Notranjost stolpa

Ko se je Katherine udobno namestila v sobah ki so pripadale Gryfondomcem, se je odločila da se odpravi v sovji stolpič, kjer bo staršem napisala pismo o tem da je varno prispela na Bradavičarko. V torbo ki si jo je obesila čez ramo je vrgla pisemski papir in pa pisalni pribor, ter se odpravila iz sobe.
Čeprav pot ni bila dolga, se je vseeno malce utrudila, saj je morala prehoditi kar nekaj stopnic da je prišla do vrat ki so vodila v notranjost sovjega stolpa. Z manjšim naporom je odprla škripajoča vrata in se napotila proti oknom. Iz torbe je potegnila palico in očistila polico ki je bila od sovjih iztrebkov. Usedla se je na očiščeno polico in si popravila krilo ki ji je zlezlo po nogi navzgor. Iz torbe je potegnila papir in pero, ki ga je začarala da je pisalo po njenem nareku. Ker ni vedela kako bi začela je pero začelo plesati po zraku in stresati drobne kapljice črnila po tleh. Po nekaj minutah razmišljanja se je odločila za zelo kratko pismo v katerem je staršem samo sporočila o potovanju na Bradavičarko. Ko je pero napravilo zadnjo piko in jo podpisalo, je vstala, zvila papir in odšla do bližnje sove, da bi ji naročila naj pismo prenese njenim staršem. Ravno je zavezala sovi pismo na nogo ko so zaškripala vrata. Obrnila se je in zagledala postavo. Ko je opazila kateremu domu pripada je naglas prhnila od prezira.

[Victoria ]

Kako bedno. Tako dolgčas. Vse kar je bilo za početi je gledati v strop in izdihavati obupe dolgočasja. Živa beda, če se ne bi slišal tih klepet, ki je prihajal iz spolzgadovskih dnevnih sob. Nekaj je morali biti kar bi počela. Tedaj se je spomnila, da mora pisati svoji mami Carmen kako ji gre. Saj je obljubila. Victoria je glasno zavzdihnila. Ne samo, da ni imela kaj početi, tudi lena je bila. Poslati pismo pomeni iti vse iz ječ v sovji stolpič. Ampak usoda je na delu. Iz torbe je izprzkala svoje krokarjevo pero in novo posodico črnila in se spravila pisati na neki stari pergamentni list. Pero je nekaj časa tiho škrebljalo po papirju. Napisala je samo, da so ocene v redu in, da gre mala matura. Pozdrave je še napisala v imenu svoje sestre, čeprav jo ni nič vprašala in namrgodeno pospravila papir. Začel se je pravi izlet v sovji stolpič. Potiho je zvila papir in ga zavezala z preprosto vrvico.

Sopihajoče je končno dosegla zadnjo stopnico, ki pa je bila tudi zadnja, ki so jo zmogle Victoriine noge. Očitno si bo nekoliko zamazala uniformo. Zavihala si je rokave na beli srajici, čez katero ji je še vedno visela napol zavezana kravata. Iz nekoliko krajšega črnega krilca si je steptala prah in vstopila v sobico polno ptičjih iztrebkov, ki je bila zelo očitno okupirana. Dobro vedoč katerega doma je osebek je brez skrbi odkorakala mimo in zažvižgala skozi okno. Takrat je za njo nekaj prezerljivo prhnilo "Ti lahko pomagam?!" Je zadirčno ogovorila rdečkarico. S kotičkom očesa je med tem, ko je čakala na njen odgovor opazovala njenega krokarja in sovo, ki sta tekmovala proti oknu, da bi lahko zmagovalec nesel pismo domov.

Najprej je odposlala sovo, ki se je že malce nemirno prestopala na polici, nato pa se je obrnila k Spolzgadovki. "Če mi lahko kako pomagaš? Seveda! Izgini mi izpred oči in tako mi boš najbolje pomagala" je siknila Katherine. Spolzgadovcev že na splošno ni prenašala. Posebej pa ne deklet ki so mislila da so najlepša in najbolj popolna na celem svetu. Za povrhu vsega pa so še mislila da so središče sveta in da se vse vrti okoli njih. Oh kako so se motila. Čeprav je bila tudi sama čistokrvna in bi prav lahko pristala v Spolzgadu je bila Klobuku Izbiruhu prekleto hvaležna da jo je poslal v Gryfondom. Sicer pa je tako ali tako imela več lastnosti Gryfondomcev kot pa Spolzgadovcev. "No zakaj si še kar tukaj?" je zadirčno vprašala, saj je Spolzgadovsko dekle še vedno stalo pred njo in jo ocenjujoče gledalo.

[hahah btw tvoja mami ma ful lep ime :p]

Victoria se je samo mirno smehljala, ko jo je rdečkarka napadla. Lahkotno je pustila, da sta ji oba njena priča pristala na roki "Mislim, da sem lahko tukaj ker mislim, da ta prostor ni ravno tvoja lastnina. In, ko takole pomislim bom še malo ostala." Na nogo krokarja Hiemsa je privezala pismo, na sovino nogo pa manjšo čokoladco. Oba sta jo nežno pogrizljala po prsti in njune peruti so se razprle. Ni se niti obrnila proti agresivnemu dekletu dokler nista izginila na obzorju. "Kaj je sploh tvoj problem. Če sem tvoj problem jaz te lahko opomnim, da nisem bila jaz tista, ki je prva spomnila druga drugo, da mi se morali začeti dreti na druga drugo." Podrgnila se je po glavi in še dodala "Veš, da nisem taka kot drugi. Sovražim, da se prerekamo in imamo neke predsodke med domovi. Kaj, ko bi bili za spremembo prijateljici?" Nekoliko je počakala, da vidi njen obraz nato pa bruhnila v trpek smeh. "Kdo bi si mislil, da vas je tako težko oponašati. Bodimo raje prijazni, ta je bila dobra." Njen 'briga me' nasmešek ji je veselo poplesaval po obrazu. Počasi je spet narejeno oponašala rdečkarje "...Zakaj morate biti zmeraj tako kruti in zmeraj ste tako hudobni... tako hudobni in... Uh, tole je težko. Oprosti ker sem se pojavila v skupnih prostorih šole v katerih imam vso pravico biti." Ni še šla v radovednosti, kaj ji bo odgovorila.

"Nisem rekla da je prostor moja lastnina. Odgovorila sem ti na vprašanje ki si mi ga zastavila" je sitno dejala Kat. Pomiri se Katherine. Ni se vredno prepirati z njo je pomislila, nato pa naglas dejala "kdo pa je rekel da morava kričati druga na drugo?". Tega pravzaprav ni nihče omenil, pa čeprav je Katherine res prhnila ko je opazila da je v stolp prišla zelenka. "Prijateljica s tabo? Pha raje se vržem iz stolpa kot pa da sem prijateljica s tabo" je zaničljivo dejala. Da bi bila ona prijateljica s zelenko, bi moralo biti pa nekaj že hudo narobe z njo. Čeprav je res da mogoče niso čisto vsi zelenci taki sebični egoisti kot preostala večina, je oseba pred Kathy definitivno sodila k večini. "Sploh se ne trudi z oponašanjem ker ti niti najmanj ne uspeva" je jezikavo dejala. "Oprosti ker sem bila tukaj pred tabo in sem oskrunila prostor s svojo prisotnostjo. Vi zelenci tako ali tako hočete da bi bilo vse vaše in kirurško čisto in brez sledi o katerem koli drugem prebivalcu gradu" je dejala in jo izzivalno pogledala kaj bo porekla na to. Katherine je vedela da ima prav, saj so si zelenci vedno skušali vse lastiti in niso prenesli da bi bil kdo boljši od njih.

"Prijatelji, prijatelji... tako močna... in neumna stvar. Povsem verjetno nisi opazila mojih namir. Raje si izpulim želodec kot, da se družim z enim izmed vas. No ja s tem bi ti tako ali tako naredila uslugo." Victoria je zazehala in že hotela oditi "Mislite, da mi spolzgadovci mislimo samo nase. Narobe. Če bi mislila samo nase potem se sedaj tukaj ne bi pogovarjala s tabo, ker mi samo porablja čas. Saj nimam nič za početi." Bližnjo majhno sovico je mirno pobožala po glavi, da je ta čisto tiho zaščebetala v lagodju "Saj smo lahko tudi prijazni, samo ne do vas." To je bilo že tretjič, ko se je utavila na poti "Sedmi letnik ne? Če se ne motim si nova na šoli?" Potiho se je naslonila na vrata.

[vem ful je kratek ampak se mi ne da pisat pa tut idej nimam razen če se ne začneva dvobojevat nasred stolpiča xD]

"Prijatelji neumna stvar? Pa kaj še" je bolj zamrmrala sebi kot rekla naglas. "Saj se ti ni treba pogovarjati z mano" je komentirala zelenkino pripoved. "Vi prijazni? Pha to pa bi rada videla" je prhnila Kat, saj se ji je zdelo to neumno. Zelenci prijazni. Pa kaj še. "Ja sedmi letnik sem. Pa ti? In ja nova sem" je za čuda prijazno odgovorila Kath in se ozrla skozi okno. Prav čudilo jo je kako da se zelenka kar naenkrat zanimala zanjo. Videla je nekaj sov ki so letele proti stolpu. Ozrla se je nazaj k zelenki in ocenjevala njen obraz. Čeprav ne rada je priznala da niti ne izgleda tako zelo slabo. "Je na šoli kakšen lušten fant?" je Katherine kar naenkrat izpustila čisto ne vmesno vprašanje. Prav zanimalo jo je kaj ji bo odgovorilo dekle nasproti nje. "Oh.. Kdaj se začnejo tekme v quidditchu če slučajno veš? je z zanimanjem vprašala. Čeprav ga sama ni igrala ravno pogosto, ji je bilo všeč opazovati druge igralce kako švigajo po zraku. Posebej pa ji je bilo všeč če je zmagal njen dom. "Ti igraš quidditch?" je spet povprašala. Vzdušje v sovjem stolpu se je malce pomirilo, čeprav je bilo še vedno čutiti napetost med Katherine in zelenko.

[oh tell me about it.. nah.. lhk se sam tko kregava :p nda se mi iskat raznoraznih urokov :p
edited.. btw upam da je zdej bolš..)