Knjižnica

Nekje na sredini dolge mize v knjižnici, se je nahajal neznanski kup knjig. Ven je štrlel le manjši del glave, kjer so bili lasje v rumenkasti, oranžni in rdeči barvi. Če bi se kdo približal, da se lasje nadaljujejo v zeleni, modri in modrovijoličasti barvi. Lastnica teh las je bila Sophie, bleda Pihpuffovka, ki je oboževala branje. Tokrat je brala neke čarovniške fantazijske knjige, ki so ji bile všeč, zraven pa je imela že nekaj knjig, ker je najprej potrebovala informacije za naslednjo uro napojev in zgodovine. Pouk se je namreč končno dobro začel, Soph pa je vedno delala sproti. Za danes je z delom za šolo že končala, potrebovala pa je nekaj sprostitve, zato je prečesala celotno knjižnico, da bi našla knjige, ki niso leksikoni, enciklopedije in ostale podobne stvari, temveč da so prave zgodbe in romani. Z užitkom se je prebijala skozi knjige, saj načeloma niso bile zelo dolge, imela je veliko časa, brala pa je zelo hitro. Kljub temu je ugotovila, da je brala preveč časa, ko je pogledala na uro na steni. Ko se je s stolom vred odrinila od mize, je ugotovila da je skoraj podrla nekega Spolzgadovca, ki je stal tik za njenim sedežem, a je bil obrnjen v nasprotno stran. "Oprosti," je vljudno, a hladno rekla, in ga brezbrižno pogledala. Ponavadi niso spoštovali gGryfondomovcev in Pihpuffovcem, zato se ni trudila s predstavljanjem.

Vstopil je v veliko knjižnico in poskusil poiskati kaj čtiva. Videl je nekaj čarovnikov in čarovnic, ki so se potikali po knjižnici v iskanju kakšnih knjig, morda strokovnih ali leposlovnih. Zazrl se je v neko Pihpuffovko, ki je bila zazrta v knjige, njeni lasje pa so bili svetli. V bistvu so bili rumeni, a ko je bolje videl, je razločil še rdečo barvo, pa še zele... Čakaj malo! Ni si mogel kaj, da se ne bi nasmehnil. Njeni lasje niso bili enobarvni, sploh ne, in to se mu je zdelo nekako čudno. Da bi jo morda spoznal, četudi se s Pihpuffovci ni družil, se je odpravil k njeni polici in začel brskati tam. Po nekaj sekundah se je s stolom odrinila nazaj in skoraj podrla nič hudega slutečega Spolzgadovca, ki je s treskom padel na tla. "Hej!" se je zadrl, kakor potiho se je lahko, in grdo pogledal Pihpuffovko. "Drugič malo bolj pazi!" Stopil je bliže in se odločil, da se ji bo kljub začetnemu sovraštvu predstavil. "Morskow." Ni ga privlačila, a v njej je videl osebo, ki bi se morebiti tudi tako sprevrženemu Spolzgadovcu izkazala za dobro prijateljico. "Pihpuffovka, kajne?" je vprašal, čeprav je že vedel odgovor.

"Saj sem rekla oprosti," je nejevoljno zamrmrala v brado. Skomignila je in nadaljevala. "Pač ne preverim vedno, če je kdo za mano. Saj nisi poškodovan, kajne?" Spolzgadovec se je predstavil in postavil vprašalno trditev o domu. V odgovor je samo pokimala. "Sophie. Sophie Marianne Nordüng Scarvalla," se je tiho predstavila s hladnim, rahlo sramežljivim tonom. "Torej, Morskow, še enkrat oprosti, ker si zaradi mene padel." Ker ničesar od malo bolj pazi naprej ni rekel s kakšnim zaničljivim tonom, je bila dokaj presenečena, obenem pa se je odločila, da bi mogoče lahko bila prijatelja. Ne glede na vse pa je upala, da ni kakšen zabit cepec, ki si misli, da je največji osvajalec ženskih src. Takšnih pač ni najbolje prenašala. Začela je malo mencati, saj ni vedela, kako začeti pogovor. "Si pogosto v knjižnici? Jaz sem skoraj vsak dan," je rekla, ko je končno ugotovila kako začeti. Z mize je pobrala nekaj knjig in jih odložila na polico v bližini. Ostalo, kar je spadalo na bolj oddaljene police, bo že počakalo.

"Sophie. Sophie Marianne Nordüng Scarvalla," se mu je predstavila. "Torej Morskow, še enkrat oprosti, ker si zaradi mene padel." Grdo jo je pogledal in se nato premislil. "Ah, ne omenjaj," ji je rekel z malce zlobnim tonom. "Saj ni važno ..." Malo je prebrskal po knjigah in nato eno prijel in si jo ogledal. "Kaj pa iščeš?" jo je vprašal. "Saj domnevam, da si tudi ti prišla v knjižnico iz podobnega razloga kot jaz, kajne?" Odkašljal se je. "Mah, dolgčas mi je in sem se odločil, da pridem sem, da si najdem kaj za brati," ji je razložil svoj razlog obiska. "Si pogosto v knjižnici?" ga je vprašala, ko mu je odgovorila. "Jaz sem skoraj vsak dan," mu je povedala. "Niti ne tako pogosto," ji je odgovoril, "ampak če grem sem, tu ostanem dlje časa, recimo kakšno urico ali dve, če me ne lovijo obveznosti. Rad berem, veš, in ponavadi čas za branje najdem ravno v knjižnici." Pogledal jo je. Izbral si je še nekaj knjig, ki jih je želel prebrati in jih prijel v roko, nato pa se preselil k drugi polici in Sophie pomignil, da pride za njim. "Peti letnik si, kajne?" ji je rekel. "Nisem te sicer še videl, ampak zdi se mi, da si približno toliko stara kot jaz."

"Trenutno bolj iščem kam stvari spadajo. Kar sem rabila, sam poiskala dve uri nazaj," je z drobnim nasmeškom odgovorila. "Lahko pogledaš, če je kaj zanimivega na tistem kupu, ki sem ga danes 'nabrala.' In v večini tudi prebrala," je rekla in pokazal proti mizi, kjer je še vedno ležalo precej knjig. Ko je povedal, da rad bere, se je Sophie dokončno odločila, da le ni povsem nepoboljšljiv primer. "Jaz si vedno znam najti čas za branje. Tudi ponoči, če je treba." Skomignila je v stilu 'ničjazkriva' in se rahlo nasmehnila. "Ja, peti letnik. Oh, jaz pa sem te. V tretjem letniku smo imeli skupaj rastlinoslovje, se mi zdi. Ali pa kaj podobnega, ne spomnim se več tako zelo dobro. Samo sem drugače izgledala. Imela sem skoraj bele lase, samo konice so bile v oranžni in črni. Ponavadi se me nihče ne spomni zaradi tega, ker zamenjam videz. In če si poznal Sophie-z-belo-črno-oranžnimi-lasmi, ali Sophie-z-modrimi lasmi, težko ugotoviš, da je oseba z mavričnimi lasmi Sophie." Začela je je malce zapleteno govoriti, a če je pameten, bo dojel o čem govori. "Kateri predmet pa imaš najraje?" je vprašala. V njenih očeh ni bil več običajen, brezbrižen pogled, ampak pogled nekoga, ki ga nekaj dejansko zanima, pa tudi ton njenega glasu ni bil več tako zoprno hladen.

"Trenutno bolj iščem kam stvari spadajo. Kar sem rabila, sem poiskala dve uri nazaj," mu je odgovorila in se malce nasmehnila. "Lahko pogledaš, če je kaj zanimivega na tistem kupu, ki sem ga danes nabrala. In v večini tudi prebrala," mu je predlagala in pokazala na mizo s kar precej knjigami. Povedala mu je, da rada bere ob vsaki priložnosti in skomignila z rameni ter se nasmehnila. Na njegovo začudenje mu je povedala, da so imeli v tretjem razredu skupaj rastlinoslovje, a ima od takrat drugačno barvo las. Imela je menda skorajda bele lase, le konice so bile v oranžni in črni barvi. "Aha," ji je rekel in malo pobrskal po spominu. "Mogoče se te pa spomnim, ja. Pa res, spomnim se te, ja," ji je malo okorno odgovoril. "Kateri predmet pa imaš najraje?" ga je vprašala. "Ne vem ravno," ji je naglo odgovoril. "V bistvu so mi vsi predmeti enako všeč," je rekel, nato pa se naglo zavedel, da takole njun pogovor ne bo prišel nikamor. "In kateri predmet je tebi najljubši?" jo je vprašal. Videl je, da ga gleda z zanimanjem in vedel je, da se iz tega lahko razvije prijateljstvo. Rad je imel koga za debato, bil je na splošno zelo družaben človek, čeprav ni deloval kot nekdo, ki bi bil človek za trajna in dobra prijateljstva. Znal je biti čisto nasprotje tistega, kakršen je izgledal.

Spolzgadovec se je je očitno le spomnil. Kljub vsemu pa ji je nekako ugajalo, da je ljudje, ki je ne poznajo dobro, ne spoznajo z drugo barvo las, saj se je ponavadi z barvo las tudi sama precej spremenila. Dovolila si je droben nasmešek. Morskowov odgovor je ni presenetil, saj je bil le eden izmed mnogih, za katere so bili vsi predmeti enako dobri oziroma enako slabi. "Moj? Najraje imam uroke in napoje. Pa tudi rastlinoslovje je zelo v redu. Ostalo je samo še v redu, vedeževanja pa zares ne maram. Sicer predvidevam, da obstajajo prave prerokbe in vse, toda kar se predmeta samega tiče, se mi zdi dolgočasen, neumen in ... na splošno beden." Sophie Marianne je bila dokaj natančna glede deljenja na zelo ljube stvari, ljube stvari, srednje ljube stvari, manj ljube stvari itd. Enako je bilo s prijatelji, ampak to je bil pač njen način življenja. Vedno je klasificirala stvari na takšne, ki jih ima rada in na takšne, ki jih ne mara. Morskow bi morda lahko postal eden izmed boljših prijateljev. Slučajno se je ponovno ozrla na uro. "Oh, iti moram. Večerni trening Quidditcha," je pojasnila. "Se še kaj vidimo," je še rekla in odhitela. Spet bom zamudila, je pomislila, ko je stopila iz knjižnice.

Alyssa je besno brskala po polici, razjarjena ker ji ni uspelo najti tistega, kar je trenutno iskala. V knjižnici je bila že vsaj dve uri in celo prej zanimanja polna knjižničarka ji je sedaj nehala namenjati pozornost. Redko se je zgodilo, da je bila Drznvraanovka tako obupno zdolgočasena, vendar jo je že po pol ure raziskovanja potegnilo v delo, njena redko vidna vedoželjnost je prišla na plan. Blondinka se je te oblačne sobote namreč odločila, da bo brskala po svojih koreninah in prednikih. Na začetku je bilo dolgočasno; v velikih, razkošno okrašenih knjigah je iskala priimek Hellrune in brala o življenjih njenih pradedkov in babic. Zgodovina očetove družine ni bila posebej dolga, razblinila se je po kakšnih dvestotih letih v preteklost. Uporabljene knjige je zložila na ličen kup na mizi ob sebi in začela raziskovanje še po drugi veji njene družine, materinem priimku Darkshade. Najprej je preiskala iste knjige kot prej, vendar je kmalu po policah brskala za novimi, saj se za razliko od Hellrunove linije Darkshadeova ni razgubila. Bolj ko je potovala v zgodovino, bolj se je zavedala, da ta stran njenega porekla izvira iz še večjih in zelo znanih čistokrvnih družin. In to jo je privedlo do trenutka, ko je premetavala knjige po policah in iskala tisto, ki bi ji pomagala do nadaljnih podatkov. “No, no, ljubica, do knjig je treba biti nežen. Kaj točno pa iščeš?”. Knjižničarki je bilo očitno dovolj tega, da je besno listala in iskala. Alyssa je poraženo zavzdihnila in se obrnila proti ženski. “Knjigo, v kateri bi morda lahko našla podatke o Georgeu Edwardu Darkshade?” To je bil zadnji prednik, do katerega je uspela priti v knjigah do sedaj. Stara gospa je proti njej privzdignila obrvi, očitno presenečena, da se zanima za dolgočasne starodavne rodbine. Premerila jo je od glave do peta, potem pa še kup knjig na bližnji mizi in dolgi pergament po katerem se je razpredala velika mreža črt in imen. “To je zelo stara knjiga, ki je že precej poškodovana in veliko vredna… Ali ti lahko zaupam, da boš z njo malo bolj nežno ravnala?” Drznvraanovka ji je prikimala in malce zardela, potem pa ji sledila do njene mize. Za njo je stala vitrina s knjigami, ki so izgledala skoraj tako stare kot ta šola in počasi jo je odklenila ter ji podala veliko črno, vezano s srebrno nitjo. “Pazi.” Alyssa jo je previdno odnesla na mizo in začela listati. Strani so bile težke in porumenele, pisava pa umetelna in ročno zapisana. Očarano je brala in preletavala besede, dokler ni počasi našla kar je iskala in imena začela vpisovati v mrežo na pergamentu. In lahko si kar predstavljate, kako so se ji razširile oči, ko je prebrala zadnje ime, ki ga je našla v knjigi. Potem pa je njeno pozornost zmotila oseba, ki je vkorakala v knjižnico in hitro ji je pomahala. “Victoria, semle!!”

(ejej!! A pogledaš ti u knjige kako d fak se je imenovala familja od mtke od Voldija? Kr po angleško so House of Gaunt, ampak nevem kako so po slovensko xD)

Victoria je besno treščila ob mizo, da so se pergamentni papirji raztreščili po tleh. Knjižničarka jo je tiho opozorila na obnašanje v knjižnici. Ni in ni našla podatka, ki ga je zahtevala domača naloga iz starodavnih run. Ta predmet je imela zelo rada, vendar je bil preklemano težek. Ker jo je knjižničarka še vedno nezaupljivo opazovala je strani premikala zelo nežno in se prisiljeno nasmehnila, da jo je prepričala in je odšla stran. Le kako naj vem kako se prebere tole, ji je v mislih glasno odmevalo. Od vseh znakov se ji je že mešalo in končno se je odločila, da njihov učbenik in dve knjigi z naslovom Prefinjenost dešifriranja run in Starodavne rune in magija. Odložila je knjige, ki so se same pobrale in letele nazaj na svoja mesta. Če ne bi imela kaj bolj pametnega za početi je zagotovo ne bi bilo tukaj. "Presneto." Je nekoliko preveč glasno zaklela, ko jo je prekinil klic znanega glasu. “Victoria, semle!!” Samo še sestra se ji je manjkala. Ampak, ko je zagledala izraz na njenem obrazu, ko je v rokah držala neko veliko bukvo je raje pristopila. "...To je naša družinska knjiga... Kaj počneš z njo?" Začudeno je sledila njenemu prstu in... "Je to... Morfin in... Merofa Gaunar...?" Globoko je zajela sapo "...Mar niso Gaunarji...?" Victoria je sestri izpulila knjigo iz rok "Me zafrkavaš... Z družinskim drevesom nismo šli še nikoli tako daleč... Ampak, če so oni potem mora biti tudi Spolzg..." Victoria je zajela sapo "Ampak kako se je to zgodilo? Darkshade ali Hellrune... obe družini sta... no kako bi rekla... To ne more biti mogoče...?" Vse jo je tako osupnilo, da sestri komaj ni pustila do besede. Vprašujoče se je obrnila k njej.

Alyssa je z rahlo odprtimi usti sedela na stolu tudi potem ko ji je sestra že izpulila knjigo in zaprepadeno buljila v imena na zgubanem listu. Ko je Victoria iz sebe končno izpustila blaz zmedenih in na pol zajecljanih besed je utihnila in se obrnila k njej. Svetlolaska je še nekaj časa sedela, brez da bi od sebe dala kakšen glas, preden je končno izustila odgovor. “Dolgčas mi je bilo pa sem šla brskat… Hellruni niso nič posebnega, tole je po Darkshadeovi strani…” Potem je bila spet tiho kar nekaj časa, saj njeni možgani niso prav dobro predelovali vseh the podatkov naenkrat. Knjižničarka je prišla pogledat, zakaj je bila naenkrat v Alyssinem kotu taka grobna tišina in našla obe sestri sesedeni na stolih z zastekljenimi izrazi na obrazu, na mizi pred njima pa dolg pergamentni zvitek z družinskim drevesom in odprta knjiga. “Dekleti? Kaj se dogaja?” Stopila je še nekaj korakov naprej in preučila nekaj zadnjih imen na pregamentu, potem pa še tisti dve strani v knjigi in oči so se ji razširilev presenečenju. Hitro si je poiskala stol in se usedla med sestri, ki sta bili še vedno povsem tiho. “Ne vem kako se ti je dalo iti tako daleč, Alyssa, vendar to je izjemno odkritje! O tem bi morali obvestiti vsaj vajine starše, če ne že ministrstva da to vpišejo v knjigo družin! Kaj tako okamenelo sedita? Na delo!” se je knjižničarka naenkrat čisto navdušila in skočila na noge, potem pa pričakujoče pogledala dekleti.