Pri treh metlah

Victoria že dolgo ni bila nekje kjer bi lahko uživala svoj mir. Tri metle... sicer zmeraj polne vendar tople in prijetne za posedeti in uživati v toploti. Victoria je rada hodila na izlete po tej čedni vasici blizu šole. Trenutno se je sprehajala med bornimi lesenimi hiškami, prsti na nogah pa so ji zmrzovali. Tudi v roke jo je zeblo čeprav je imela rokavice, ki jih je nato še vstavila v žep. Danes je bilo res mrzlo. Snega sicer še ni bilo vendar, če bi začelo deževati bi pravzagotovo snežilo. Opazovala je kako so se iz majhnih dimničkov oblaki dima, ki so se dvigali v zrak in nakazovali prijazno toploto. Končno se je na obzorju prikazala hišica, ki jo je iskala. Počasi je odprla vrata v tri metle in stopila v tok premraženih ljudi, ki so se zgrinjali v krčmo. Vsedla se je v najbolj odmaknjeno mizo v kotu in odprla svojo črno nacefrano torbo. Iz nje je potegnila knjigo, ki je opisovala napoje in se s tem učila za nadaljne ure. Tako je brala dokler ni do nje stopil manjši možic in jo vprašal kaj bo pila. Ker jo je v prstih še zmerom mrazilo je naročila enega tistih slastnih maslenuškov. Ko je odšel se je ponovno posvetila knjigi. Po nekaj desetih minutah ji je prinesel njen maslenušek in se opravičil, da je trajalo zaradi pretirane družbe. Vic je prste sklenila okoli velikega steklenega kozarca in počasi srkala opojno in slastno pijačo, ki ji je grela kri. Že dolgo ni bila tako srečna, da je sama. Knjigo je pridržala pred sabo in ves čas pazila, da je ne popacka z maslenuškom. Ko se je naveličala učenja je odložila knjigo in do četrt spraznila kozarec. Uživala je v početju ničesar, dokler je ni nekaj potapkalo po ramenu... "Kaj človek nemore v miru uživati samote, ki postaja povsod očitno zmerom redkejša!?" S privzdignjenim glasom je jezno pogledala v osebo, ki pravzaprav sploh ni vedela kdo je. In...

[No? Kdo me tapka po ramenu? ]

[jst te tapkam po ramenu ]

"Pardon... drugje je bilo zasedeno... upam, da te ne moti..." Jacob se je počasi vsedel zraven nje in previdno upal, da ga ne odžene stran. "Ime mi je Jakob... ampak prijatelji me kličejo Jake, tudi ti me lahko." Moral je priznati, da je bilo dekle lepo. Imelo je dolge rjave lase in karamelne oči, obrazne poteze gladke, vendar mu ni delovalo prijazno. "Tukaj sem nov... ne spoznam se še dobro saj sem se nedavno prešolav sem, ker so starši hotela tako." Poklical je natakarja, ki je pritekel kakor hitro je lahko pri vseh ljudeh. "En maslenušek bi prosim." Po sprehodu po tej očarljivi vasici ga je že precej zeblo in potreboval je krepčilo. Po nekaj minutah s je vrnil natakar z velikim kozarcem pijače sladkega vonja. Jacob je veselo srknil požirek, da se mu je topla tekočina razlila po vsem telesu, da je bil v trenutku bolj topel. "Opsa, saj je res... pozabil sem te vprašati po imenu. In vidim, da bereš." Iz njegovih ust se je vsulo cel kup vprašanj "Ali rada bereš? Si iz Drznvraana, da tak bereš...?" Vedel je, da je izpadel čudno pa vendar se je le postrani nasmehnil in upal, da ga ne bo imela za norega. "No ja, kaj pa bereš pravzaprav. Oprosti moji nesramnosti ampak knjige me zares zanimajo. Drugače pa sem jaz iz Drznvraana." Naredil je še en požirek slastnega napitka, nato pa potrpežljivo počakal na njen odgovor.

Victoria je mimogrede opazila, da ima odprta usta in jih hitro zaprla. Fant, ki jo je tapkal po ramenu je bil čisto tak kakor Aron. "Recimo... ampak samo recimo, da me ne motiš." Iz njegovih ust se je kar naenkrat vsulo kup besed, nekje je ujela tudi njegovo ime. "Me veseli Jaco... Jake in ja se mi je zdelo, da te še nisem videla." Po nekaj časa je naročil maslenušek in jo potem še in še spraševal. "Ja. Moje ime je Victoria in prijatelji me kličejo Vic. In berem." Za trenutek jo je prekinil, da jo je lahko vprašal še več "Veš ni vljudno prekinjati človeka, ki komaj dohaja tvojim besedam in bom zato šla lepo počasi. Recimo, da še kar rada berem in nisem iz Drznvraana, če bi rad tako družbo poišči mojo ljubo sestrico. Sicer berem prepovedane napoje pa mi je profesor Raws napisal dovolilnico. Lepo je biti med zelenimi še posebaj predstavnik študentov." Tako je tudi ona naredila požirek in pri tem spraznila kozarec. "Aha... torej si iz Drznvraana... no vse kar ti lahko rečem je dobrodošel in to ti bo zveseljem zaželela moja sestra... le na malček drugačen način." Pospravila je knjigo v torbo in se ponovno posvetila novemu sošolcu. "Vprašanje... Poznaš Arona... ker, če se ne motim sta si precej v sorodu. Ne spomnim pa se, da bi te kdaj omenil." Aron res ni nikoli govoril o bratu. "Samo še to... predvidevam, da sta brata. Si starejši ali mlajši?" To jo je res zanimalo, če ima s tem novincem kaj skupnega.

"Lahko bi rekli, da sem pri starosti potegnil jaz takratko." Aron se je namsehnil bratu "Živjo bratec. Se ne pride najprej pozdravit tvojega mlajšega bratca preden začneš težiti okoli s svojo obsedenostjo do branja. Čeprav si minuto in pol starejši od mene se še zmeraj počutim eno leto starejšega." Raskomotil se je po klopici. "Vidim, da si spoznal Victorio, ampak brez skrbi... ni tako prijazna kakor se lahko dela, da je. V resnici ji greš na živce." Potapkal je bratca po ramenu in se pri tem nesramno režal "Zakaj sem sploh privolil, da se prešolaš. Brez tebe bi bilo bolj zabavno,... kaj me pa zdaj tako gledaš, a ne poznaš sarkazma. S tabo bo bolj zabavno Jake, vsaj na nek način... zame." Ni moral prikriti kako uživa, da je on tisti, ki zmeraj izpade starejši. "Torej Vic... Ne nasedaj priliznjencu. Zna biti prav tako nesramen, kakor tudi pameten in to bi bil problem." Pozabil je vprašati še eno stvar. "Si že spoznal Victorino sestro dvojčico. Člede nato, da si komaj tu pa predvidevam, da ne... no kakorkoli... to ne bo problem, tamle je... HEJ! Alyssa, ALYSSA! PRIDI SPOZNAT MOJEGA BRATCA!" Še nekaj časa jo je klical, da bi se napotila v tisto smer. Ko ga je opazila je z zmagovalnim nasmeškom pogledal brata.

[mind if I join you Vic and brother ]

[ne kje pa kr umeši se da bo zanimiv.]

"Me je veselilo Victoria. In ja jaz se starejši, kot je rekel moj 'dragi mali bratec'. Ni pa mi všeč, da se moraš povsod vmešavati Aron. Obnašaš se kot, da je svet tvoj. No, ja mene ne moti, da si zelenka Vic. Gotovo ne moraš biti hujša od Arona. hahahaha, hecam se." Nekoliko se je premaknil, ko se je njegov brat usedel zraven njega in Victorie. "Jah, lahko bi se že navadil, da mi poskušaš korak za korakom uničiti življenje." Nato je še zraven potiho zašepetal "Kaj drugegaod tebe tako ali tako ni pričakovati." Raje se je pobrigal zase in se ponovno posvetil Victorii "No, ja upam, da me lahko predstaviš še kakšni od tvojih prijateljic." Hudomušno je pomežiknil proti njej, nakar je zaslišal, da Aron kliče neko dekle, ki naj bi bila njena sestra "Začenši s svojo sestro." Glavo je sunkoviti obrnil proti Aronu in ga prebodel s pogledom. "Nisem prosil tebe, da me prestaviš še komu ampak Victorio." Vseeno se je zasukal k prihajajoči tako imenovani Alyssi. Precej je bila podobna Vic, le ne čisto na nek način je imela drugačne obrazne poteze, malo svetlejše lase in drugačne oči. "Mar nista vidve dvojčici?"

"Tudi mene je veselilo Jacob..." Obraz se ji je razpotegnil v osladen nasmešek, ki je prikrival njen mračen obraz "Kaj sploh počneš še tukej Aron, adijo." Namesto, da bi izginil odtam je začel klicati njeno sestro, ki... Victoria se je začela glasno krohotati. Aron se je poplnoma osmešil "To ni moja sestra idiot..." Zasukala se je na vse strani "Tam je moja sestra." Oba fanta sta se obrnila za njenim kazalcem, ki je bil usmirjen za njeno pravo sestro. V tem trenutku je bila ppolnoma drugačna kot dekle, ki jo je poklical Aron. "Samo trenuter..." Victoria je skočila pokonci in se odpravila do Alysse. Počasi jo je potrepljala po ramenu "Imam dve novici, eno slabo in eno dobro... slaba je ta, da se je Aronov brat prepisal na šolo in je v tvojem domu, dobra pa je ta, da izgleda čisto tako kot on in sicer za minuto in pol starejši." Nekaj časa je mislila potem pa dodala "... Oba sta zabita." Pridi z mano... Povlekla jo je za sabo.

[ne, da se mi daljše poste pisat tko da too bad in Aron upraša se človeka preden se ga umeša in jst sm to nardila ]

Alyssa je lenobno slonela za šankom in počasi srkala svojo vročo medico z zelišči. Vedno je imela rada Meryascoveeno in je sem prihajala kolikor pogosto je mogla, da se je umaknila od svojega zaposlenega družabnega življenja. Pozimi pa je sem prihajala tudi enostavno zato, ker je bilo v gradu ledeno. Za trenutek se ji je zazdelo, da je v vrvežu zaslišala nekoga klicati njeno ime, vendar, ko se je obrnila ni opazila nikogar. Naveličano je skomignila z rameni in hotela narediti požirek, ko jo je nekdo potapkal po rami. Tam je stala njena sestra in jo režeč se obvestila, da ima po novem Aron brata dvojčka na njihovi šoli, za povrh pa še v njenem domu, ni pa pozabila dodati tudi, da sta oba zabita. "Ah ja, verjetno imajo to v krvi... No, me boš spoznala?" Brez nadaljne vzpodbude jo je Vic prijela za zapestje in začela vleči za sabo, vendar je v zadnjem trenutku Al uspela pograbiti še svojo medico. Ustavili sta se pri mizi, za katero sta sedela dva identična fanta in čeprav je to pričakovala, je bil pogled vseeno zelo zanimiv. Sedla je zraven nepoznanega Drznvraanovca in mu z nasmeškom ponudila roko. "Alyssa, za izbrance Ria, zate pa zaenkrat še vedno gospodična Hellrune. Ti pa si?" Z roko si je popravila ogljeno črn pramen, ki ji je padel na oči in srknila nekaj svoje pijače.

"Prav gospodična Hellrune. Tvoja sestra ni zahtevala nobenih posebnih nazivov." NI je kritiziral... to je povedal zgolj v šali in še pripomnil "Kaj pa moram narediti, da te bom lahko klical po imenu." Se ji je široko nasmehnil. Natakarja je še mimogrede vprašal za novo pijačo in se zopet posvetil novo pridruženki "Nisem ujel tvojega doma gospodična Hellrune." Kako zabito se je počutil, da jo je moral tako klicati. Še nag bi se počutil manj nelagodno. Ko je na mizo končno prišla nova pijača je naredil požirek te. "Nista si nekaj podobni s sestro... Kako je to?" Vsake toliko časa je zopet naredil požirek iz opojne pijače.

[oprostite za beden post ampak tle ni nč druzga za napiasat razn če napišem, da se je prasku po riti pa take xD]

Zarežala se mu je naravnost v obraz in mirno srknila še nekaj svoje začinjene medice. "Hmm, za začetek si moraš zaslužiti moje spoštovanje. Kar se mene tiče si zaenkrat samo poceni kopija Arona, ampak iz mojega doma. In če tvoji možgani tega ne znajo predelati, ja, iz Drznvraana sem..." Alyssa je bila zelo slabe volje, kar se je odražalo tudi na njenem videzu. Njeni lasje so bili črni kot premog in so popolnoma ravni padali čez njeno levo oko, njena koža pa je bila čisto nezdravo bleda, v kontrastu z njenimi še vedno krvavo rdečimi ustnicami. Ko je postavil novo vprašanje je na veliko zavila z očmi. "Nismo si pač vsi dvojčki patetično identični. Nekateri smo dovolj kul da lahko delamo tole..." Njeni lasje so imeli naenkrat zelene konice, njena koža pa je bila privlačno karamelno zagorela. "Vidiš?" V istem trenutku je privzela svoj prejšnji videz. "Kako je lahko nekdo tako zabit prišel v vranov dom?"