Drznvraanski dom

''Ahhhh!'' Alice je glasno zazehala, še vedno nasmejana. Ne, ne mislim še v posteljo je trmasto pomislila, ko je opazila svojo najboljšo prijateljico odhajati proti popolno urejenim in čistim dekliškim spalnicam. Pohitela je do nje. ''Živijo, kako kaj?'' Drznvraanovka je nekaj zaspano zamomljala. ''Super. Poslušaj, mi posodiš prosim Daemona? Za to noč?'' Prijateljica se ji je široko nasmehnila in odkimala. ''Haha! Pa sem te! Jasno, kar vzemi ga. Mislim, da je nekje v bližini mojega zaboja.'' Smeje je izginila za vrati. Al je že vedela, da ji ne bi odrekla svojega plašča nevidnosti, ki ga je kar poimenovala - Daemon. Tudi sama je stopila v spalnico. Njena prijateljica se je očitno spravila v kopalnico, saj je ni bilo v bližini. Na njenem kovčku je opazila čudovito blago podobno debelejši svili temno modre, s črno prelivajoče se barve. Nežno ga je dvignila in stopila do svoje prtljage, kjer je vzela še svojo palico. Skrila jo je pod plašč, nato pa se z njim ogrnila. S pomočjo Daemona je postala nevidna ostalim na šoli. Previdno se je odtihotapila iz Drznvraanovskih prostorov in krenila na večerno - nočni potep po Bradavičarki.

Že vsaj kakšno uro se je brezdelno valjala po postelji, saj je vse svoje stvari že razpakirala in pospravila. S prijateljicami so morale počakati, da se dnevna soba izprazni, da se bodo lahko izmuznile ven. Z nekaj ljudmi so se domenile, da se dobijo v neki zapuščeni učilnici v sedmem nadstopju in bodo imeli žur do zgodnjih ur. Čez nekaj časa je bil glavni prostor končno prazen in odsmukale so se na stopnišče. Ko so se pritihotapile na hodnik pod stolpom so se razkropile, saj tako niso mogli ujeti vseh naenkrat. Sama si je izbrala že velikokrat prehojeno in precej varno pot, ki pa je bila zato tudi daljša. Tako dobro jo je že poznala, da sploh ni gledala kje hodi. In tako se ji je seveda lahko zgodilo, da so jo stopnice odpeljale navzdol v četrto nadstropje. Zelo besno, vendar pridušeno je preklela stopnice, ki so si letos izbrale drugačen vozni red in se ob stenah hodnika tihotapila naprej. Sicer je šolo dobro poznala, vendar ne v temi in ni trajalo dolgo, da je že tretjič šla mimo kopalnice za Predstavnike. Protestno je sedla na tla in zaprla oči ter si poizkušala jasno predstavljati zemljevid tega nadstropja, zraven pa upala da je ne ujame Filch.

((okej, glede na to, da bo vic začela z al2 lahko ti aron mene uhvatiš na hodniku u četrtmu nadstropju))

Delphine se je takoj, ko je vstopila v Drznvraanski dom, odpravila v dekliške spalnice.
Najprej se je olajšano vrgla na posteljo, nato pa obupano zavzdihnila, ko je samo sebe spomnila na prtljago. Vstala je s postelje ter stopila do svoje prtljage. Kovčke je položila na posteljo ter jih odprla. Vso prtljago je zložila v omaro, nato pa spet legla na posteljo. Tako je kar oblečena zaspala v svoji postelji, kar ni bilo čudno, saj je bila tako utrujena.

V ozadju se je zaslišalo glasno šumenje vetra. Temne sence so se podile po opuščenem polju, nekdaj ozemlju Alicine družine. Ta je stala ob robu in opazovala grozoto in propad njihovih življenj. Tam je bil tudi njen brat. Imel je prazen, votel pogled, ki je prečesaval okolico. Ko je dosegel Alice, se je v njem nekaj prebudilo. Nasmehnil se ji je in razprl roke, kot poziv, naj ga objame. Seveda je nemudoma stekla k njemu. Nenadoma se je Daniel zvil od bolečine. Njegov obraz je bil spačen, njegovo telo zgrbljeno. ''Daniel!'' Končno je Al prispela do njega. Bratovo trpljenje je nemudoma šinilo skozi njo. Prijela ga je za široka ramena in ga nežno poskušala dvigniti na noge. ''Daniel! Poslušaj me! Daniel!'' Bolečina je sunkoma prenehala. Daniel se ji je nasmehnil in jo objel. Nato je izginil. Znašla se je sredi quiddich igrišča, sredi igre. In to ne katerekoli. Svetovno prvenstvo! Misel jo je popolnoma presenetila, prav tako tudi njen položaj. S tribun se je slišalo navijanje ogromne množice. Drli so se, žvižgali in trobili. Mimo nje so se po nebu risale modre in zelene črte hitro letečih igralcev. ''Tu prihaja drzni mlad Drznvraanov zasledovalec... Kaj pa počne? Semu je zmešalo? Spolzgad bo dobil točko!'' Komentator je razburjeno blebetal nerazumljive besede. Spolzgad in Drznvraan?! Alice je pogledala navzgor in pred svojimi očmi uzrla modro zelene plašče, ki so plapolali z vetrom na telesih igralcev. V njenih rokeh se je znašla metla in že je bila v zraku. Zagledala je zviz in se iz nerazložljivega razloga zapodila za njim. Saj to je njihova igra! Ne morem se kar tako vsiliti! Briga me! Naj me kar opazijo! Zdaj popolnoma samozastno je z očmi lovila majhno zlato kroglico, letečo po igrišču. Takoj je bila v Alicinem dosegu. Ta je segla po njej in jo zgrabila s konicami prstov. Množica je ponorela. Nato se je mlademu dekletu podrl svet. Med deročimi ljudmi je prepoznala svojo mamo. Hip zatem se je zgrudila, kot bi jo ubil hčerkin pogled. Prav tako tudi njen oče, nato brat, babica,... Vsi so bili mrtvi v nekaj minutah. Al je znova stala sredi opustošenega polja. Hotela je zakričati, hotela je steči, hotela je... Tih šum za njenim hrbtom jo je odvrnil od obupa. Nato se je obrnila.

Glasno sopihajoč se je Alice zbudila v Drznvraanovski spalnici na Bradavičarki. ''Uf, kakšne sanje!'' Z vzdihom se je zavalila s postelje. Glede na jutranjo svetlobo, je sklepala, da je še zelooooo zgodna. Prezgodna za pouk. Ampak to še ne pomeni, da se ne smem sprehoditi po šoli je nasmejano pomislila. Hitro se je oblekla v šolsko uniformo in tiho švignila iz doma. Kam bi lahko šla? No, ja. Izbire je dovolj! Živahno je stopala po stopnicah zahodnega stolpa.