Gringottska banka

Victoria je vstopila v veliko predsobo v kateri so se ob robovih razporejale pisalne mize za katerimi so bili povsod okoli zaposleni z goblini. Stopila je do določenaga goblina, ki se ji je zdel najbolj normalen in mu podala ključ "Sef številka 480." Goblin jo je sprva debelo pogledal nato pa se ob njenem obrazu sprostil in jo popeljal do goblina, ki naj bi jo z vozičkom odpeljal do njenega družinskega sefa. Lagano se je namestila v nekoliko tesnem vozičku in se ni niti zdrznila, ko je z vso hitrostjo zapeljal po ozkih tirih. Vožnja je bila dolga, saj se je sef nahajal zelo globoko pod zemljo, vendar sta sčasoma le prispela in zapustila voziček. Vhod na hodnik je bil tako temno črn, da je človek dobil občutek, da bo stopil skozi zgoščeno noč. V resnici je bila to kletev, ki je razkrila vse prevarantske uroke in kamuflaže. Z goblinom sta nemoteno stopila skoznjo in se znašla na osvetljenem hodniku, na katerem so bila samo tri ogromna vrata. 478, 479 in 480. Zadovoljno se je sprehodila do zadnjih in pomignila goblinu, naj ji odpre.

Bilo je zgodaj dopoldne in ko je vstopila v veliko Gringottsko dvorano, ni bilo v njej skoraj nikogar. Ne ozirajoč se na kogarkoli se je sprehodila do goblina na čelu dvorane in se naslonila na pult. "Rada bi dostopala do svojega premoženja. Sef 480?". Svojo izjavo je podprla še z majhnim srebrnim ključkom, ki ga je položila predse. Ko je goblin dvignil pogled je zazjal skoraj do to mere, da bi mu oči padle iz jamic. "Oprostite, gospodična Hellrune, vendar ali niste vi samo pred nekaj minutami že govorili z mano?". Alyssa ga je najprej zmedeno pogledala, vedar ji je kaj hitro postalo jasno, kaj se dogaja. "Verjetno ste govorili z mojo sestro dvojčico Victorio. Nič za to, prosim da me odpeljete do sefa." Goblin jo je sumničavo premeril, potem pa ji namenil malce privoščljiv nasmešek. "Se oproščam, vendar bom tole moral preveriti v Arhivu." Temnolaska je zožala oči in stisnila ustnice, rekla pa ni nič. Čakala je, da je goblin poklical podrejenega in nekaj časa sta se tiho pogovarjala, potem pa je eden odstopicljal skozi majhna vrata za pultom in izginil med starimi listinami. Alyssa je nestrpno tapkala s prsti po pultu in vedno bolj izgubljala živce. Goblin se je končno vrnil in tistemu za pultom izročil neke papirje, ki jih je oni spet precej časa preučeval. Ko se je končno spet obrnil k njej, je bila Alyssa že čisto na koncu s potrpljenjem. "Za mano, gospodična Hellrune. Se opravičujem, da ste morali čakati." Znervirana temnolaska je za njim odšla skozi velika vrata in se v kovinskem vozičku udobno namestila, saj jo je čakala dolga vožnja.

Ko sta prispela do sefa na koncu hodnika, je opazila, da so vrata priprta in njeni upi, da je sestra že odšla, so se razblinili. Vstopila je v prostorno zakladnico in se postavila sestri naravnost za hrbet. "Povej mi, Victoria, kako ti uspe, da se za nakupe za šolo odločiš natanko isti dan kot jaz? Veš koliko časa sem čakala tam zgoraj, ker so me preverjali?!". Sicer ni ravno kričala, vendar je bil njen glas precej povzdignjen.

Goblin ji je naširoko odpru vrata in jih ji je pridržal "Gospodična?" Victoria je prez zahvale hladnokrvno odkorakala v sef in si v mošnjo iz precej zajetnega kupčka nagrebla zlatih, srebrnih in bronastih kovancev. Nakar je zaslišala lahne korake in v pokalu zagledala utikljivo in otročjo sestro, ki se ji je prikradla za hrbet. "To, da neznaš poterpežjivo čakati ni moj problem, lahko bi si brez napora spremenila podobo in teh problemov sploh ne bi bilo, sploh pa, od doma sem odšla prva in zato bi lahko mirno počakala doma. Pri počenem kotlu sem bila prva in prav tako sem prva prestopila vhod na to ulico, zato utihni in me ne nadleguj s svojimi neuporabnimi dejstvi in problemi." Vse to je izgovorila hitro in z nekoliko privzdignjenim glasom to bo sestri zaprlo njeno gobezdalo se je zakrohotala sama pri sebi in iz maminega in očetovega kupčka nagrebla še nekaj kovancev za žepnino, ki jo ji dolgujeta že lep čas. Nato se je obrnila in pomignila goblinu, ki je pripeljal njo, da se odpravita. "Lahko izrazim svojo idejo, da bi gospodična Hellrune počakala njeno sestro gospodično Hellrune in bi se peljali v enem vozičku? To bi šlo veliko hitreje." Victorii so se razširile oči in goblina prepičila s pogledom in mu natačno dala vedeti kaj si misli o tej zamisli. Nekoliko nasilno ga je kar sama potisnila na voziček in se še sama namestila na njem "Zmigaj se!" Goblinu se je z njenim odnosom zdaj že nekoliko zastudila in jo je nejevolno nagovoril, "Seveda gospodična." Victoria se ni več brigala za goblinov novi odnos z njo in pustila, da ji je veter uničil frizuro.

Iztopila je iz vozička in goblinu pomolila dlan, češ, da ji vrne kjuč os sefa. Podal ji je majhen srebren kjuč z elegantno nazobčanim robom ter brez pozdrava odkorakal v drugo smer. Nato je goblin za pultom h kateremu je odšla, ko je prišla razšeril oči "Ste to vi, ki ste prišli oziroma zdaj odhajate mislim ste mislili oditi in je vaša sestra še notri ali ste vi sestra, ki je prišla za vami oziroma sta sestri?!!!" Vse to je povedal zelo hitro in nerazločno predvsem pa nerazumljivo, zato je z vprašanjem (to je tudi vse kar je razumela) Victorio popolnoma zmedel. "Eeee... Hm, ja..." Pogledala ga je nekoliko nezaupljivo potem pa do podrobnosti sloščena tla umazala z blatnimi in vlažnimi stopinjami, ko se je odpravljala proti izhodu. Za njo je takoj pritekal goblin z dvema krpama, čistilom in loščilom za tla in brisal za njo ostudne blatne stopinje. To je Victoria seveda opazila in svojo jezo uporabila na tem, da je naredila še en krog po banki, pri čemer jo je goblin besno premeril in brisal kot nor za njo. Nato je prijela za kjuko na vratih na kar se je iz za njenega hrbta oglasil znan glas "Gospodična? Cenil bi še bi mi odgovorili na moje vpraAAAAAA...!" Prekinila ga je z glatko brco v vrata, da je na njih zavibriralo steklo in je odmevalo po seli banki in jih s podobnim treskom tudi zaprla in se obrnila proti vratom kjer je goblin še pridno loščil steklo. Vdihnila je svež zrak in se nato s prisiljenim nasmeškom odpravila naprej po ulici.

Alyssa je ob sestrinem odgovoru samo prezirljivo prhnila in se odpravila do svojega kupa denarja. Ko je v svojo torbco nabrala precej zajetno količino kovancev, je samo odvihrala skozi vrata sefa, skozi katera je pred kakšne pol minute izginila Victoria. Po hodniku je stopala tako besno, da ji je goblin na svojih kratkih nožicah komaj sledil. Medtem ko je voziček z veliko hitrostjo dirjal po tirih, se je naslonila nazaj in pustila, da ji je vetrc razmršil temne lase. Do konca poti se je njena povsem nesmiselna jeza že malo ohladila, čeprav to iz načina, kako je goblinu iztrgala svoj ključ nikakor ni bilo vidno. V avli je videla nekega ogorčenega goblina loščiti blatne stopinje in medtem ko je odhajala mu je čisto 'ponesreči' s peto svojega škornja stopila naravnost na prste. Za sabo je med jeznim preklinjanjem ujela tudi glas upravnega goblina, ki si je v brado mrmral, da je ta družina popolnoma nezaslišana. Skozi velika steklena vrata je stopila na še vedno precej neobljudeno ulico in se namenila proti Floreanovemu sladolednemu vrtu. Vsekakor je potrebovala ohladitev.