Pri Počenem kotlu

V Victorio je bušnil vroč zrak, ko je odprla vrata Počenega kotla. Za ta dan si je naložila veliko dela, zato se je najprej ustavila pri eni od mizic in si naročila kavo. Ko je popila svoje krepčilo in plačala. se je skozi čarobni zid odpravila na drugo stran, na Prečno ulico.

Vsakoletno nakupovanje potrebščin za novo šolsko leto se je vedno začelo z jutranjo kavo v Počenem kotlu, a tokrat je bilo prvič, da se je Jack tu znašel sam, brez očeta in bratov. Slednji so s šolanjem že zaključili, oče je imel druge obveznosti, bunkeljska mama pa se v čarovniške stvari nikoli ni vtikala. Jack je sicer pogrešal družinsko družbo, a ni tečnaril, ko so ga z nekaj denarja samega poslali v London.
Ob vstopu se je najprej dodobra razgledal po krčmi v želji, da s pogledom najde prijateljski obraz. Za mizami so večinoma sedeli odrasli čarovniki in čarovnice, zavzeto debatirali, se pregovarjali, trojica v kotu je celo kartala. Zagledal je tudi skupinico študentov Bradavičarke iz nižjih letnikov, a ker mu noben ni bil niti malo znan in so izgledali, kot da so ravno sredi privatnega pogovora, jih je pustil pri miru. Sedel je za šank in se začel šaliti s točajem, obenem pa ob vsakem škripanju vhodnih vrat preveril, ali pozna prišleka. Navsezadnje se mu je le nasmehnila sreča.
"Sim! SIM! SIIIIM! Hej!" je zaklical in divje pomahal Gryfondomovki, ki je ravnokar vstopila.

Že po eni uri nakupovanja je imela Sim dosti tega. Res ni bila oboževalka nakupovanj. Tu in tam si jo videl, ko je zašla med trgovine - izključno po samo tisto kar je za res potrebovala. In na njeno žalost se to dogaja točno vsako leto pred začetkom pouka. Nakupi, nakupi, nakupi. K sreči je le na te hodila sama. Starši so imeli preveč dela in niti ni oboževala družbe v nakupih. Že tako se ji je zdelo, da traja celo večnost..

Zavila je levo. Ciljala je na kavo. Ali pa nekaj močnega.. Noge so jo pripeljale do Počenega kotla. Tako poznane poti nebi pozabila nikoli. Koliko časa je tukaj preživela in se smejala skupaj s prijatelji. Ob misli na prepire z zelenci se ji je zamračil obraz. "Gorje jim." Je siknila.
Vstopila je v kotel in pozabila na tiste nepridiprave zelence. Z metlo v desni roki..No lahko bi bila precej nerodna, vendar ni bila. na pragu je zaslišala svoje ime in se obrnila proti smeri iz katere je prihajal. Glas se ji je zdel znan. In ko je videla osebo.. Kako ne, Jack. Nasmehnila se mu je in mu pomahala z levo roko. Potem se je premaknila k njegovi mizi - za čudoma je bil sam. "Kaj je zdaj?" Je vprašala, še preden se je usedla.
Poznala sta se že dolgo. In o njem si je mislila same dobre stvari. Metlo je položila na tla, poleg stola, sama pa se je usedla nasproti njega. "Kaj piješ." je povprašala. Sama je razmišljala o ognjenem viskiju.. "Bog te nakupi.. Tako jih ne maram.." je zabila in tečno rekla.

Ko se je Sim približala, je bila metla v njeni desnici prvo, kar je Jack z navdušenjem pokomentiral: "Končno si si omislila novo prevozno sredstvo! Tista tvoja prejšnja še za pometat ni bila več dobra. Jaz sem ravno dva dni nazaj spet eno uničil, že četrto te počitnice, a takoj ko mi naredijo novo, lahko greva en krog po igrišču." Quidditch in letenje, središče Jackovega življenja. Od sina profesionalnega quidditch igralca se kaj drugega tudi ni pričakovalo, a profesorji vseeno niso mogli razumeti, kako si lahko fant zapomne vse serijske številke zadnjih modelov metel, ne more pa se naučiti letnic najpomembnejših čarovniških vojn. O ravnokar načeti temi bi lahko razpredal še in še, a se je opomnil, da mnoge, še posebej punce, take vrste pogovor dolgočasi. "Si me vprašala kaj je? Raje vprašaj, česa ni! Zapadel sem v norijo pred začetkom novega šolskega leta, stvari se dogajajo hitreje, kot jim lahko sledim. Ti boš letos že zadnji letnik, kajne?"
Ob njenem tečnarjenju glede nakupovanja je v oddobravanje pokimal in iz žepa potegnil pomečkan seznam knjig za šesti letnik. "Ne govori, jaz na Prečno še stopil nisem. A je velika gneča? Si ti že opravila? K sreči moram nujno kupiti samo nekaj učbenikov. Mama mi je sicer naročila, naj si grem spotoma še po nove plašče, a ji bom verjetno natvezil, da sem pozabil. Ne morem stati pri miru medtem ko me tista stara šivilja zbada z bucikami. Tukaj sem si pa naročil samo kavo. Vem, beden sem." Na Bradavičarki je bil Jack znan po tem, da je bil vedno dobro založen z alkoholom, nekateri so ga celo zbadali, da voha zabave. Če v roki ni imel metle, je imel pa steklenico, včasih celo oboje. "Sam sem prišel in pitje brez družbe je, no saj veš, dolgočasno," je rekel, kot bi se hotel opravičiti za pitje brezalkoholne pijače. "Se ti pa z veseljem pridružim, če misliš naročiti kaj močnejšega od kofeina."

Zasmejala se je. Njena prejšnja metla je bila ravno tako uporabljena že pred Simino uporabo. Po njeni uporabi, pa res ni bila zmožna tudi pometanja. Čeprav ni dosti letela in je zdržala zadnji dve leti, vseeno je bila izrabljena kakor stara pareča se cunja. Njegovo navdušenje in igranje quidditcha je spoštovala. Navijaštvo je bilo nekaj za njo, igra pa ne. "Mogoče, če je ne boš že prej uničil." je sprejela njegovo povabilo.
Njuno prijateljstvo je bilo prijetno in Sim je ob tem uživala. Pokimala mu je. "Da. Sedmi letnik. Potem bom postala profesorica rastlinoslovja in ti bom težila celo tvoje zadnje leto." Zasmejala se je in mu dala vedeti, da se krepko šali. Ni se ravno videla v rastlinoslovju, čeprav jo je narava pomirjala in je v njej izredno uživala. "Gneča? Ti še veš ne kaj je gneča. In ja. Ljudi je, no ogromno. Po mojem prej prideš do prodajalne z metlo, kot pa peš." je s kritizirala gnečo in nakupovanje. Ne, res jih ni oboževala in na njeno srečo je to njeno zadnje. Zadnji letnik le ima neko prednost..
"Plašč?" je vprašala in se zasmejala. "Le kaj si z njim storil?" Njen je bil obrabljen, da. Drugega si niti ni mogla privoščiti, pa vendar. Če bi ga že potrebovala, bi ji ga sešila mati. "Bucike, bucike, bucike." Zasmejala se je. "Hej. Kava je tudi v redu." se je uprla in ostala resna. Ne za dolgo, kmalu je prasnila v smeh in komaj izdavila: " Po ogromnem tigru se razume. Plus mrzla prha." Premor, da se je lahko umirila in nadaljevala: "Torej, kje imaš steklenico?" Je načela pijančevanje. Dvomila je, da jo ima. Koliko pa tukaj stane ognjeni viski pa ni točno vedela. Cene se spreminjajo, hitreje kot letni časi. In nikoli jim ni sledila.

za Sim

Presneto težko se je bilo prebijati po Londonskih ulicah, ki so bile dobesedno nabite z ljudmi. Seveda jih je bilo veliko med njimi čarovnikov, pa saj ni važno. Glavno je, da bi se gotovo nekako dalo zmanjšati to... to... gnečo. Mislim, zdaj lahko rečete kar hočete ampak prepričana je bila, da bi se to dalo popolnoma enostavno odpraviti. Vendar... ah, tudi prav. Morala je nehati misliti na takšne nepomembne stvari ter se posvetiti trenutnemu namenu: priti varno v Počeni kotel. Saj ne da bi bila vesela ker mora na Prečno - sploh ne - kajti tam bo spet videla vse tiste Gryfondomovce, pa Pihpuffovce in Drznvraanovce. Tega si želi še najmanj. problem je v tem, da preprosto mora iti, če hoče spet na Bradavičarko, česar pa neb i nikoli zavrnila. Bradavičarka je bila njen drugi dom in vsekakor mnogo boljši od prvega.

"Mojbog." Obraz se ji je zmračil, ko je končno prispela do krčme ter se prerinila vanjo. Noter so bili milo rečeni sami prvošolčki in drugošolčki s svojimi zaščitniškimi starši, le pri eni mizi je zagledala dva za katera se ji je zdelo, da sta starejša. Lahko bi starši vsaj drugošolčke pustili same na Prečno no. Saj jih vendar nihče ne bi ugrabil. Takšno razmišljanje je bilo seveda posledica tega, da je sama že pri enajstih morala itit brez staršev na prečno. Na srečo je tam srečala nekaj svojih prijateljev, tako da je vsaj vedela kam mora po kaj.
Zavedajoč se velikega tveganja je kljub vsemu priprtih oči stopila k mizi punce in fanta, ki sta se zavzeto pogovarjala. Očitno sta se poznala že od prej, kajti ni bilo videti kakršnekoli zadržanosti. "Hm, hej." Verjetno ni bilo preveč spodbudno, da sta se srepeče zastrmela vanjo, kajne? Ampak zdaj vsaj ve kdo približno sta, vsaj za fanta ve da je iz Pihpuffa, za dekle pa se ji močno zdi, da je Gryfondomovka. Oba je namreč že videla.
Temu se reče sreča, kajne? Prav zares. Po celem poletju brez prijateljev greš ves vesel v Počeni kotel, tam pa naletiš na Pihpuffovca in Gryfondomovko.

Grožnja z rastlinoslovjem je na Jackovem obrazu pustila kisel nasmešek: "Jaz ti obljubim, da ne bom moril z quidditchem, ti pa prosim ne omenjaj šole. Pojma nimam, kako bom zdelal šesti letnik, že za petega sem bil prepričan, da mi ne bo uspelo. Saj sem hotel že pustiti šolanje, itak vem, kaj hočem v življenju, zakaj bi se še trudil z učenjem? Ti že veš, kaj boš počela naslednje leto, ko končaš?"
Rahla nejevolja se je kmalu razblinila in široko se je zarežal, ko ga je vprašala, kaj je storil s plaščem. "Razpadel je, saj veš kako je pri meni. Vse uničim in raztrgam. Pa mi je škoda denarja za novega, ker ga tako ali tako bolj malo nosim. Imam raje bunkeljske obleke." Jack nikoli ni namerno uničeval, a med divjanjem in ravsanjem se stvari pač strgajo, razbijejo. Saj se je že poskusil brzdati in biti bolj pazljiv, a ko se je enkrat spet razživel, ga niso ustavili niti pripori niti mamino dretje in občasne klofute. Njegovi bratje niso bili nič boljši, a vsaj očetu je bila živahnost sinov v ponos.
"Torej, nimam steklenice. Res. Gostilničar mi je pa tudi ne bo prodal, prejle sem ga zastonj prosjačil, naj mi kane malo ognjenega viskija v kavo, pa se ga ni dalo pregovoriti. Po eni strani ga razumem, Počeni kotel je vsem na očeh in če bi začel napijati mladoletne čarovnike, bi ga verjetno takoj zatožili ministrstvu," je skomignil in med prsti vrtel svojo palico, kot je to počel vedno, kadar je razmišljal. Nasmešek, ki je sledil, ni obetal nič dobrega. "Plan B. Imam še nekaj bunkeljskega denarja, imaš ti kaj proti navadnemu, nečarovniškemu alkoholu? Lahko bi..." Ideje ni razkril do konca, saj je v tistem k njuni mizi stopilo dekle in ju pozdravilo s prijaznimi besedami in namrgodenim obrazom. Jack je ni poznal, čeprav se mu je zdela nekam znana. Po svoji navadi ji je prijazno odzdravil in odmaknil stol, da bi lahko prisedla, sklepal je namreč, da se jima je pridružila ena izmed Siminih prijateljic.

[mene za vikend ne bo, tk da se lahko vidve mirno zrepenčita ]

Sim se ej tako zatopila v pogovor, da nekako sploh ni spremljala okolice njune mize. Ni opazila velikega navala prvošolčkov in drugošolčkov, ter njihovih staršev. Sama je vedno sama tavala po prečni ulici. Saj bi starša šla z njo, vendar sta bila nekako prezaposlena doma, sploh pa je bilo daleč od njihovega doma in bi vse skupaj le bilo potrata časa.
Zasmejala se mu je. Vsekakor je oboževala njune pogovore in sproščenost med njima. "V redu, v redu. Ne bom več omenjala šole." je nehala. "Najbrž, bom potovala po svetu. Veliko se še imam za naučiti. Sicer pa lej, znanje ti bo vedno pomagalo, četudi je tukaj cel kup stvari, ki jih najbrž res nikoli ne boš potreboval. Pa vendar, mogoče boš nekoč treniral male talentirane igralce quidditcha. Je res?" je povedala svoje. V bistvu sama ni imela pojma, kaj bo počela, ko konča šolanje. Je pa res, da je hotela postati vsaj dobra čarovnica, če ne kar odlična. Žalostno je pomislila na dan brez alkohola. Dokler ni omenil navaden alkohol.. "Hm..Odvisno kaj misliš. Bolj malo imam.." je le izdavila bolj v zadregi, ker res ni imela veliko denarja. Sicer ji najbrž nebi smelo biti nerodno v njegovi družbi pa vendar ji je bilo. Ravno ji je hotel povedati o čem misli, ko.. Ko se jima je pridružila zelenka.

Nekako ni mogla verjeti, da se je članica spolzgada pridružila njima. Ali se je vsaj poskusila. Srepo jo je pogledala in neprijetni spomini med njunima domova so oživeli v Simini glavi. Najraje bi jo kar boksnila v trebuh. Kako si je sploh upala? Ni ji bilo jasno in kar na živce ji je šla misel, da ju je zmotila. Pa saj ne, da je hotela biti sama z njim.. No mogoče je hotela biti. Sicer je bila vesela vsakršne družbe, vendar ne take.. Zelenkaste in.. Zoprne.
Vidno glasno je zavzdihnila in pogledala Jacka. Potem je zopet pogledala neznanko. No, ni je osebno poznala, bog pa ve s katere ure se jo spomne.. "Živjo.." je rekla ne preveč navdušeno nad njeno prisotnostjo. Grabila jo je jeza, vsekakor. Najbrž bi se lahko udeležila pretepa brez večjih posledic - ker ni še pouka.. Obrnila je pogled k Jacku in zavila z očmi. Naveličano. Ni si želela njene družbe, res ne. "Iščeš pretep?" je siknila nekam stran od nje. Dvomila je, da je v tem času počitnic zelencem nastala dobrota. Mislim?! Po svoje je hotela, da še Jack reče kakšno proti njej in da se spoka stran od njiju. Bog ve kam bo vse to vodilo..


[jah no jst bom u nedeljo odpisvala pa dans neki ]

"P*** no, umiri se, rdečka, saj vem da si ne želiš moje družbe." je tudi sama siknila nekam proti dekletovim nogam. "Ampak, hej, morda pa res iščem pretep, to je čisto mogoče. Že dolgo se nisem stepla s kakšnim fantom in takoj sem za malo akcije. Sicer ti nisi fant, ampak... izgledaš že bolj... razcapano. In kaj je to?" ob tem je pokazala na prastaro metlo, ki je bila prislonjena ob gryfondomovkin stol. "Čistomet 1, star okoli 5 let? Ha!" Zamahnila je s svojimi svetlo-črnimi lasmi ter se gromko zakrohotala. "Mojbog, kako smešno! Kdo pa še sploh pozna te metle, stare kot Zemlja? Nihče! Saj sploh ni podobna metli, dajte no!" Iz srca se je zasmejala in vrgla glavo vznak. "poslušaj, predlagam ti, da si greš kupiti nekaj bolj podobnega metli saj ne vem če ti bodo na Bradavičarki to priznali." namišljeno je zmajala z glavo ter si nadela zaskrbljen obraz, nato pa zavila z očmi. "Za časom si, rdečka."

Izvlekla je svojo črno palico ter se začela z njo zamišljeno poigravati. Slučajno je spustila nekaj zelenih isker, ki so prhnile v gryfondomovko ter ji osmodile konice najbljižih lasov. Ob tem se je Ly škodoželjno zarežala ter zopet zmajala z glavo. "Oprosti, ker sem tako samovšečna. Seveda vem, da bi v vsakem primeru zmagala jaz, če bi se slučajno podali v kakšen dvoboj..."

[omfg, it's fuckin' good ko lah pretiravam s svojmi liki upam da ne zameriš]

[ lol zakaj bi, ko vsi pretiravamo - solata me čaka na vrtu <.< Hm kako bomo pisal napade xD]

Besno jo je pogledala, ko je začela žaliti njeno metlo. "Ja so what, če je stara. Oprosti, nekateri spoštujemo stare stvari in se malo požvižgamo na nove, brez vredne, in popolnoma neuporabne stvari." je zabila nazaj lahkotno in čisto resno. Okej, morala je priznati, da so metle enostavno boljše in da je njena res precej stara. Vendar se ni pretirano sekirala zaradi tega. Prav malo ji je bilo mar, kaj ima ona in kaj Sim nima. Prhnila je v njo. "Za časom praviš. Hm. Vseeno se imam veliko bolje, kot ti." pomežiknila ji je, nato ji dala srep pogled. K vragu, tega res ni potrebovala. In pošteno ji je šla na jetra. Kakor vsi zelenci.
Pogledala je njeno palico, ki jo je začela vihteti. No potem ji je osmodila konice las. Zavzdihnila je popolnoma naveličano in z željo, da se čim prej spoka. A več kot očitno je iskala pretep. In očitno s palicami. Prhnila je. Vstala je s stola in se postavila pred njo. "Hvala za zastonj ureditev konic. In prosim bodi samo všečna." pogladila si je lase in občudovala nove konice. "Palica praviš?" je rekla, preden jo je s pestjo močno butnila na lice. No pa se je začelo. Pretep. Sovražila je ne smiselne boje s palicami in uroki. Če ženska nima jajc za bi uporabila pest, se ji je zdela popolnoma brezupna. Čeprav drugi zgolj le živijo za dvoboj s palicami, Sim ne. Sim ima toliko pretepov za seboj, da tega ne šteje več. In malo mar ji je bilo, kako jo bo odnesla, samo da pička pred njo dobi svoje, pa vesela. Ni se ji šlo za zmago. "Bi rada še eno? Ali se boš raje pobrala od tukaj in opustila grenitev življenja vsem nam skupaj." je dodala, ko si je nasprotnica očitno opomogla..

"Oh, kako prisrčno... Spoštuješ stare stvari, praviš?" No, potem bo kmalu dobila nekaj starega in to v obraz. Namreč njeno pest, ki jo je smatrala za staro orožje. A rdečka jo je prehitela ter jo prva udarila v lice. Sicer ni pretirano bolelo ampak ja, močna pa je bila, to je treba priznati. Ly je ni občutila toliko predvsem zato, ker ima visok prag prave bolečine, posledica premnogih pretepov s precej močnimi fanti. "Seveda bi rada še eno, ampak šele po tem, ko boš ti dobila eno." Pljunila ji je v obraz, nato pa zbrala večino svoje moči ter jo močno boksnila v trebuh, nato pa ji še glavo sunkovito potisnila navzdol. Če bi ta gib naredil kd, ki bi bil zares močan, bi ji zagotovo zlomil vrat, vendar ne ona. Niti hotela je ni ubiti, kajti potem ne bi bilo več pravega veselja. "No, zdaj pa mi lahko daš še eno zaradi mene." Postavila se je v popolnoma sproščeno držo ter čakala, da jo bo kaj boksnilo. Pa tudi če je ne bo. Vsekakor sama ne misli oditi preden se ne zadovolji.

[omfg, keri kratk post, i'm very sorry but i don't have much time]

Ironično se ji je nasmehnila. "Prisrčne ja. nekaj kar ti nisi in nikoli ne boš." pri njenem vragu, kaj si ženska misli? Da je bog? So ji misli prešinile. Kmalu je dobila svoje batine. V trebuh in glavo. Močna je, najbrž se tudi sama veliko pretepa. SI je mislila, ko je lovila ravnotežje, ker jo je za korak odneslo nazaj. Najbrž se ji zdi popolna zguba v tem pogledu, vendar.. Nima pojma. In tisti njeni pljunek. K sreči ni bil strupen kakor od nekatere kače, ki je pljuvala in bolj ciljala na oči. Bi ji pa prepisala to žival, seveda.
Postavila se je kar tako in čakala na njen udarec? Ne hvala. Tega se ni šla, seveda bi v drugačnem primeru jo napadla ampak ona bi jo z lahkoto ubranila. "Hvala. ravnokar si mi povišala raven prejemanja udarcev." je siknila in se tudi sama sproščeno postavila in jo srepo gledala. Dobro je vedela kako razmišlja. Kakor vsak zelenec. ne bo se vdala, pa dokler Sim ne bo ležala na tleh. Okej no mogoče ji bo celo pustila komaj da stati ali klečati. Mogoče. Sim je vedela, da je močna. Najbrž sta približno enako močni. "Tako torej." je le rekla in pogledala po celotnem prostoru. Nekaj staršev ju je gledalo brez spoštovanja, drugi so se odpravljali z otroci, da ne bi česa neumnega pobrali. Navadite se. Si je le mislila in zaželela otrokom, da bojo močni in ne mehkužni.
Stopila je proti zelenki in jo po terpljala po ramenu. Nežno, kakor da bi bili najboljši prijateljici. "Kako se počutiš? Odlično?" je rekla malo naduto, ko jo je močno prijela za ramo, z drugo roko pa trikrat boksnila v trebuh, kakor je ona prej njo. Najbrž jo je bolelo. Za drugo je dvomila. Če je imela vsaj približno enako moč kakor Sim, če ne še večjo, je imela velik prag bolečine in ji to ni vse skupaj predstavljalo nič. Odmaknila se je, preden bi jo lahko napadla.. No za sekundo prepozno je bilo.

[oh well. do not worry. be happy ]