakaj so se spravili na njih? Kaj za vraga so hoteli? Imeli so super premoč, ker so te jedci nenehno prihajali, sami pa so postajali utrujeni.. Z lahkoto bi prevzeli šolo in pobili vse. Ampak ne. Izginili so in vzeli nekaj študentov? Zakaj? Vso pot se je spraševala..