Igrišče

Alice se je še pravi čas spomnila, da ima na urniku prvi trening quiddicha, ki se ga je že izjemno veselila. Iz velike dvorane je odhitela naravnost v Drznvraanovske prostore in vzela vse potrebno, tik pred odhodom pa še zagrabila svojo novo metlo. Tako je hitela proti šolskem igrišču, da so ji na poti stvari kar letele iz rok. Na to se ni ozirala. Ob hitrem korakanju je pazila le na svojo Ognjeno strelo - zanjo je cela družina segla globoko v žepe. Al jo je dobila prejšnje leto, ko so na Prečni nakupovali učbenike, knjige, pribor za napoje in druge potrebščine za četrti letnik. Spominjala se je, da je svoje starše ves čas nestrpno vlekla k izložbi s to izvrstno metlo. Tako jo je občudovala, da je zanjo porabila večino prihrankov iz prejšnjih let. Alicina starše seveda nista mogla dopustiti hčeri tako samostojnega nakupovanja, ter sta (za dober izgovor) še sama prispevala precejšno vsoto. ''Tukaj imaš še najin prispevek za metlo, ki si jo resnično zaslužiš. Sedaj pa le glej, da jo boš dobro uporabila!'' Te očetove besede so se dekletu močno vtisnile v spomin. Res je težko pozabiti nekaj, kar zveni kot pohvala in hkrati ukaz... Razmišljujoče in hitro je stopala po vijugasti poti proti igrišču, ter se vsakih nekaj sekund brez pravega razloga ozrla za seboj. Tako ni opazila večjega kamna, ki je štrlel iz tal pod nevarnim kotom - nevarnim za mimoidoče dijake, nepozorne na površino pod njimi. Kot verjetno že kar mnogi pred njo, Alice ni opazila ovire in je bila tako kmalu v dosegu ostrega kamna. ''Kaj za v...'' Ni še uspela dokončati značilnega filmskega stavka za izraz presenečenja. ''HRSK'' se je zaslišalo ob stiku kamna s šolsko uniformo. Ta ne bi mogla reči, da je bila srečanja pretirano vesela, saj se je v trenutku razparal njen plašč. Že sekundo za tem se je slišal zamolkel udarec, ko je dekle vrglo na tla. Presekala jo je nepopisna bolečina, razširjena po celem telesu. Al ni natančno videla svojega padca, temveč je slišala rahel pok, kot bi se nekaj prelomilo in to nekje blizu levega gležnja. ''Av!'' Ni potrebovala zdravnka, da je dojela svoj položaj. Pesneto! Gleženj sem si zvila! Ne...preveč me boli. Mogoče je zlom... Podrobno, a previdno si je ogledovala boleče mesto. Olajšano je prepoznala le krepek zvin, zato se je počasi postavila na nepoškodovano nogo, stisnila zobe in z opremo v rokah odšepala naprej. Godrnjala si je brado nekaj krepkih očitkov, sem in tja kakšno klevico,...pa tudi bolečih stokov ni manjkalo. Že čez štiri korake se je spomnila na Ognjeno strelo in se obrnila, ter jo pobrala - zdaj je že na ves glas preklinjala. Bila je res nadarjena za to. Vlekla se je po poti in prispela na quiddich igrišče. Hmmm... Sem pa pričakovala več občinstva je pomislila in se ozrla po praznih tribunah. A, tam prihajajo. Alicin obraz se je močno podaljšal, ko je med njimi prepoznala skupino starejših spolzadovcev in dva iz gryfondoma. Opala, treba se bo preobleči. Glede na njeno blatno, natrgano obleko je bila želja po svežih oblekah popolnoma razumljiva. Problem je bil v opravi za igro - bila je sicer predkrakim oprana, a zdaj malo blatna. ''Ahhh! PRESNETO!'' se je glasno zadrla Al; mogoče zaradi nečiste opreme, morda pa zaradi bolečine, ko je nepremišljeno z vso težo stopila na levo nogo. Besno je (bolj po desni nogi) odvihrala proti garderobam, sledili pa so ji nekateri pogledi dijakov na tribunah, željnih 'zanimivega treninga'.

[Nism vedela, kje se dobimo, zato sm šla kr v garderobe - upam da to ni kkšn horrible mistake ...]

Med tekom si je čistil sneg z obraza in ko sta dosegla igrišče, je Victoria izginila naravnost v garderobo. Tudi sam se je pognal v fantovsko in se hitro znebil obleke. Medtem ko je šaril, da bi našel svojo opremo, je v stranskem ogledalu na hitro oplazil svoj odsev. Pograbil je svojo quidditch uniformo, potem pa se postavil naravnost pred odsevno površino. Čez obraz se mu je raztegnil samovšečen nasmešek ob pogledu na svoje izklesano telo. Hitro je nase navlekel stvari in iz omarice vzel rezevrni lokel za vadbo, iz shrambe pa smuknil svojo zloščeno črno metlo. Ko je prišel ven ona še ni bila tam, zato se je skril za vogal in počakal nanjo. Ni trajalo dolgo in že je prišla ven ter ga poklicala. Nekaj trenutkov si je pustil občudovati, kako dobro je njena postava izpadla v zelenih quidditch oblačilih, potem pa je tiho stopil za njo in ji na uho zašepetal "Bu..."

Morala je priznati, da se je nekoliko vstrašila ko se ji priplazil za hrbet in rekel "Bu..." Vendar je samo skomignila z rameni in ga potisnila naprej "Tepec." Za sabo je povlekla škatlo z žogami in se odpravila naprej po zelenici. na široko je odprla škatlo in z nasmeškom razprostila verige, ki so držale štamfa. "Kaj, ko bi najprej malo vadila mojo veščino" se je zasmehljala v vedenju, da je dar za iskalca dan redko komu. Iz majhnega kotička je izvlekla zlato žogico in jo pognala v zrak. Nekaj časa je čakala, da je zviz izginil potem pa z švigom izginila v zraku. "Gremo!" Počakala je, da je tudi sam letel višje, nato pa napela oči, da so kot senzorji leteli čez igrišče. Njeno napetost je prekinil presneti štamf, ki bi ji skoraj odbil glavo. Potiho je zarenčala in svojo jezo razblinila s tem, da se je z bokom zaletela v Alexa v upanju, da bo načrt deloval in se bo razbesnel.

Na široko se je zarežal njenemu odzivu, saj mu ni ušlo da je trznila, čeprav se ga je znebila z navadnim 'tepcem'. Iz velike škatle je izpustila štamfa, ki sta nebrzdano poletela v nebo, potem pa iz njegovega zavetja izpustila še zviz. Skočil je na metlo in se pognal za njo v zrak, čeprav se je še predobro zavedal, da ni bil ravno kaj prida iskalec. Začela sta krožiti nad igriščem v iskanju male zlate kroglice, in vsake pol minute prišla bok ob bok. Alex je zadovoljno opazil da jo je eden od pobesnelih štamfov skoraj zbil, saj na igrišču ni bilo nobenega tolkača, da bi ga usmerjal. Ob njunem naslednjem srečanju se je precej očitno namerno zaletela vanj. A takole se bomo igrali? Prav, prav... Vrnil ji je udarec od strani, vendar je bil njegov precej močnejši in Victoria se je nevarno nagnila na metli. "Nočeš bit groba z mano, punči..." Režal se ji je v obraz in se dobro zavedal, da jo bo s tem precej razjezil. Da bi si zagotovil uspeh je svoje besede poleg nasmeška podkrepil še s posmehljivim dvigom obrvi, ki bi v drugačnih okoliščinah deloval ubijalsko privlačen. Svojo metlo je praktično prilepil ob njeno ko je zletel tik ob njen bok in jo začel izrivati proti robu igrišča. "A se ne boš nič upirala?"

((mal kratko i guess, ampak če hočem dones še kej pisat ne smem vse domišljije pokurt xD))

"Nočeš bit groba z mano, punči..." Victoria mu je namenila pogled s katerim je rada presrala prve letnike. In tako ji je kar se težil in težil. Najprej ji je sladil kot sestradan komar, nato pa se ji je še prilepil ob bok. "A se ne boš nič upirala?" Ji je namenil še dodatno hudobno pripombo. Victoria je glasno zavzdihnila "Sam si prosil." Vedela je, da ga ne bo dosti zabolelo ampak bo dovolj, da ga zamoti. Sunkovito je zasukala metlo ravno dovolj, da je bila dovolj oddaljena in mu prisolila dobro namerjeno brco v bok, da ga je zasukalo in zavrtelo stran od nje. Smeje se je ozirala po igrišču in čisto pri tleh našla zlato piko, ki je veselo in sunkovito preletavala tik nad tlemu. "Tole bo bolelo..." Si je tiho zašepetala Victoria in usmerila metlo natanko proti tlom. KOt švig je izginila, drveč se proti trdi površini in z roko stegnjeno proti zvizu. Preden je na obraz trčila na tla je v roki začutila, da ji je v dlan trčila hladna kovinska žogica. Še vedno v ležečem položaju se je obrnila na hrbet in v zrak zmagoslavno dvignila zlati zviz. "To je bilo zabavno." Je zaškripala z glasom. "Zdaj vem zakaj mi pravijo, da sem včasih nora." Stkajoče se je dvihnila v sedeč položaj in se zasmejala Alexu, ki je bil še vedno visoko na metli "Kaj je!? Se mi boš zdaj kaj smejal... Lahko pa mi prideš pomagat vstati na noge ker še nisem sigurna kaj sem si naredila." Se je z bleščečimi zobmi in nedolžnim obrazom še vedno smejala v njegovo smer.

Victoria mu je vrnila udarec. Brcnila ga je, tako da ga je zavrtelo in odneslo stran. Ko je nazaj pridobil kontrolo je Spolzgadovka že samomorilsko letela proti tlem. Iskalka je bila znana po tem, da je za zviz žrtvovala praktično karkoli in zato je bila med ekipami znana kot 'Nora iskalka'. Najprej jo je zamrznjeno opazoval, potem ko je treščila v travo pa se začel spuščati proti njej. Sicer se je hitro obrnila in vsedla, vendar njen glas je bil hripav in šibek, čeprav se mu je smejala. Metlo je hitro spustil in pristal ob njej, potem pa jo potisnil nazaj na tla. Ni mogel premagati nasmeška ob njenem presenečenem obrazu, vendar je iz žepa že izvlekel palico. Zamrmral je nekaj besed. In pojavil se je rdečkast sij ki se je potopil pod njene obleke. Ta preprosti urok za prepoznavanje zlomov je bil zelo uporaben, če si igral quidditch. Naenkrat je Victoriin levi gleženj rdeče zažarel in Alex se je hitro skklonil k poškodovanemu mestu. Nogo je prijel in jo sezul, potem pa počasi zavrtel njen gleženj. "Boli?"

"Samo zvin je tepec. Zdaj pa mi vrni čevelj ker je strašno mrzlo." Spet se je postavila v sedeč položaj. Izpulila mu je čevelj iz rok in si ga nataknila nazaj. Vstala je na noge kjer je klecnila nazaj na tla "Presneto... gotovo nemore biti zlom." Z modro svetlobo je s palico zajela svoj gleženj. Zopet je vstala in tokrat je bilo vse v redu "Rekla sem ti... Zvin." Še malo je zatekla nato pa se zamejala "Delaj na svojih 'najdizlomnačloveku' uroku." Reže mu je v glavo vrgla lokl. "Your turn..." Takoj, ko je pobral žogo ga je podrla po tleh in se mu mirno vsedla na trebuh "Ali pač..." Žvižgajoče mu je sedela na trebuhu.

[sori ne da se mi pisat ker sem brez domišljije.]

Victoria se je nekaj pritoževala da je samo zvin, vendar ko je poskusila vstati gleženj ni prenesel njene teže. Ne glede na to je še vedno trmasto trdila, da ni nič hujšega in na svoji nogi izveda urok, ki pa je zadevo pozdravil. Začudeno je namrščil obrvi, medtem ko je ona že tekala po igrišču in se mu posmehovala na podlagi kvalitete njegovega uroka. Bla bla bla, čisto v redu je bil... Sledil ji je naprej po travi, vendar je proti njemu priletel dobro vržen lokl. Kot spreten zasledovalec ga je seveda ujel, vendar ga je do takrat Victoria že podrla na tla in je lagodno sedela na njegovem trebuhu. Alex pa ni izgubil niti sekunde in jo je prijel za boke ter ju obrnil, tako da je ona ležala na tleh, pokrita z njegovim telesom. Brez da bi ji dal čas za odziv je svoje ustnice pritisnil ob njene v strasten poljub. Njegova lastna energija ga je presenetila in hitro je prekinil njuno povezavo. "Tole sem hotel naresti že cel dan..."

[voila ]

"Tole sem hotel naresti že cel dan..." Victoria je samo bulila v njegove oči "Na igrišču?..." Na robu smeha je končala svoj stavek "... pametno." Ni bila jezna... le zakaj kdo bi se uprl 'the great power of Victoria'. Na lahno ga je poljubila nazaj in nato s komaj še kaj sape nagovorila temnolasca "Če bi rad to kar si hotel narediti že cel dan nadaljevati... me prosim obrni ker se bom zadušila..." Počakala je, da je dojel njene besede in jo zasukal na vrh. "Dovolj imam igranja..." Victoria se je samo lahkotno zasmehljala in mu zašepetala na uho. "pojdiva od tod."

[uh ne prčakuj odpisa... kjub novi tipkovnici je vseen presneto glasno pr ns je 22:30 death line ]

Zarežal se ji je. To dekle si očitno ni moralo pomagati, saj ga je izzivalo v čisto vsaki situaciji. Potem pa je zaslišal njen zadihani glas in se spomnil, da z vso svojo težo pritiska nanjo. Hitro ju je obrnil in temnolaska je vdihnila polna pljuča zraka preden se je sklonila nazaj k njemu. "Pojdiva od tod..." Te tri besedice, ki mu jih je zašepetala na uho, so mu odmevale v glavi. Čeprav bi po pravici povedano lahko v nedogled ostal takole, na sredi zapuščenega igrišča z Victorio na njem, se je njegova soba zdela še veliko bolj privlačna možnost. Potegnil se je na noge, njo pa je držal okoli pasu, za oporo pa je svoje noge ovila okrog njega. Stekel je proti garderobam, do prvega kamina, in ju z eno pestjo zelenega praška odfrčašil v njegovo sobo.

((okej, za nadaljevanje mi more pa Alyssa narest sobo xD))