Majhna jasa

Pogrešala je svež vonj prepovedanega gozdu. Sicer si je ji uspelo vzeti čas za obisk šele nekaj dni po njenem prihodu, pa vendar. Kakor vsako novo šolsko leto, je tudi tokrat (v roku enega tedna) prišla na to njej poznano jaso. Bila je popolna in tukaj je kar nekaj spominov ostalo. Dobrih in tako tudi slabih. čeprav se teh ni ravno rada spominjala, pa vendar so obstajali.
Jasno je poznala pot do te jase. Z zavezanimi očmi bi lahko prišla sem. Tu in tam so se tukaj znašle tudi njene živalske prijateljice. Med njimi tisti prelepi beli samorog, s katerim sta res prava prijatelja. Danes ga tukaj ni ravno pričakovala, nekako ni bil njegov čas. No v bistvu tudi njen ne. Bilo je popoldne, sonce - no ni bilo sonca, samo svetlo je bilo - jasno kot kristal. Vse se je lahko videlo na jasi. V gozdu pa so tako ali tako vedno padale čudne in temne sence, da prav nisi vedel a je tam kaj res ali zgolj prikazen. Vendar Sim je tu in tam že lahko razločila razliko..

Mrzlo je bilo. K sreči je imela debel plašč, ki jo je grel. čeprav sam tukaj biti ni bilo ravno zabavno, pa vendar. Njej je neznansko ugajalo. Lahko si je za trenutek zbistrila misli in opustila vse tiste bedne šolske probleme, ki so ji nagajali vedno. Trava pod njo ni ravno izgledala topla. Pa se je vseeno vrgla na tla in ulegla. Gledala je v kristalno čisto nebo. Bilo je jasno v radiju jase in lepo. Pomirjujoče. No vse dokler ni enostavno zaslišala tihih korakov po travi. Prekleto! Ni bila več sama, zato se je hitro dvignila na rit in sedela. Poskušala poiskati tisto neznano bitje. Človek? To je vedela da je, tudi obris je tako deloval. Kdo točno pa se tudi sanjalo ni.


[akcijaa! kdrokoli ]

Alice, se je počasi in tiho stopala v prepovedan gozd. Razmišljala je o svojem prvem obisku tega srhljivo tihega in samotnega kraja. Bila je prvošolka, a je že kmalu izbrusila jezik do izredne ostrine in rada škodila sošolcem, ki ji niso bili pretirano všeč. Večinoma so jo zaradi tega spoštovali, predvsem tudi zaradi njenega poguma; nihče drug iz njenega razreda si ni upal stopiti v prepovedani gozd. Ob spominu na njihovo bojazljivost se je nasmehnila. Bili so majhni,...in naivni. Verjeli so vsem zgodbam o gozdu, celo najmanj verjetnim, saj so mislili, da po tem kraju strašijo obujeni od mrtvih. Alice se je močno razlikovala od ostalih po odnosu do vseh odmaknjenih mest. Slišala in videla je stvari tudi z drugačnega zornega kota. Ko so ostali slišali srhljiv šepet, je ona slišala rahel vetrc, ki je privzdvigoval listje. Ko so slišali nevihto, je ona slišala volkove, ki se renče tepejo za hrano. Ko so videli demone, je ona videla ptice teme; čudovite, mlade sove, ki se učijo leteti. To je bila njena velika posebnost, ki jo je raje zadržala zase in je ob njihovem strahopetnem trepetanju držala jezik za zobmi, čeprav je kar prekipevala od energije, s katero jo je napolnil gozd. Najbolje se je počutila, ko je bila sama, saj je takrat lahko svoj vid in sluh v celoti posvetila temu čudovitemu, skrivnostnemu kraju. Sneg se tu še ni pojavil- skoraj nikol se ni. Alice se je ustavila ob visokem drevesu, obdanem z mehkim in nežnim mahom. Z roko se je previdno dotaknila vlažnega debla, njeni prsti so zdrseli po grobi površini. Nasmejana se je obrnila in stopila naprej. Nenadoma je zaslišala rahel, oddaljen šum trave in se sunkovito ustavila. Pozorno je prisluhnila glasu, ki pa je bil žal prekratek, da bi odkrila njegov izvor. Odprla je usta in v nekem nenavadnem jeziku zapela šest besed. To je bil jezik, ki so jo na svoj način 'naučili' volkovi, saj je bil podoben njihovem klicanju članov tropa. Bili so veliki prijatelji, zato se jih drznvraanovka ni nikoli bala. Že v mnogih sutiacijah so ji nudili pomoč, kot tudi ona njim, ko je našla npr. njihovega mladiča, brez njene pomoči zagotovo mrtvega. Odgovora ni bilo, zato je postala bolj radovedna. Očitno ni volk... Skomignila je z rameni in se odločila, da gre na jaso, kjer je prvič srečala gozdne živali in jih spoznala. Tik preden pa je prispela, je opazila gibanje blizu njenega cilja. Pogumno a oprezno se je približala. Kljub previdnosti, je pod njenimi nogami zašumelo in pozabila je na počasnost in stopila naprej. Briga me... karkoli že je, so bo moralo preklet potruditi, da me ubije! Ko pa je stopila na jaso, je tam opazila...dekle. Gledala je v njeno smer, z ne preveč navdušenim pogledom. Alice je morala priznati, da si je oddahnila, ni pa bila vesela nad družbo. ''Hej...živjo? Vidim, da te motim pri...karkoli že delaš. Me niti ne zanima. Mimogrede, nameravaš za vedno obtičati tukaj? Ker si močno želim bili sama... Čeprav te ne morem šteti za pravo družbo, ker se niti ne poznava.'' Ah, za vraga! je pomislila in se po neprijetni tišini spet oglasila s prijaznejšim tonom. ''Oprosti, ampak sem navajena, da si skoraj nihče ne upa sem. Kar je tudi bolje... Hej, res oprosti, če sem ti nadležna... Jaz sem Alice, za prijatelje pa kar Al. No, moj brat in še nekateri; bolj redki, me kličejo Shadow. pravzaprav me tako kličejo tisti, ki vedo, da rada zasledujem po temi.... Kakorkoli: in kdo si ti?'' Dekle je sedelo, zato je prisedla tudi sama. Trava je bila vlažna, a je to ni motilo. Zagrabila je tri bilke trave, jih nežno izpulila ter jih pričela prepletati med seboj, da je, ko je končala, nastala čudovita kitka. Oba konca je zvezala okoli svojega zapestja in ga pokazala dekletu. ''Tako. Kako se ti zdi?''

Postava se ji je enako mirno približevala. Vse bolj je kazalo na to, da je oseba ženskega spola in neustrašna. Zato je bolj pomislila, da se jo bo lotil kak zelenec oziroma zelenka.. Nato pa je le ugotovila, da je navadna oseba z veliko energije ali pa ima le velik dar govora, saj jo je kar napadla z besedami, češ da se lahko pobere če jo moti, in da je navajena samote in da se drugi tega kraja bojijo.
Začutila je mokroto na njeni zadnji plati. Ni je motilo, ker se še nikoli ni prehladila od tega. Zbolela? Mogoče kdaj v otroštvu, vendar ji je za tole trenutno bilo res prav malo mar. Nasmehnila se ji je, še preden se je dekle usedlo poleg nje.
"Sim. Me veseli." se je na kratko predstavila. "Veliko govoriš kajne?" je še vprašala po novem navalu besed. Ko se je usedla poleg nje je spletla kitko s treh travnih bilk. Ljubko se ji je zdelo, čeprav sama je veliko raje samo trgala. "Lepo je. In ne ne mislim obtičati za vedno tukaj, ker nekako mi nebi zneslo s tako natrpanim šolskim urnikom in obveznostmi. Sploh pa so to zgolj moje pobožne želje." je s kipela z odgovori na njo in se ji nasmehnila. Toplo, kratko in jedrnato. Sim je vedela, da tole niti slučajno ni edina jasa v celem gozdu. vendar je bila najbrž najbolj popularnejša in veliko učencev se je upalo samo do sem. No, pa saj je to več kot dovolj, že če samo stopiš v gozd si tako rekoč prekršil pravilo.. "Če želiš biti sama lahko grem. najbrž bom mogla oditi tako ali tako kmalu." pogledala je navzgor in obupala, ker ni ravno sijalo sonce in pozimi ni nikoli imela pravega občutka za čas. Zima se je pa vztrajno bližala in mraz z njo vred. Peklensko, vendar je do sedaj še vedno vse preživela in ni videla razloga zakaj te nebi. "Kako to, da si navajena.. No, da imaš take sošolce ali družbo ki ne hodijo sem? Mislim, ne vem meni se zdi dokaj normalno, da skoraj vsi učenci v vseh teh sedmih letih prestopijo mejo prepovedanega gozda vsaj enkrat." je povedala svoje mnenje. Vse kar lahko rečemo je le to, da je Sim vesela, da ni z zelenega doma. Drugih predsodkov še ni imela, le slutila je, da govori ogromno in da je po svoje drugačna od njene družbe ali sošolcev. Mislim, to se je nekako videlo že potem, da je ona tukaj drugi pa ne. No vsaj tako je Sim razumela..
Zopet se je vrgla v znak, ne meneč se za mokro travo, ki ji je popolnoma po mokrila zadnjo plat. Globoko je vzdihnila in se zazrla v nebo.

Lottie je počasi stopala proti jasi sredi gozda. V roki je držala eno od svojih punčk. Upala je, da bo sama, saj jo je bilo malo sram tega, da bi jo kdo videl s punčko. Hkrati pa je tudi upala, da bi kdo tam, ker si je želela koga spoznati. Ko je stopila na jaso, je¸opazila dve osebi, ki sta bili kar očitno starejši od nje. Nasmehnila se je in upala, da se bodo spoznale. S punčko v roki je stopila na sredino jase in čakala...

Odložila je spletene bilke in zavzdihnila. Dekle se je predstavilo in jo povprašalo o njeni zgovornosti, na kar je odgovorila z mračnim nasmeškom. ''Ne, običajno ne govorim toliko, razen, če mi kdo prekriža načrte s svojo prisotnostjo...'' S pogledom je oplazila Sim, nato pa se zazrla v gozd, ki ju je obdajal. Kot je ugotovila, je bila njena sogovornica Gryfondomovka, zagotovo starejša od nje, a Alice to ni motilo, da bi jo imela za mlajšo. Še vedno opazujoč okolico je poslušala Sim in po kakšnem stavku dodala svoje, da bi pogovor stekel. ''No, za mojo zgovornost se ti niti v sanjah ne mislim opravičiti - na to se boš morala pač navaditi, ker sva slučajno pristali skupaj. Pa ne, da bi želela kaj slabega, le povem. Zaradi mene ti ni treba iti. Me ne motiš.'' Zadnje je spregovorila s pridihom sarkazma, da je stavek izpadel dvoumen; ni si mogla pomagati, če je rada dosegala negotovost pri ostalih. Ko je slišala Simino vprašanje o njeni družbi, je pozorneje prisluhnila in oči preusmerila v gryfondomovko, ter vanjo zavrtala s pogledom. ''Navajena sem zato, ker so vsi, vsaj večina, boječke, ki še vedno verjamejo vsemu kar slišijo od svojih bojazljivih, vraževernih prijateljčkov. Kar všeč mi je, da jih ni nikoli v prepovedan gozd, saj je tako veliko bolj mirno. Sicer se pa tudi lažje učim, ko pridem s sprehoda po tem kraju, kjer ni nikogar...'' Obmolknila je, saj je na drugi strani jase zasliala medel šum. Dvignila je obrvi in znova, tokrat vprašujoče, pogledala Sim. ''Si slišala? No, pa bova mogoče dobili še dodatno družbo. Super.'' Kot bi napovedovala prihodnost, je v njuni bližini kmalu stalo manjše dekle s punčko v roki in nasmehom na obrazu. Nad njeno prisotnostjo Alice ni bila pretirano nadušena, zato je priprla oči in zlobno premerila (očitno) še eno gryfondomovko od glave do pet. Bila je mlajša od njiju s Sim in se je Al zdela plašna. Ustnice je raztegnila v še zlobnejši nasmešek in jo ogovorila. ''Želiš? Si na tajni misiji 'Nujno-moram-biti-slišana-na-kilometre-daleč'? Prej te še nisem opazila; samo slišala, pa sem se že razveselila mojih prijateljev, volkov. Sem mislila, da me je prišel pozdravit cel trop, ko je tako šumelo.Veš, lomastiš kot čreda slonov - se nisi učila tihe hoje? Tak hrup namreč močno kvari tukajšnje ozračje.'' Ko je končala, se je obrnila k Sim in ji z nasmeškom rekla: ''Saj sem ti rekla, da v takih primerih postanem zelo zgovorna...'' Z glasnostjo dekličine hoje je seveda pretiravala, se je pa zato toliko bolj zabavala. Zarežala se je mlajši gryfondomovki, ko se je spomnila, da je še ne pozna po imenu. ''Saj res; jaz sem Alice, to pa je Sim. Ti pa si...?'' Zrenje navzgor ji je šlo močno na živce, prav tako njenemu vratu, zato je še dodala: ''Prisedi, no, še vrat si bom izpahnila, ko te tako gledam. Kaj, boš stala tam kot zlizan cucek?''

Zasmejala se ji je in se kar nekaj časa smejala. Všeč ji je bila z njeno direktnostjo in darom govora ob 'prekrižanih načrtih'. "Nekaj ti bom povedala.." za kratek čas je zresnila obraz:" Meni lahko vedno rečeš naj se speljem drugam, da boš lahko sama tukaj." in nato prasnila v smeh. Seveda je mislila resno. Sim lahko večino stvari rečeš, pač kaj bi si ti želel. No vse dokler niso neprijetne žaljivke, kakor si jih zadajajo med njenim domom in zelenim. Vendar to je popolnoma druga kategorija, njim tega nebi nikoli rekla. "Sploh pa nisem nikakor zahtevala tvojega opravičila. Všeč mi je da si zgovorna. Vsaj ni tiste mučne tišine, kakor pri nekaterih pogovorih. Sploh se mi pa zdiš zabavna." povedala je svoje mnenje o njej. Že res, da je ni poznala sto let in bog ve če jo bo kdaj, vendar je osnovno mnenje že lahko izoblikovala.
Pokimala ji je glede boječk. "Si dejansko predstavljaš? Prve letnike biti tukaj, vsi vriskajo, skačejo naokoli, pritegnejo sto milijonov pozornosti teh bitij, ki živijo tukaj in jih po možnosti še napadejo. Veš kakšna panika bi to bila! Po mojem bi se jih polovico izgubilo in od te polovice bi jih polovico postala hrana za živali in stvore." je podala svoje mnenje in se malce zamislila nad njim in spoznala, da je kruta oblikovala scenarijev. Nato se je zasmejala in upala, da se to ne bo nikoli zgodilo. Prvo tega ni hotela, ker bi bila velika izguba za šolo in za čarovnike na splošno. Drugo pa, bog ve kdo bi bil odgovoren in kako bi bilo po tem. Hvala bogu za njihovo prestrašenost. Ob prvošolčkih se ji v bistvu obrne želodec. No, pred enim mesecem se ji še ne bi, situacija danes je pa žal takšna. No pa saj ne, da jih iz dna duše sovraži, le malo manj jih prenaša..

Sledila je Alicenemu pogledu proti šumu. Logično, da ga je slišala, saj ni prvošolček! "Dokler ni prvošolček je v redu." je dejala in se kislo nasmehnila. Res ni sedaj pričakovala tropa prvih letnikov tukaj? Nato se jima je postava približala. Sim je Alice prepustila besedo in skoraj počila od smeha. Bog kako je uživala v smehu. Pokimala ji je "Logično." ko je Alice omenila, da govori obilno le ob družbi. Dekletce se ji je zdelo znano, ne ni bila prvošolček, je pa bila z njenega doma - najbrž zaradi tega. "Pa poglejmo to sveže meso. Saj nisi prvi letnik kajne?" čeprav ji sama veliko več nebi dala. Premerila jo je od glave do pet potem pa ji še sama z roko pomignila naj prisede. "Povej nama kaj. Kaj sočnega!" radoživo se je zasmejala.

Lottie je prisedla k dekletoma. "Sem Lottie. Šumelo je, ker se je moja punčka zataknila za grmovje. Nisem prvi letnik, ampak, če bi se rodila en dan kasneje, bi pa bila." Punčko je odložila na tla ter si ogledala njeno oblekico. Bila je malce strgana po robu, hujšega pa ni bilo. Ko ji je ena od deklet rekla, naj pove kaj sočnega, je skomignila z rameni. "Razen tega, da dobim jutri novo punčko iz Avstralije, ne vem ničesar."

''Hvala enako, tudi ti si mi všeč, ampak še vedno ne razumem, kaj je tako smešno...'' Resno je strmela v Sim, nato pa se sproščeno zasmejala in uživala v dobri volji. Hehetaje je pomežiknila gryfondomovki. ''Haha, midve se bova pa še dobro razumeli, če že ne bo vsebina vsakega najinega pogovora samo: hahaha, hahahahaha, ha! ha-ha...'' Presenetljivo je bilo, da si je bila s Sim tako domača, nekaterih svojih sošolk s katerimi se je družila že pet let pa sploh še poznala ni. Vsaj ne tako dobro. Nato je na jaso prišla 'Lottie' in je Alice nemudoma prevzela besedo. Sim se je le krohotala, nekaj pripomnila, Lottie pa je že prisedla in končno spregovorila.

Punčko?! A se heca? Alice je s pogledom zdrsnila na Lottiino ljubo punčko, ki je bila očitno že kar malce zdelana od poti skozi prepovedani gozd. Dvignila je obrvi, na da bi odvrnila oči z igrače. ''Nisi prvi letnik? Si prepričana? Mislim, popolnoma prepričana?'' Nekaj časa je zrla v punčko, nato pa se veselo zasmejala. ''Ker... haha! Ker... ohahahaha! Ha...ha...ha...'' Pričela se je tako smejati, da se je zvrnila v travo in se valjala po trebuhu. Ko se je skoraj pomirila, jo je zajel nov val smeha, tako da se je ponovno zvila v dve gube, iz oči pa so ji lile solze. ''Hahahaha! Kako... uffff... kako zabavno! Kakšna novica! Tako zelooo sočna! Ahahaha!'' Hihitala se je še nekaj minut po prvem navalu. Nato je končno utihnila, še vedno nasmejana do ušes in se obrnila k Sim. ''Oh, oprosti, ampak je tole dekletce tukaj tako zabavno, da se poštenemu režanju enostavno ni mogoče upreti!'' Nesramno se je zarežala, ter pogledala Lottie. ''Oh, saj res. Te lahko kličem Lot? Bo bolj sočno!'' Spet je podlegla glasnemu krohotu.

"Vse je smešno. Ali nič" je dejala preprosto, skomignila z rameni in se nasmehnila. Lottie, je bila tista ki je se po ne vem kolikšnem času le končno usedla poleg njiju in je imela čudno punčko. Podprla je Alice v vprašanju, če je res prepričana da ni prvi letnik. Sim je mislila, da že vsi prerastejo igračke za spanje oziroma jih bolj ali manj skrivajo, če že ne drugega.
Debelo jo je pogledala, ko je začela govoriti o punčki in o sočni zadevi. "Nisi resna? Kaj z njo vse počneš?" o tem če seska z njo se je raje zadržala, ker dekle najbrž še ve ne pomena beseda ženska. vendar ni imelo veze, vprašanje ji je ležalo na koncu dlake na jeziku. Zadržala je smeh. No poskušala ga je in se zasmejala. Potem je tako ali tako še Alice padla v smeh in smejala se je skupaj z njo. S pogledom ji je oprostila, saj se tudi sama zabavala. "Sočno.. No ne vem. Je ta punčka tvoja edina prijateljica? Poveš nama lahko nekaj tem o čemer se pogovarjaš z njo." je začela in jo nagovorila. "Aja!" presunilo jo je nekaj in skoraj je poskočila na mestu. "Kako ji je pa ime?" je začela prijazno in vmes skoraj spet padla v smeh. "In kako bo ime tisti iz Avstralije? Bo imela temno polt ali svetlo?" ni si mogla ravno pomagati. Ta vprašanja je res niso zanimala, vendar bo njej in Alice bilo vsaj malo bolj zabavno. Sploh pa je vedela, da se ne bi smela ravno hecati na Lottie-in račun, pa vendar. Tudi na Simininega so se (v prvem letniku) in se nekateri spolzgadci še vedno. Mislila je, da to vsi doživijo in dajo čez. vsaj v prvem letniku - več ali manj.
Pogledala je Alice in zgolj videla, da jo vse skupaj nadvse zabava. Krasno! Medtem se ji je rit že čisto premočila od te mokre trave in rahlo jo je začelo zebsti v njo. No ob tem smehu in krohotu je zlahka pozabila na ozebline na zadnji plati..

Ko je Lottie opazila, da jo dekleti zafrkavata, ni začela zavijati z očmi, kot bi ona to naredila. Ko jo je ena od njiju vprašala, če jo lahko kliče Lot, ker bo tako bolj sočno, ji je odgovorila: "Seveda, ti kar. Toda mislim, da če bi jaz tebe klicala Smeško, bi bilo še bolj sočno. Nisem videla še nikogar, ki bi se režal tako iz srca kot ti." Ko jo je tista druga začela spraševati o punčki, se je odločila, da bo to zafrkavanje vzela kot kakšno igro. Ni začela jokati, kot bi na primer kakšen prvošolček ali kdo, ki je še mlajši. Nasmehnila se je in odgovorila: "Tej punčki je ime Pandora, ker je iz Grčije. Tisti iz Avstralije pa bo ime Molly. Pričakujem, da bo imela temno polt. Saj vama jo lahko pokažem, če želita. Jutri jo lahko prinesem sem. Prinesem lahko vse moje punčke. Potem se jih lahko nagledeata. Ime jim pa je: Pandora, Cindy, Anna, Melissa, Lissa, Amy, Hannah, Gabrielle, Amanda, Jessica, Sophie, Leah, Beth, Zoe, Maria, Maya, Nicole, Kate, Irina, Loona, Clare, Meggie, Jenny, Rose, Stella, Polly, Sarah, Lily, Emily in Elizabeth. Molly bo enaintrideseta. Za božič pa dobim štiri. Ena bo iz Francije, ena iz Nemčije, ena iz Švice in ena iz Italije."

Sim je med Alicinim režanjem prevzela besedo in pričela Lottie spraševati o njenih punčkah, s čimer je povzročila nove in nove salve smeha. Ko je že komaj dihala, ter jo je bolel trebuh, pa je Lottie spet odprla usta in ji nesramno odgovorila, česar drznvraanovka sploh ni poslušala. ''Toda mislim, da če bi jaz tebe klicala Smeško, bi bilo še bolj sočno.'' To pa je slišala. Kot bi odsekal, se je nehala smejati, priprla oči in zaničevalno pogledala dekletce. ''Že mogoče, da bi bilo sočno, ne bi bilo pa smešno, razen morda za največje kretene tega sveta. Drugič se pa navadi pravilno govoriti. Slovnično pravilno. Saj res,'' je zlobno dodala ''mislim, da se uspe komu še kaj zgoditi, če si enkrat samkrat upaš tako jezikati, jasno? In to boš najverjetneje ti, verjemi.'' Lahko bi se zadrla nanjo in jo zmlatila, a po tem ni čutila nobene strastne želje.

Lottie je pripomnila nekaj o njenem smehu, za kar se je Alice le srhljivo zasmejala. ''Oh, jaz se vedno smejim iz srca - od tega največkrat iz posmeha, in na to se vsekakor lahko zaneseš.'' Ko je mala gryfondomovka začela razpredati o svojih trapastih punčkah, se je Al dvignila na noge, se pretegnila in zazehala. ''No, tukaj je že dolgčas, poleg tega mi bo vsak čas zmrznila rit, če se ne premaknem, torej, adijo, pa upam, da se ne vidimo več.'' Pogled je zapičila v Lot, nato pa mehko rekla: ''Sim, če hočeš, greš z mano? Pojma nimam, kaj bom drugače počela brez razvedritve. Lot, tebi pa za v prihodnje povem tole: ne vtikaj se v stvari, ki se te ne tičejo, izogibaj se me na razdalji najmanj petdeset metrov in vedi, da sem na svoje ime ponosna in glede njega zelo občutljiva.'' Z roko si je vzvišeno šla skozi lase in v svojih visokih petah podobnih tistim čevljem ob šolski uniformi (zelo dobro je znala hoditi v visokih petah) odšla na rob jase, se tam obrnila in pomignila z glavo. ''Greš, Sim?'' Potrpežljivo je stala in čakala na prijateljičino odločitev.

[tle mi je že dolgcajt-sej se vid, k mam vedno krajše poste-dejmo it km drgm...]

Lottie se je poredno in rahlo zlobno nasmehnila. "Oprosti, ampak ko se odločim, da bom šla nekomu na živce, je taka pač moja odločitev. Lahko ti grem na živce, če name narediš slab prvi vtis. Lahko bi se malo potrudila in bila prijazna, toda ne, ti si želela biti zlobna, zato sem zdaj lahko tudi jaz. Razen, če se opravičiš, mi kupiš tri punčke, deset čokolad in petnajst ananasov. Do takrat te bom od osmih zjutraj in do sedmih zvečer spremljala na razdalji največ treh metrov." Nato je stopila čisto k njej ter se prisilila, da je zakašljala, čeprav zelo težko. "Pozabila sem omeniti, da prenašam virus odvisnosti z ananasom, čokolado in punčkami. Ozdraviš lahko samo, če nisi zlobna in se obnašaš kar prijazno, Smeško. Kaj, ko bi ti dala še priimek. Smeško McNorček. Zanimivo, sočno in smešno."

Še vedno je stala na obrobju jase, ko je dekletce opletajoč z jezikom stopilo proti njej. Alice se je smehljala, ko je Lottie ubesedila svoj 'izreden pogum', ker ji je tako ostro odgovarjala. Ko je dekletce pristopilo, se je prisililo h kašlju in nadaljevalo, je Al pozorno prisluhnila, občasno pa tudi 'razumevajoče prikimala. Lottie je utihnila, drznvraanovka pa je končno premaknila še kaj drugega kot le glavo. Lenobno in počasi se je sklonila, da sta si z dekletom gledali iz oči v oči. Nato je rahlo nagnila glavo, se nasmehnila, v očeh pa ji je sijal hlad. ''Veš, morda misliš, da zveniš zlobno, ampak to, na žalost, ni res... pravzaprav, zveniš otročje. Dojenčkasto. Ti si v gryfondomu. Vi ne znate biti zlobni. Vi ste večinoma, braz zamere, Sim, pomehkuženi, nekateri zadnji razredi pogumni, pridkani-ritkani, nikakor pa ne zlobni. Ta lastnost pripada meni, ker sem drznvraanovka, prav tako večini mojih sošolcev in spolzgadevcem. Glede tvoje ponudbe, da bi me spremljala, sem počaščena, a to ne bi bilo potrebno.'' Govorila je tiho in razločno in od časa do časa naredila kratek premor. ''In pazi, dekletce; tvoj jezik preveč opleta. Pravijo, da k predolgemu jeziku spada tudi prazna glava. To vsekakor velja zate. Resno mislim. Pazi se me in bodi vesela, da me še nisi videla jezne. Danes rada delim nasvete, zato ti polagam na srce še enega: zapri-svoj-gobec.'' Zadnji stavek je spregovorila z očmi, ki so prebadale Lot in bi jo lahko ubile, če bi bilo to le mogoče. Ni zvišala ali znižala glasu; le sikala je.

HALO?! Mala rdečka se je uprla starejši osebi, ki ni iz Spolzgada? Nezaslišano. Ne dopustno. Kaj za vraga pa misli da je? Kraljica punčk? V tistem trenutku je bilo Sim kar malo sram, da je ta mala razvajenka ali kako naj ji reče, v njenem domu. Ja oni slovijo po silovitem pogumu. Več ali manj. Vendar, da bi se uprla nekateri drugi, ki sploh ni zelenec? Halo. Saj vsi znajo biti malo zlobni, tudi Gryfondomci, vendar ne tako prodorno in učinkovito. Ja, pretep je nekaj čisto drugega in nekaj v čemer je bila pač Sim bolj znana.. Najbrž.
Vse do tega trenutka je bilo zabavno, Sim se je celo smehljala, ko je mala rdečka naštevala imena svojih punčk. Celo ponudila se je, da bi jih prinesla pokazati. "No, no, mogoče boš kdaj drugič, ko bove obe pri volji pokazala te punčke." je rekla neresno in se zasmejala. Ne punčke je definitivno niso zanimale, čeprav je to pač več kot očitno bil njen hobi in to se nekako more spoštovati. Vsaj delček.

Med prepirom je vstala. Lahko bi ostala pri tamali in jo napol okrala, čeprav je bilo za njo v redu, da se je pač postavila po robu. izkušnje delajo svoje. Alice pa je bila popolnoma odlična družba, katere Sim dolgo ni imela. No.. Je imela vendar ne take. Nekaj drugačnega je bilo na njej. Vendar to v tem trenutku ni bilo pomembno. "Poglejti. Vsaka je drugi povedala svoje. lahko nehati, za božjo voljo?!" je vzkliknila, saj se ji je vse skupaj zdelo bedno. "Gremo Alice!" prijela jo je za roko in odpeljala, še prej pa se je obrnila in Lottie zaklicala: "Začni se malo brzdati, če nočeš dobiti na vsakem koraku batine!" Odpeljala je Alice in pustila vse skupaj na miru. O tej temi ni več spregovorila, ker ni bilo vredno. "Torej, kam želiš iti. Po alkohol v shrambo?" je napol v šali predlagala, čeprav je mislila resno. Alkohol bi ji prijal in v shrambi ga je vedno bilo nekaj skritega..

[hvala, Sim, vsaj ti upoštevaš moje želje... ]

Sim se je 'veselo' priporočila za Lottiin pouk o njenih punčkah, da je Alice postalo kar slabo. Čeprav je opazila zdolgočasenost in neresnost na prijateljičinem obrazu, si ni mogla predstavljati, da bi to malo, nesramno... ...em... ...bitjece dejansko starejše dekle poučevalo o svojih igračah. Prhnila je in se ulegla v mrzlo, mokro travo na jasi; enem izmed redkih mest v Prepovedanem gozdu, kamor se je od časa do časa prikradla topla sončna svetloba. Tokrat je ni bilo na spregled. Pa tudi če bi bila, je Al preveč motil mraz, ki je rezal v kosti.

Alice si je na obraz spet nadela iskren nasmešek, ki se ji je poznal tudi v očeh, ter se vzravnala. ''Ah, Lot, s tabo se je nedvomno težko pogovarjati. Saj bi še krč v hrbtu dobila, če bi se morala še dlje tako globoko sklanjati! Taki mali otročički se ne bi smeli sami potikati več kot pet metrov stran od svoje ljube mamice. Ti mogoce posljem kaksnega Dlznvraanovcka, da te bo za lokico odpeljal v solo? Pa te bo ta potem ena pogumna litka-pitka splavila na valno.'' Nesramno se je zarežala, nato pa presenečeno pogledala Sim; ta je medtem že vstala in prekinila prepir, ki se je več kot očitno prevešal na Alicino stran. Gryfondomovka je z besedami izrazila svoje mnenje, prijela Al za roko in jo odpeljala stran. Preden pa sta se popolnoma oddaljili, je še nekaj ne preveč prijaznega zabrusila proti Lottie. Ah, Sim. Spet ve, kaj bi bilo najbolje. Pa še podoben misli ima kot jaz... Z njo je vsaj zabavno, za razliko od nekaterih iz rdečega doma. Misel 'nekaterih' je še zlasti poudarila, da se je, ne da bi se popolnoma zavedala, namrščila. Ko jo je gryfondomsko dekle želelo odpeljati, se je ustavila, svojo prijateljico pomenljivo ošinila s pogledom in se obrnila proti jasi. ''Hej, Sim! Tudi jaz bi se rada poslovila od ubogega dekletca! Počakaj malo.'' Stopila je k Lot in jo... ...objela. ''Da ne boš še ti naokoli trobila, da nimam srca.'' Preden pa bi dekletce uspelo odpreti usta, je prejelo silovito zaušnico. Alice se je malomarno in zlobno nasmehnila. ''Rada ohranjam svoj sloves.'' Tako se je zavrtela na visokih petah in dobre volje odkorakala za Sim. ''Tako, končala sem.'' Na poti ni nobena od njiju omenjala nedavnega prepira; Alice je prasnila v smeh takoj, ko so ju skrile veje, drugo dekle pa jo je povprašalo o njenih ciljih. ''Po alkohol v shrambo?'' Drznvraanovki so se zasvetile oči. ''Kako si vedela, da si želim ravno tega?'' Razigrano ji je pomežiknila, živahno stopila naprej, se obrnila in Sim odvrnila: ''no, pa se pojdiva nalit.'' Zarežala se je in pognala v tek proti Bradavičarki.