Začasna tema: Bradavičarka Express

[zdej prosim pišmo na vlaku... pa don't mind the fact, da bomo eni že pisali kokr da vlak že pelje, tisti ki še niste pršli lahko normalno napišete da ste se spokali gor&stuff... pač se nam cajt ne sklada glih ]

Vlak je enakomerno drdral po tirnicah in po eni uri se je Alyssa naveličala poslušanja glasbe. Njen kupe je ostal prazen in tako je imela ves čas mir. Iz ušes si je potegnila slušalke in ugasnila predvajalnik. Nekaj časa je odsotno zrla skozi okno, potem pa je s hodnika zaslišala znani glas stare gospe, ki je prodajala prigrizke. Tako sladkosneda kot je bila se seveda ni morala upreti želji, da bi si kupila kaj za pod zob in poskočila je s sedeža. Ko je bila že na hodniku se je spomnila da potrebuje tudi denar in pohitela nazaj v kupe. Med prtljago je našla svojo torbico in iz denarnicec nabrala nekaj kovancev, potem pa se spet pognala sladkarijam naproti.

Okoli vozička se je nabrala že velika gruča otrok, ki so segali po prigrizkih in vse naokoli je brenčalo od navdušenja. Alyssa si je s poti brez pomišljanja spravila nekaj najmlajših učencev in se grebla proti dobrotam. Podrobno si je ogledala ponudbo in potem izkušeno v naročje nabrala čokoladne žabe, bobke Bertieja Brucha, nekaj žvečilk, dve bučni piti in tortico iz kotla. Opazila je, da neki rjavolasec, za katerega je še čez nekaj trenutkov ugotovila, da je tudi precej privlačen, nejeverno gleda količino hrane, ki si jo je nabrala. Opravičujoče se mu je nasmehnila, medtem ko je prodajalki plačala. "Bi se mi pridružil?" Morala je najti nekakšen izgovor za svoj apetit po sladkarijah. "Sicer sem si nabavila zalogo, ampak družba nikoli ne škodi...". Ne da bi čakala na temnolascev odgovor ga je prijela za rokav in odvlekla v svoj kupe. Sladkarije je stresla na sedež med njima in se s prekrižanimi nogami namestila na mehko blazino. "Zanimivo, imela sem vtis, da poznam vse fante moje starosti na šoli, vendar sem se očitno zmotila..." Zapeljivo se mu je nasmehnila in medtem s svojimi dolgimi nalakiranimi nohti začela odvijati čokoladno žabo.

Vlak je začel peljati in Delphine je zaprla prenosni računalnik ter ga pospravila nazaj v kovček. ato se je zastrmela čez okno. Zaželela si je, da bi bila kmalu nazaj na Bradavičarki-zelo jo je pogrešala, čeprav je bilo to poletje v dvorcu LeRay-evih nepozabno. Ure in ure po sončnem zahodu je jahala z Bello čez okoliške travnike, pozdravila je svoji dve sestrici ter starejšega brata, ki je bil tisti dan na obisku, na dolgo se je pogovarjala z svojo teto Jenno ter objela svoja starša. Videla je tudi Renesmee, Bellino žrebičko, ki se je skotila medtem, ko je ni bilo doma. Bila je prav prisrčna in Delphine tega ni morala reči za povsem vsako žival. Ella jo je povzdravila v zavijanjem, Zalla in Raffael sta zalajala ter se ji stisnila ob noge in tako naprej in tako naprej. Ah, da. To poletje je bilo res nepozabno. Je pomislila Delphine zasanjano.

Potekla je približno ena ura, ko se je Morskowu zazdelo, da nekaj sliši. Skrajni čas je že bil, kajti vožnja se še nikdar ni tako zelo vlekla ... Zelo mu je bilo dolgčas, zato je bil vesel, ko je slišal prodajalko sladkarij, in stopil iz kupeja. Sicer ni nameraval kupovati sladkarij, a je vseeno iz čiste radovednosti stopil ven. Odrinil je nekega drugošolca, ki si ga je začuda zapomnil od lani, ko ga je nekje srečal na hodniku, izgledal je namreč nekoliko čudno. Skoraj se mu je uspelo preriniti do vozička, ko je zopet opazil skrivnostno dekle, ki ga je tako pritegnilo ob vstopu v vlak. Našel sem jo! je bil podzavestno zelo navdušen, kajti v trenutku je vpila vse njegove misli in pozornost. Trudil se je ohraniti videz zbranosti, a je preprosto ni mogel nehati gledati. Zavedal se je, da privlačno vrstnico požira z očmi, zato je, da se ne bi prehitro izdal, pogledal še v levo, a se nato s pogledom vrnil nanjo. Ni se mogel ustaviti, tako privlačna je bila videti. Na obrazu se mu je izrisal nasmeh, ko je opazoval, kako si je nabrala vse vrste sladkarij, nato pa je stopila proti ...

Ni mogel verjeti. Dekle je stopilo proti njemu. Situacija mu je bila vedno bolj všeč. Nasmehnil se ji je, poskusil je delovati čim manj zmedeno in čim bolj spontano. Ugotovil je, da je res namenjena proti njemu. Očitno je opazila njegov pogled, ko jo je videl, da si nabira sladkarij, in se mu opravičujoče nasmehnila. "Bi se mi pridružil?" ga je ogovorila. Pokimal ji je in se ji zopet nasmehnil. Rekla mu je, da si je sicer nabavila zalogo, a družba nikoli ne škodi, nato pa ni čakala, da bi ji odgovoril, a ga je dobesedno povlekla v svoj kupe. Navdušenje v spolzgadovcu je vrelo, a zazdelo se mu je, da deluje malenkost lesen. Vtis je hotel popraviti tako, da je hitro zaprl vrata praznega kupeja, lepotica pa se je ta čas že namestila na sedež, na sosednjega pa stresla sladkarije. "Zanimivo, imela sem vtis, da poznam vse fante moje starosti na šoli, vendar sem se očitno zmotila..." Prav zapeljivo se mu je nasmehnila in začela odvijati sladkarije.

"Saj lahko, ne?" je rekel, istočasno pa pograbil sladkarijo. Gledal je, kam bi sedel, nato pa se je odločil, da si bo izbral sedež poleg nje, ločevale so ju le sladkarije. Vzel je še eno, pa še eno, in kmalu je ugotovil, da bi bilo dobro, če dekle malo bolj spozna. "Morskow," se ji je predstavil, nato pa se je nasmehnil in ji pogledal v oči. "Amh ..." se je ponovno oglasil, nato pa zardel. Idiot! "Dobre so, kajne?" je pokimal in se ji ponovno nasmehnil. Lesen sem ... zelo lesen! Lizal je sladkarijo, pri čemer se je malo ustavil in jo zopet pogledal v oči. "Se pravi, sedaj se bova tukaj pojedla ..." Zardel je zaradi svoje nenamerne napake. Prvoklasni bedak! očitno je jezik kontrolirala podzavest. "Amm, bova tukaj pojedla te ... sladkarije?" Ponovno se je nasmehnil in znova zardel.

Delphine se je zazdelo, da sliši gospod, ki prodaja prigrizke. Po svojem kovčku je malo pobrskala, da je našla denarnico, nato pa stopila ven iz kupea ter se razgledala naokoli. Ko je zagledala voziček in z njim gospo, je stekla do tja ter si nabrala nekaj sladkarij, a na preveč. Hitro je odštela denar ter ga podala gospe, ki je prodajala prigrizke, nato pa se je vrnila v svoje kupe. Sladkarije si je zložila v naročje ter si izbrala enega od bonbončkov. Ni bila sicer preveč sladkosneda, ampak od časa do časa pa je zelo rada pojedla nekaj sladkarj.

Alyssa je počasi lizala svojo čokolado in si zelo podrobno ogledovala fanta, ki ga je zvelkla s sabo. Imel je razmršene rjave lase, dobro grajeno postavo in trenutno tudi rdečico sramu na licih, ob kateri se enostavno ni mogla upreti nasmešku. "Alyssa," se mu je tudi sama predstavila. Njena dobra lastnost je bila, da je hitro prebrala ljudi in tako je lahko načela pogovor, kar je Morskowu tako grozno spodletevalo. "Ja, resnično so dobre... In mislim da so namenjene temu, da se pojejo," se mu je zlobno nasmehnila, saj se je temnolascu stalno zatikalo. Ah, stari dobri občutek ko fantje ob meni izgubijo glavo... "Torej, če se ne motim si spolzgadovec?" Malce ga je opazovala, njegovo obnašanje, držo in nenazadnje plašč, tako da njegovega doma sploh ni bilo težko ugotoviti. Hotela je seči po novi slaščici, ko se ji je roka ustavila pri škatlici bombončkov Bertieja Brucha. "Si za igrico? Jaz zate izberem enega, če je zanič, se ti oddolžim... Potem ti zame izbereš enega in obratno." Odvila je folijo in odprla bonbone. Malce je pobrskala, izpustila nekaj še posebno ogabnega izgleda in zgrabila kremno belega. "Reci aaa."

Dekle se mu je predstavilo kot Alyssa, Morskow pa se je zdrznil, ko je ugotovila, da je spolzgadovec. Saj ni težko ... Zelo všeč so mu bili njeni zapeljivi nasmeški, nato pa je razmišljal, kako bi popravil svojo nerodnost, ko se je spomnila, da bi se lahko šla neke vrste igrico. Roka ji je zdrsnila na škatlo bonbonov Bertieja Brucha in vprašala ga je, če bi mu bila všeč taka igrica: Ona izbere bonbon, on ga pojé, če je zanič, se mu pa Alyssa oddolži. Ideja mu je bila všeč. "Reci aaa," mu je rekla, on pa je odprl usta in izdavil nekaj podobnega temu ter pomolil jezik ven iz ust. Približal se ji je, da ji je dovolil, da mu potisne bonbon v usta, in ta ga je okusil. Ni bil ravno najboljšega okusa. "Ugh ..." se je pritožil, ga pogoltnil in jo nato pohotno pogledal. "Mah ..." Zardel je, nato pa se še bolj pohotno nasmehnil. "Ni ravno najboljši ..." Pogledal je škatlico in spet njo, potem pa se je oglasil: "A sedaj se mi oddolžiš?" Še enkrat se ji je pohotno nasmehnil in za delček sekunde pogledal v škatlico, ker mu je bilo malo nerodno, a zagotovo ne tako nerodno kakor prej, čutil je, da mu rdečica izginja z obraza in se mu vrača normalna barva. To je bil dober znak.

Victoria je še zmeraj zdolgočaseno sedela na stolu in se živčno presedala. Sedaj se njena sestra povsem verjetno zabava. Pa ona? Gnije v vagonu čisto sama in gleda v strop. Začela se je sprehajati po kupeju gor in dol in glasno vzdihovati. Zaslišala je gospo, ki je prodajala sladkarije in skoraj z levjim skokom skočila na hodnik. Saj je vedela, le še za trenutek je ujela Alysso, ki je odšla z nekim fantom v svoj kupe. Povsem verjetno ga je vrtela okrog prsta. Fanta je lahko prepoznala. Bil je njen sošolec iz spolzgada. Povsem verjetno bo kaj kmalu razočaran, si je mislila saj se je spomnila, da njena sestra menjava fante kot umazane nogavice. Takoj, ko sta oba s setro izginila je stopila do vozička in si nabrala sladkarij. Vzela je škatlico bobkov vseh okusov Bertija Brucha, sladkorno palico in kepico čaroleda. Iz svoje temno zelene mošnje je potegnila kovance in jih podala gospej. Ko se je vrnila v kabino se je spravila na čaroled in uživala v njenu dokler ni padla iz lebdenja, ki ga je povzročil. Sladkorno palico je spravila za kasneje in se raje zabavala ob poskušanju bobkov. Dolgo časa se je zares zabavala. Ves čas je izberala ravno najbolj sumiljive bobke. Poskusila je: Grozdje, jajčevec, nogavice, dojka, figo, drevo, kivi, lipov čaj, čevlje, smrekove vršičke, sok, kokoš, črni ribez, evkaliptis in malino. Veselo se je smejala, ko je zagrizla v enega z okusom surovih gob. Ko je pojedla vse bobke se je zaslišalo rahlo trkanje po oknu. Bila je njena sova Alynn, ki je imela na nogah privezan majhen paketek. Odprla ji je okno in mrzel zrak je pušnil v kupe, da jo je čisto prezeblo. Stisnila se je v še eno bundo in rokavice ter v naročje vzela premraženo sovico in ji odvezala pismo, Alynn se ji je zvila pod bundo. Takoj je prepoznala poševno in nekoliko zmedeno pisavo:

Draga Vicky,
Tvoja babi Sonia.

Victoria je glasno zavzdihnila in skomignila z rameni. Ona sestri že ne bo najedala z babičinimi neumnimi problemi. Kar sama naj ji pove. Alyssa bi jo povsem verjetno nahrulila in ji zabrusila naj jo ne nadleguje s tako nepomebnimi stvarmi. Verjetno je boljše tako. Babici ni nameravala odpisati saj bi jo tako nadlegovala še celo naslednje stoletje. Verjetno bi živela le zato tako dolgo. Njen dedek je bil bolj pameten. Zmerom, ko se je babica kaj razburjala je sedel na stoli in ji brez zanimanja govoril naj ne nori. Victoria se je po svoje strinjala z njim.

Po toliku dolgočasja je sledilo dolgočasje. Alynn se je že ogrela in je sedaj veselo letala po kupeju. Takrat pa je na obzorju zagledala črno piko. Veselo je odprla okno, da je še v tistem trenutku skozi njega švignil njen krokar Hiems. Oba svoja priča je nato pestovala na kolenih in si nejasno mrmrala in brundala neko kratko melodijo.

Navihano se je nasmehnila in mu bombonček položila na jezik. Nekaj časa se je mrščil, potem pa ga je pogoltnil. Kar vedela je kaj bo sledilo, njeno domnevo pa je ponovna rdečica samo še bolj utrdila. "Mmm, ja, sedaj se ti oddolžim...." Vzela je sladkorno palico, ki le ležala na sedežu med njima in jo odvila. Počasi jo je lizala in zraven spuščala še stoke užitka, tako da ji je bilo popolnoma jasno, da ga spravlja ob pamet. Potem je nehala lizati palico in se nagnila bližje k njemu, tako da je lahko zavohal njen sladki parfum. Čisto počasi se mu je približevala in se zraven naslajala ob misli, kako zelo ga muči. Ah, ja, fante se da tako lahko oviti okoli prsta... Z obrazi sta si bila že tako blizu, da sta se njuna nosova dotikala in je na svojih licih čutila njegovo vročo sapo. Končno mu je privoščila veselje in se nagnila še dovolj naprej, da so se njune ustnice združile. Naklonila mu je dolg in čuten poljub, malo tudi zaradi tega, ker tudi sam ni bil tako zelo slab. Potem se je odmaknila od njega in mu ponudila sladkorno palico. "Na, lahko jo imaš, če se boš moral tudi ti meni oddolževati." Poslala mu je širok nasmešek in pomignila proti škatlici z bonboni. "Torej, katerega dobim?"

"Mmm, ja, sedaj se ti oddolžim ..." mu je odgovorila. Odvila je eno od sladkornih paličic in jo počasi lizala, vmes pa nekajkrat zastokala od užitka. Pohotno se ji je nasmehnil, kajti le tako je lahko približno prikril zmešnjavo v svoji glavi. Ni mogel verjeti, kako ga je privlačila, ampak preprosto se ji ni mogel upreti. Gledal je, kako liže paličico in bil je ves prevzet. Opazoval je vsak njen gib in kar je videl, mu je bilo všeč. Zelo všeč. V trenutku je nehala lizati palico in se mu nagnila malo bliže, potem pa je zavohal njen čudovit parfum ... Ne, to je bilo resnično preveč zanj. Tako si jo je želel, požiral jo je z očmi, se še sam nagnil malo bliže in se s svojim nosom dotaknil njenega. Začutil je njeno sapo, nato pa se je počasi dotaknil njenih ustnic. Bile so mehke in sladke, kar je doživel, je bil eden od najlepših trenutkov v njegovem življenju. Poljub je bil kljub bolj pohotnemu obnašanju zelo čustven, vsaj Morskowu se je tako zdelo. V njem je neizmerno užival. Ko se je odmaknila od njega, mu je bilo žal, da ga je bilo konec, nakar mu je ponudila sladkorno palico in rekla, da jo lahko ima, če se ji bo moral tudi on oddolževati. Z veseljem, je bil ves navdušen in se ji je nasmehnil, ona pa se mu je široko nasmehnila nazaj in pokazala proti škatlici z bonboni, naj enega izbere. Torej sem zdaj jaz na vrsti ... Pogledal je stran in z roko zakrožil po škatlici. Naj tokrat odloča sreča. Izbral ji je enega, ji pomignil, naj odpre usta, in ji bonbon položil na jezik, skrivoma pa je resnično upal, da ji bonbon ne bo všeč. Arrr ...

Čeprav jo je od Morskowa ločeval sedež, poln sladkarij, je lahko čutila tako močno privlačnost med njima, da se je skoraj čudila, ker v zraku ni bilo videti nobenih iskric. Ko je izbral bonbon je ubogljivo odprla usta in ga sprejela. Nekaj časa ga je vrtela na jeziku, okušala na različne načine, predvsem pa poizkušala ugotoviti, kakšnega okusa je. Precej razočarano je ugotovila da je jagoden, vendar to sploh ni bilo ovira, da ne bi mogla ponoviti postopka, ki je potekal pred kakšno minuto. Naredila je navidez zgrožen izraz, kot da bi ravnokar okušala najbolj ogabno stvar na svetu, napol polizan jagodni bonbon pa zadržala pod jezikom, tako da je izgledalo, kot da je celega pojedla. "Nagravžno...", se je stresla, potem pa se brez opozorila vrgla na spolzgadovca, tako da je ležal na sedežih, on pa je sedela na njem. Vendar mu ni pustila niti časa za presenečenje, saj je svoje ustnice že prilepila na njegove in mu pustila, da je okusil jagodni bombon. Še vedno sedeč na njem je malce odmaknila obraz in se mu zarežala. "Obupen je, kajne?" In potem se je preprosto sklonila in ga poljubila.

Že nekaj časa sta se valjala po tistem ozkem sedežu in prepletala svoje jezike. Ker je bilo pač v Alyssini navadi, da nobenega fanta ni obdržala prav dolgo, si je medtem že izmišljala izgovor, zaradi katerega se mu bo izmuznila. Že res, da je bil neverjetno privlačen, ampak sloves je sloves in ni ga imela namena uničiti. Odrinila ga je od sebe in vstala z njega, si poravnala kratko krilce in si šla z roko skozi lase. "Oprosti, ampak predstavniki domov imamo sestanek v zadnjem vagonu in moram pohiteti, da ne bom zamudila..." Namenila mu je zelo prepričljiv opravičujoč nasmešek in se brez kakršnih koli nadaljnih besed pobrala iz kupeja. Že čez nekaj sekund se je vrnila, pograbila sladkorno palico ki je pozabljena ležala na sedežu in še enkrat izginila. Izgovor ni bil čisto izmišljen, saj je bil sestanek res napovedan, vendar šele čez pol ure. Ko je prispela v zadnji vagon, kjer so imeli prostor učitelji in pa predstavniki, si je postregla z malo grozdja, ki je bilo ponujeno in se zleknila na oblazinjeni sedež, odločena da bo tu počakala do začetka sestanka.

Nekaj časa je odlašala z odzivom in bonbon le lizala, nato pa se je namrščila ob okusu bonbona in dejala: "Nagravžno ..." Morskowu se je na obrazu izrisal nasmešek, ko se je dobesedno vrgla nanj, pri čemer ga je podrla v ležeč položaj, ona pa je sedela na njem. Ja! Sklonila se je do njega in mu svoje ustnice pritisnila na njegove ter odprla usta. Arr! Dotaknil se je njenega jezika in obliznil bonbon, ki ga je imela v ustih. Jagoda ... je ugotovil, ko je odmaknila ustnice in se pohotno nasmehnil. Zarežala se mu je nazaj. Stegnil se je do nje, ki ga je potisnila nazaj in poljubila. Arr! Navdušenje v njem je vrelo, ni si mogel pomagati, da se Alyssi ne bi popolnoma prepustil. Odrinil jo je, seveda ne močno, jo pohotno pogledal v njene čudovite oči in se sklonil ter jo potisnil na sedež, kakor je prej ona njega. Svoje dlani je držal na njenih ramenih. Počakal je za trenutek, potem pa se je dotaknil njenih ustnic in ji ponovno potisnil jezik v usta, da sta se njuna jezika prepletla. Njegov užitek je bil na vrhuncu, zato sta se poljubljala še nekaj časa, potem pa ga je Alyssa nenadoma odrinila. Vstala je z njega in se mu opravičila, da mora iti na nek sestanek predstavnikov domov. Namenila mu je nasmešek, drugačen od tistih poprej, in se brez besed namenila proti vratom. Nekako je dobil občutek, da se mu izmika, a jo je vseeno potegnil za rokav, počakal, da se je obrnila, nato pa jo potisnil ob zid in še enkrat strastno poljubil. "Se vidiva na Bradavičarki!" Nasmehnil se je in še ni pustil, da je šla, a jo je še enkrat poljubil, nato pa se počasi odmaknil in nasmehnil. Kar čutil je samoto, ko je zaprla vrata kupeja, zato se je čez kakšno minuto še sam odpravil iz kupeja, ker ni maral biti brez družbe.

Victoria je že nekaj časa sedela v svojem kupeju in se ukvarjala s ptičema, ko je opazila koliko je ura. Morala se je odpraviti na sestanek predstavnikov v zadnji vagon na vlaku. Na žalost je poleti, ko je v pismu dobila še priponko za prestavnika, njena sestra Alyssa dobila prav tako, le da v modri barvi. Globoko je zavzdihnila in se odpravila srečanju z njeno setro naporoti. Počasi je nehote vstopila v vagon za učitelje in predstavnike. Morala se je vsesti nasproti njene sestre, ki je že zadovoljno jedla grozdje. Tudi sama si je postregla manjši šopek in pomignila proti njej "Dogajanje?" Zadovoljno se ji je nasmehnila, da je sestri dala jasno vedeti kako jo je videla izginiti s njenim sošolcem iz spolzgada v kupe. Popraskala se je po glavi in zadovoljno žvečila grozdje. Komaj je čakala, da ji sestra odgovori na vprašanje. Nato je le zdolgočaseno, a le z vsakdanjim pogledom vprašala "Še eden?" Globoko je zavzdihnila in se pogreznila v mehke oblazinjene stole.

Delphine se je dolgočasila, zato je iz enega od kovčkov vzela eno od knjig, ki jih je pred dnevom kupila v knjigarnji. Odprla je na prvi strani ter pričela brati.
Po kake pol ure je prebrala že vsaj štirideset strani in takrat je raje odložila knjigo, ker je vedela, da če bo brala še naprej, da bo do prihoda na Bradavičarko prebrala celo knjigo.

[Kdaj bomo prispeli? Nimam idej.]

Alice je z Danielom za petami stopala skozi napolnjene vagone. Ni prenesla dretja nižjih razredov, ko so se peljali na šolo. Končno je opazila tih, prazen kupe s priprtimi vrati in že naloženo prtljago v njem. Očitno je nekdo odšel po opravkih... Morda je predstavnik študentov! Oh, krasno! je pomislila. Sedaj bom celo vožnjo poslušala o nerazumljivih pihlarijah predstavnikov! Medtem je nezavedno glasno zavzdihnila, da jo je Dan presenečeno pogledal. Ko je to opazila, se mu je nasmehnila. ''Ravnokar sem razmišljala, če ni morda tu kakšen predstavnik študentov...saj veš...samo piflanje!'' Vrnil ji je nasmeh. ''Ja, poznam to grozoto!'' Prijazen je pa tudi! No, saj je sploh v redu za prijatelja. Al je stopila v kupe ne meneč se za grožnjo, da jo lahko napade piflar in se usedla na sedež. ''Tukaj bo kar v redu'' je naznanila in pomignila Danu, da ne potrebuje več pomoči. To je opazil, zato je hitro zložil njeno prtljago v majhen prostor, se umaknil k vratom in zarežal. Eh, ga bom pogrešala! je Alice hitro pomislila. ''Seveda me ne potrebuješ več, kajne? No, upam, da se ob koncu leta vidiva, drugače pa lahko tudi prej.'' Navihano ji je pomežiknil, se ji približal, jo na hitro objel in švignil z vlaka. Ta se je začel že premikati in Al je odprla okno. Opazila je Dana, ki ji je mahal. Pomahala mu je nazaj in prisegla bi, da je nato za trenutek našobil ustnice, kot bi jo hotel poljubiti. Hiter je pa kot vlak! Hahaha! se je nasmejala svoji primeri. Ko je postaja izginila iz njenega pogleda, je zaprla okno in se razgledala po kupeju. Nenadoma se ji je posvetilo, da ta učenec ne potrebuje družbe. Svoje stvari si je vzela v roke in si zaželela, da bi bil pri njej kakšen pomagač... Nato se je sopihajoče in otovorjeno pomikala po vlaku naprej. Zdelo se ji je, da je minila cela večnost, ona pa še vedno ni našla praznega perona. Globoko je zavzdihnila in se že hotela vrniti, ko je nenadoma na koncu vagona opazila priprta vrata. Polna upanja se je zvlekla k vratom in opazila prizor neverjetno podoben pogledu na prejšnji kupe. Kakorkoli, ni se ji ljubilo vleči prtljage po celem vlaku, zato jo je raje zložila v notranjost 'kabinice'. Olajšano se je zavalila na sedeže in nestrpno pričakovala sopotnika.

Še zadnjič se je v igri stepel z brati, obljubil mami, da bo vzoren učenec in očetu, da bo vsak dan treniral, ter se povzpel na vlak. Otovorjen s kovčkom se je prerival skozi gnečo kričečih učencev in oprezal za prijatelji. Za dolgo vožnjo se je imel namen opremiti z dobro družbo, ne pa gledati kisle ksihte Spolzgadovcev, ki so ga namrgodeno prebodli s pogledom, ko se je zrinil mimo njih. K sreči je kmalu odkril pijansko klapo Pihpuffovcev in Gryfondomovcev iz šestega in sedmega letnika, ki si je že postregla s prvo rundo in veselo nazdravljala novemu šolskemu letu. Brez ugovarjanja se jim je pridružil in ni trajalo dolgo, pa je bila vesela druščina že opita. In pa seveda lačna. Ker se jim je Jack pridružil zadnji, mu je pripadla čast, da poišče voziček s hrano in majavo se je odpravil na obhod po tresočem vlaku ter se že nekje na začetku poti zvrnil v bližnji kupe, ko se je neprevidno naslonil na priprta vrata.
"Živjo, živjo, živjo," je sedeč na tleh pozdravil skupinico študentov, ki ga je sumničavo motrila zaradi njegovega nenavadnega prihoda. "Ne bom dolgo motil, samo malo se moram spočiti."

[note to anyone: feel free to join ]

Victoria se je prikazala v kupeju, vendar je tako ali tako vedela, da bo prej ali slej prišla. Sedla je nasproti nje in med vzajemnim žvečenjem grozdja sta motrili druga drugo. "Dogajanje?" jo je sestra opozorila, da očitno ve za Morskowa. Alyssa ji je enostavno poslala samozadovoljen nasmešek in se delala, kot da jo ni slišala. Vendar je sestra vztrajala in tako ji je pač morala odgovoriti. "Poglej, nekateri svoj seksapil izrablajo za zabavo, drugi za doseganje stvari, tretji pa sploh ne. Nisem jaz kriva, da si ti tako dolgočasna." Verjetno bi se sestri precej sporekli, če ne bi v vagon prišla še predstavnika Pihpuffa in Gryfondoma ter predstavniški učitelji domov. Vsi skupaj so posedli za mizo, učitelji so na hitro obrazložili vlogo predstavnikov po Razvrstitvi in jim zaupali gesla v domove. Sestanek so precej hitro končali, saj so po vlaku že odmevala obvestila, da bodo kmalu prispeli. Alyssa se je iz vagona pobrala kolikor hitro je mogla in se odpravila proti svojemu kupeju. Nemoteno je hodila vzdolž razdelkov, ko je s kotičkom očesa opazila zanimivo dogajanje v enem. Skupina majhnih otrok, verjetno bodočih drugošolcev, se je z zanimanjem sklanjala nad fanta, ki je sedel sredi kupeja in se opiral na tla. "Dajte no, tukaj pa res ni nič zanimivega. Pravzaprav bi se vsi morali preobleči v svoje plašče," jih je napodila stran in malce opitemu mladeniču podala roko, da se je pobral. "Niti prvi dan se še ni dobro začel, pa že takole?", se mu je veselo karajoče nasmehnila in mu pomagala na hodnik. "Se sploh še spomniš kje imaš prtljago?".

[hope u don't mind if i join in we'll be arriving soon anyway...]

Delphine je bila zelo olajšana, ko so po vlaku zadonela obvestila, da bodo kmalu prispeli. Kar skočila je na noge, kot bi mignil vzela prtljago iz zgornjih polic ter si oblekla jakno, ki jo je bila prej odložila. Bila je v popolni pripravljenosti in vseeno se je še usedla na sedež, da bi pričakala ta trenutek, ko bo vlak zaustavil. To je čakala že cel dan in zdaj se je bližal trenutek, ko se ji bo ta želja uresničila.

Popraskana z nekaj modricami in polnimi rokami robe, se je vkrcala na vlak za bradavičarko. Seveda je takoj poiskala pijansko druščino. Ni jih bilo težko najti. Pridružila se jim je v tistem zgužvanem kupeju. Prtljago je nekam odvrgla, ne meneč se za varnost le te. Nujno je potrebovala nekaj krepčilnega, močnega.

Po kupeju se je razgledala in opazila nekaj znanih obrazov. Jacka je videla tam z neko nepoznano punco, zato se je odločila da ga ne bo motila. V pozdrav mu je pokimala, sama pa se pridružila svojemu domu. Tako so se drenjali, da je marsikomu stopila na nogo. Opravičujoče je gledala in hodila naprej vse do druščine v kotu. "Kaj je zdaj stari mački?!" je vzkliknila in se posedla nekomu v naročje. Kmalu je dobila steklenico vodke. Ne, ni bila polna. Nazdravila je z njeno druščino in pozabila na pretep v kotlu.

Zmagala ni nobena, ker ju je krčmar prej ločil in ju vrgek ven. Sim je bila vseeno zadovoljna.
Nagnila je vodko. Začutila je žgoč, pekoč občutek, ki se ji je razpoztezal po celem grlu. Prijalo ji je. Smejala se je šalam, še vedno sedela v naročju. Zdelo se ji je škoda, ker bo tako hitro konec, hkrati pa popolnoma noro in zakon.

Victoria se je zahehljala ob sestrinem odgovoru in tako tudi ona zdivjala iz vagona, med tem se je osladno nasmehnila Rawsu in izginila skozi vrata. Na hodniku je nekoliko opočasnila in opazovala dogajanje v ostalih kupejih, že spet si je samo mislila, ko je njeno sestro zagledala zopet v kupeju z nekim fantom. Hladnokrvno je odkorakala in s treskom odprla vrata svojega kupeja. Tam je zalotla tatinskega fantka, ali po njeno gnusno in ostudno bitje, ki brska po njeni prtljagi. Ker se je pred vrati neprestano sprehajala predstavnica grifondoma je samo gnusobi namenila skodoželni pogled, češ, da še nista opravila in ga zabrisala iz kupeja takoj, ko ji je učiteljica pokazala hrbet. Vse svoje stvari je z naglico zmetala nazaj v kovček in izven nje mimogrede potegnila šolsko uniformo. Nato se je pojavil mnogo večji problem, zadrga se je zaradi debelosti kovčka zataknila, da je medtem, ko se je neizmerno mučila preklinjala nemogočega in presneto nemarnega tretarčka.

Aron se je sprehajal po hodniku in iskal normalno družbo, ki jo je že po njegovem neverjetnem priznanju malo pogrešal. Ko je prišel do enega nekoliko tišjih kupejev je vanj skoraj priletel neki fantek, ki je takoj zatem prestrašeno zbežal v nasprotni smer in se pri tem nerodno opotekal. Glavo je obrnil proti steklu kupeja in pokukal vanj. V njem je nasredi kupeja klečalo dekle neverjetno lepega izgleda, ki se je neumorno mučila z zadrgo na veliko prevelikem kovčku. Vstopil je skoraj neopazno in prav na tak način zaprl vrata za seboj. Takrat ga je opazila. Sklonil se je k njej in brez kakoršnegakoli napora zadrgil zadrgo na kovčku. Kolček je porinil stran pod sedeže in pomignil dekletu naj se vsede. "Aron. Ne bi verjel, da sem te že kdaj videl." Podaril ji je zapeljiv nasmešek, da bi zbrisal njen začuden obraz.

[oproščanje za kratek post ]

Besno se je mučila z zadrgo in tako preklinjala, kot se prav za nobeno dekle ne spodobi. Vendar to zanjo še nikoli ni bila ovira in sama pri sebi se je zaklinjala, da se bo kovčka znebila takoj ko pridejo na šolo. Še preden bi trenila z očesom pa je bil pri njej že fant, ki je povsem brez napora potegnil zadrgo in zaprl kovček. Jezno je obsedela na tleh in si odpihnila nekaj nagajivih pramenov las, ki so ji ušli na oči. Tudi fant je prisedel in se predstavil, zraven pa dodal še tipično osvajalsko linijo in zapeljiv nasmešek. Victoria mu je vrnila zelo prisiljenega, saj je bila še vedno besna na malega fantiča. "Zanimivo, jaz bi lahko prisegla da te že štiri leta videvam po spolzgadovski dnevni sobi. Res pa je, da včasih nisi bil tako privlačen." Malce se je že razvedrila in v svojih mislih tretješolčka nekam poslala, potem pa si šele zares ogledala tako imenovanega Arona. Imel je razmršene temne lase, lepo postavo in prav srhljivo modre oči, ki so jo zvedavo gledale. "Z veseljem bi poklepetala s tabo, ampak se moram preobleči. Lahko počakaš zunaj." Vstala je s tal, odprla drsna vrata in ga brez nadaljnih besed porinila ven. Z majhnim zaklopkom je zagozdila vrata in v eni potezi slekla majico. Hitro se je spravila iz oblačil in si nadela toplo šolsko uniformo, za konec pa si še pripela predstavniško značko. Kot bi mignil je stlačila prejšnjo garderobo v najbližji kovček, vrata pa odprla z očarljivim nasmehom. "Smete naprej." Ko sta se oba posedla, se je zavedela, da niti njenega imena še neve. "Oprosti, nisem se še predstavila. Victoria Hellrune. Morda poznaš mojo sestro?" je zbadljivo dodala, saj je bila prepričana, da je Alyssa obdelala že skoraj vse dobre fante na šoli.

[ah, pa sej sploh ni kratek ]

Rahlo žalostno je ugotovila, da še dolgo nihče ne bo vstopil v njen kupe, kar pa tudi ni presenetljivo glede na to, da se je po iskanju miru znašla v tišjem delu vlaka. Ah, prav mi je! Kaj sem pa hotela mir! si je potihem očitala in vstala, da bi iz enega od zabojev privlekla kaj uporabnega proti dolgčasu. Brskala je po prtljagi in v kotu začutila nekaj knjig in učbenikov, saj je ostalo spravila drugje. Ni bila pretirano navdušena nad odkritjem-lahko bi si našla kaj zabavnejšega, ampak se je nato vsedla nazaj in pričela pozorno prebirati učne snovi za peti letnik. Nenadoma je zaslišala glasno hukanje in planila je pokonci. Odprla je vrata kupeja in se ozrla po hodniku. Zaslišalo se je pomirjujoče prigovarjanje nekega učenca, zato si je oddahnila tudi Alice. Nato pa je prezirljivo prhnila in se vrnila h knjigam. ''Kakšna plašnost! Ti se ne bi tako zlahka prestrašila, kajne, Bells?'' Ko je momljala, si je kletko s svojo sovo dvignila k pasu, jo prijela z eno roko, z drugo pa odprla okno. ''Tako bova imeli več zraka.'' Pogreznila se je nazaj v sedež in zavzdihnila. Zdaj se že sama s sabo pogovarjam!... Pogledala je Bells ...in s svojo sovo. V roke je vzela učbenik za napoje in ga takoj nato, ko je videla naslovnico, silovito odložila, da je poletel na nasprotno stran kupeja. Pustila jo je ležati v kotu in si vzela drugo knjigo. Quiddich je z okrancljano pisavo pisalo na prvi strani. ''Vsaj nekaj zanimivega ta trenutek,'' je sama pri sebi zamomljala Al in se zatopila v debelo bukvo. Po petih minutah ji je pričelo nekaj mahati pred nosom. Nejevoljno je dvignila pogled in poškilila v rokav šolske uniforme, ki je zlezla čisto na rob odprtega kovčka in živahno bingljala. Dekle je zajelo sapo. Čisto je pozabila, da se mora preobleči! Zagrabila je nadležen rokav in povlekla obleko k sebi. Zapela je zadrgo na kovčku in ga postavila v prvotni položaj. Začuda se pri tem nič ni pretrgalo od sile, s katero je to opravila. Ošinila je vrata, kot bi pričakovala, da bo kdo vstopil in ga bo lahko nadrla. Besno se je ugriznila v ustnico, ko se je spomnila tišine v tem vagonu. Kdo bi pa vstopil v enega izmed najbolj pustih, osamljenih kupejev na celem vlaku?! Pričela se je preoblačiti. Nenadoma je skozi okno še posebno močno in hladno zapihalo. Alice je oblila kurja polt in v samem spodnjem perilu je stopila do okna in ga zaprla. Navlekla je nase uniformo, segla po toaletnem priboru, pravzaprav krtači, na hitro počesala svoje spet ravne, dolge, temno rjave lase in z nežnim bleščilom potegnila čez svoje ustnice. Sicer ni nikogar nameravala osvajati, ampak je le rada izgledala urejeno. Pogledala je svoj odsev v majhnem ogledalcu in se nasmehnila. Niti ni slabo... je pomislila. Zasmejala se je in dodala: ''...za gravže!'' Nato pa se je počutila tako trapasto, da je nemudoma globoko zardela in utihnila. Kmalu se je spomnila na svojega mačka Spirita in se s pogledom nanj prepričala, da je popolnoma zadovoljen. V samoti se je močno posvečala svojima ljubljenčkoma, kar pa ni pomenilo, da je tudi kje drugje ni skrbelo zanju.

Pomislila je na svoje drugo leto na Bradavičarki, ko je dobila Spirita. Neko noč je preslabo zaprla kletko in ji je pobegnil iz same radovednosti, saj je imel novo lastnico zelo rad. Odplazil se je po hodniku v fantovski del Drznvraanovega doma in pošteno preplašil nekega takratnega šestošolca, ki je buden prepisoval nalogo. Seveda je takoj zdrsnil pod odelo in zlagano zasmrčal, saj je (izredno neumno) mačka zamenjal za Filchevo mačko. Po tej nočni prigodi se je Spirit še vse do jutra sprehajal med spečimi Drznvraanovci, nato pa se vrnil k že močno zaskrbljeni gospodarici. Ta je šele poenem mesecu ugotovila, kaj se je zgodilo. Seveda se je smejala še dolgo časa. Alice je prenehala obujati spomine in se z mislimi vrnila na vlak. S tal je pobrala odvržen učbenik za napoje in si zaželela, da bi imela svoj blok za skiciranje pri sebi, saj se ji ni ljubilo ponovno vstajati. Naslonila se je na hrbet in postala pozorna na morebitne zvoke izven njenega kupeja. Še vedno nič. Z vzdihom se je poglobila nazaj v svoje misli.

((Mene je pa zagrabla pisateljska žilica ! Žal post ni tko zelo izviren in se opravičujem za kkšne slovnične napake...))

Delphine je obupano zavtdihnila, ko se je spomnila, da se mora preobleči v šolsko uniformo. Malo se je razgledala naokoli, da bi popazila, če bi se kdo približal, nato pa je iz enega od kovčkov vzela uniformo. Slekla je jakno, jopico, kavbojke in majico s kratkimi rokavi, ki jih je nosila, ter se namrdnila. Rada je imela bunkeljska oblačila, ampak vedno se je rada preoblekla v uniformo. Ko je stala tam, samo v spodnjem perilu, je prestrašeno navlekla svojo uniformo nase ter se prepričala, da je noben ni videl. Zasmejala se je, prejšnja oblačila pospravila v kovček, nato pa spet vsa v pričakovanju sedla, da bi pričakala ustavitev vlaka.

Aron je bil nekoliko presenečen nad dekletovim odzivom. Ponavadi ob njem povsem presunjeno stojijo in kar nemorejo odmakniti pogleda iz njega. Ona je bila videti povsem mirna. Morda pa je prav ona dekle, ki jo je iskal tako dolgo. Presenečeno je obstal, ko ga je brez premislekov porinila iz kupeja češ naj počaka, da se preobleče. Čakaj malo, preobleče? Hitro se je obrnil proti kupeju ampak je nažalost že čakala z dovoljenjem, da lahko vstopi. Tokrat je bila drugančna. Izgledala je kot pridna punčka pod krinko, ki si je tokrat nadela prav neverjetno očarljiv nasmešek. Njeno ime je bilo Victoria. Posvoje lepo in hkrati mogočno ter nekoliko starinsko ime. Vsedel se je nazaj na stol in potegnil tako imenovano Victorio nekoliko bliže k sebi kot je sedela prej. Nakar se je zaslišalo živahno trkanje po oknu. Bila je njegova krokarka, ki ji je hitro odšel odpret. Hitro je zletela noter in se vsedla poleg ptičev, ki jih je dekle že imelo v kupeju. V svojo krokarko je zapičil pogled saj mu je uničila popolen trenutek resnice, ki ga bi lahko ustvaril z Victorio. Ni se dal motiti. "Zelo me veseli... ampak mislim, da ime v tem trenutku ni tako zelo pomembno." Nagnil se je nekoliko naprej, prepričan, da bo Vic njegov namen sprejela...