Postaja

Ponosno je vdihnila svež večerni zrak in se pridružila množici otrok, ki je hitela proti kočijam. Večina jih je bila že polnih, zato je sedla v eno, kjer je sedela gručica precej mlajših študentov. Vsi so jo plašno gledali in se na svojih sedežih stisnili tesno skupaj, da je imela več kot dovolj prostora.

Počasi so se začeli premikati po kolovozu in se peljali skozi gozd. Ko so končno pripeljali na drugo stran, se je v daljavi že videlo neštete stolpiče in mostove Bradavičarke. Najmlajši izmed njenih sopotnikov so očarano zavzdihnili, saj je bil to komaj njihov drugi prihod na šolo. Celo Alyssa, ki je isti razgled gledala že najmanj petič, si je morala priznati, da je bil izredno lep. Kakšne potemtakem spuščajo šele prvošolčki v čolnih... se je nasmehnila in se zastrmela v tistih nekaj oblačkov na nebu, ki so zakrivali zaplate temne modrine.

Kočije so se ustavile na peskastem dvorišču. Alyssa je hitro splezala ven in pohitela v šolo. Postavila se je na eno stran vrat v Veliko dvorano, na drugi pa je že stal predstavnik Gryfondoma. Pri vhodnih vratih je bilo še mesto za predstavnici Spolzgada in Pihpuffa. Naveličano je usmerjala razburjene najstnike in jih opominjala, kje se nahajajo mize njihovih domov, medtem pa z zanimanjem opazovala, kdaj bo Victoria zasedla svoj položaj.

Čas je mineval hitro saj sta ji med peljanjem s kočijami delala družbo njena krokar in sova. Kmalu so se kočije zavstavile. Preden je iztopila se je nahitro pogladila po obleki in si poravnala lase. Pesek pod njenimi nogami je rahlo zaškripal. V daljavi se je lahko videlo prve letnike, ki so se s čolničem počasi premikali proti šoli.

Vstopila je na velik hodnik pred veliko dvorano in pogitela, da zavzame svoje mesto. Nekoliko je bila že pozna in učitelji so bili glede tega zares pasji. Stopila je na trda kamnita tla v veliki dvorani. Na njenem mestu na srečo ni bilo nikogar. Postavila se je nanj in upala, da nobeden od učiteljev ni opazil. Na drugi strani je že stala njena sestra, ki jo je čudno gledala. Ni se menila zanjo. Zečela je opravljati svoje delo in učence enega za drugim pošiljala v različne smeri jih nakladala kazni, ter jih z veseljem nadirala.

Delphine je izstopila iz vlaka ter se nasmehnila. Opazial je kočije, ki so peljale k Bradavičarki. Našla je eno, v kateri je bilo samo nekaj učencev, ter sedla vanjo. Kmalu je odpeljala in Delphine je kmalu že videla Bradavičarko. Ah, kako sem jo pogrešala... je zavzdihnila ter počakala, da je kočija ustavila pri Bradavičarki. Naprej je šla sama po svojih nogah, naravnost v Veliko dvorano.

Kočija s katero se je peljal je bila napolnjena z njegovimi najboljšimi prijatelji. Ni jih prav zares poslušal. Njegove misli niso bile čisto take kot ponavadi. Bile so prazne in neskoncentrirane. Kmalu so se kočejije vstavile na peskastem dvorišču in skupaj s truščem svojih prijateljev je stopil skozi velika in mogočna vhodna vrata.

Klepetaje so stopali po hodniku in v veliko dvorano. Tam je stala Victoria in povsem očitno tudi njena sestra. Victorii je podaril enega izmed svojih nasmeškov, ki je dekleta ponavadi naredil voljna kot plastelin. Njeni sestri je predvsem iz vljudnosti pokimal. Prijetelji so mu nesramno zažvižgali, ko se je odpravil dalje proti spolzgadovskem omizju. Vsedel se je za mizo in zraven sebe skrbno čuval prostor. Za vsak slučaj...

Alice si je kmalu prilastila polovico kočije z nekimi malčki, ki so se drenjali na drugi polovici. Mlajše od sebe je vedno prezirala, saj so bili zanjo le neumni, majhni mozoljarčki brez smisla za humor. Prevozna sredstva z nevidnimi vpregami so veselo drdrala po cesti. Vreme je bilo precej lepo za ta letni čas. Velikokrat so se na šolo peljali po blatu in grudah, saj je bilo vreme deževno in pusto.

Čez nekaj kratkuh minut so prispeli na cilj. Končno! Al se je pognala iz kočije ne da bi se ozrla po svojih sopotnikih. Tako bi namreč opazila, da si je eden izmed njih tako močno prizadeval, da bi bil dovolj odmaknjen od nje, da je ponesreči odprl vrata in telebnil na prašna tla. Morda bi jo to spravilo v boljšo voljo in bi prenehala misliti na pokvarjena vrata na vlaku. Odvihrala je k skupini Drznvraanovcev stopajočih proti velikanskim vhodom v šolo. Kmalu se je spustila v kratek pogovor z neko šestošolko, ko sta skupaj vstopali v veliko dvorano. Alice je s pogledom ošinila predstavnike študentov, ki so ob krilih vrat usmerjali učence k njihovim mizam. Med njimi je opazila prijazno dekle s Prečne in se ji široko nasmehnila. Njena sogovornica je že izginila za mizo, Al pa je Alyssi namignila, naj se, ko bo končala, usede k njej. Ni bila prepričana, da jo je Drznvraanovka opazila, a je živahno stopila k mizi njenega doma in se usedla na prvi prazni prostor na katerega je naletela. Nato je s strupenimi besedami čuvala mesto zraven nje, če bi se Alyssa slučajno odločila, da prisede. Ko so se ostali že spontano pričeli izogibati njenega prostora, se je Al ozrla proti predstavnikom.

Ko se je vlak ustavil, je pogledal naokoli, nato pa izstopil. Spet se je znašel na trdnih tleh po dolgi vožnji z vlakom. Bil je precej utrujen, kljub temu, da je na vlaku nekaj časa počival. Razgledal se je naokrog in se počasi sprehodil proti kočijam, ki so učence vozile na Bradavičarko. Gledal je, če bo kje videl Alysso, a si je mislil, da jo bo pač že našel, ko bo imel čas za to. Vstopil je v neko kočijo, v kateri so bili večinoma četrtošolčki, in enega odrinil stran, da je lahko sedel. Kočija se je peljala po poti do Bradavičarke, ko je bilo njene poti konec, je pa spolzgadovec izstopil. Prerinil se je mimo množice prvošolčkov in se odpravil proti veliki dvorani, kjer so se učitelji in ravnatelj že zbirali, učencev pa še ni bilo veliko.

Vlak se je ustavil. Zaradi gneče se je Lottie spotaknila in padla na tla. Njena oblačila so se umazala in čevelj se ji je sezul in ni ga mogla najti. Zaradi prevelike gneče ni vstala, dokler ni bilo prostora. Čevelj je našla čisto moker in umazan, tako, da ga ni mogla obut. Zato je sezula še drugega , saj je samo z enim izgledala čudno, nato pa sedla v zadnjo kočijo. Iz žepa je vzela svojo plišasto punčko, njeno najljubšo. Bila je vsa blatna in njeni lasje so bili zlepljeni skupaj. Čeprav je vedela, da je videti zelo otročje, je punčko objela kot mlajšo sestrico. Nekdo iz šestega letnika se je zasmejal, toda ona se je obrnila k njemu in ga udarila, da se mu je na obrazu poznala rdeča sled. Ostali, ki so bili poleg nje v kočiji, so bili od takrat naprej tiho. Bali so se, da bo udarila tudi njih, zato so bili tiho, čeprav se jim je Lottie zdela otročja. Lottie je to vedela. Vedela je, da zaradi tega ne bo spoznala pretirano veliko prijateljev, toda vedela je, da sit to želi narediti. Punčko je objela še močneje in čisto tiho rekla: "Kmalu bo konec, Melissa. Kmalu bo konec blata in vlage, kmalu bomo tam." Vedela je, da punčka ni živa, toda takšna je bila. Odkar ni več imela brata, so ji bile punčke kot sestre. Ostalih devetindvajset punčk je bilo v njenem kovčku. Toda zdaj si je želela objeti vse naenkrat. Bilo jo je strah, ker ni bila navajena. Najraje bi zbežala nazaj domov, toda tega ni storila. Ko se bo navadila, je ne bo več strah. Zdelo se ji je narobe, da je bila v Gryfondomu. Bilo jo je strah šole. Toda njen brat ji je, preden izginil, rekel, da nisi pogumen, če se ne bojiš, ampak narediš tisto, česar se bojiš, tudi, če se tega na smrt bojiš. Zato ji je bilo vsaj to v tolažbo. Čeprav je bilo iti v šolo nekaj čisto običajnega...

Hladen večerni zrak ga je ob pomoči Siminih klofut streznil do te mere, da je bil sicer motorično sposoben, a nenormalno lačen ter posledično rahlo tečen. Ko sta se vrnila na postajo, od koder so študente razvozili do Bradavičarke, prvošolcev že zdavnaj ni bilo več, pa tudi večina starejših študentov se je že odpeljala in komajda sta še našla prosta sedeža v eni izmed zadnjih kočij, v kateri sta se drenjala med gručo tretješolcev iz Drznvraana. Po poti je Jack vsem zbranim veselo sitnaril, kako je sestradan ter vmes še našel čas, da je Sim na hitro opisal svoje potovanje z vlakom.
Iz kočije je skočil še preden se je povsem ustavila na dvorišču Bradavičarke. Za sabo je potegnil še Gryfondomovko ter se z dolgimi, hitrimi koraki odpravil proti vhodu v grad, ki so ga stražili predstavniki in predstavnice domov, pomahal pihpuffovskemu ter pomenljivo pomežiknil drznvraanovski, ki ga je na vlaku uspela dokončno napiti.
"Se vidimo po večerji, pa dober tek!Aja, hvala za skrb, brez tebe bi me verjetno pozabili na vlaku" je nato v slovo še pomahal Sim in z upanjem na kratko razvrstitev in obilno večerjo vstopil v Veliko Dvorano.

Za njene pojme je bil res hitro pri sebi in po svoje ga je občudovala. Kakor hitro je vstal, sta že letela proti kočiji. Od postaje do šole so peljale šolske kočije. Od kje kočije, je najbrž predvidevala, da je to pač stara gesta, ki je ostala.

Potovanje je bilo kratko ali dolgo - kakor za koga. Sim se je res vleklo, kakor pasja čreva. Jackova pripoved o njegovem pijančjevanju je res ni pretirano zanimala. Pa vendar je prisluhnila, četudh je bila delež tega. Sama se je večino spomnila. Ostala je tiho in se tu in tam zasmejala skupaj z njim. Vesela, da je on dobre volje in da se mu nič ni zgodilo je skočila s kočije, z roko v roki. Komaj je čakala posteljo. "Ni za kaj!" je zaklicala za njim, ko je že odhajal.

Pograbila je za potovalke in se tudi sama odpravila v gryfondomove prostore - toliko da odloži stvari, potem pa na večerjo. Na poti je nejaj poznanih ljudi pozdravila. Ustavljati se ji ni dalo.