King's Cross

Delphine je prišla do bunkeljske železniške postaje. Prvič po dolgih letih je tu stopala sama. No, skoraj sama. V njeni kletki je počivala njena črna sova Neli in v potovalni 'kletki' je bila zleknjena njena bela mačka Leassi. Ponavadi jo je do sem pospremila mama, ampak le ta je zdaj menila, da bi jena hči morala postati malce bolj samostojna. Rjavolaska se je razgledala naokoli, da bi našla perona 9 in 10. Ker je skrivni peron, odkod pelje Bradavičarka Express, med tema dvema peronoma. Po nekaj sekundah ju je našla ter se sprehodila do tja. Oblečena je bila v topla oblačila in obuta v škornje, imela pa je tudi jopico ter jakno. Na koleščkih je peljala dva velika kovčka, v katerih so bili vse potrebne zadeve. Šla je do opečatene pregrade med omenjenima peronoma. Stopila je čez ter se znašala na skrivnem peronu. tam je sedla na eno od klopic ter se odločila, da bo počakala vlak.

[Upam, da ni kakšnih napak ali kaj podobnega. Nisem vedela, kako bi prišla do tega skrivnega perona, a očitno mi je uspelo. ]

Alyssa je počasi stopala po kamnitih ploščicah na železniški postaji. Medtem ko je za njo na trdem podu odmeval zvok petk, se je potapljala v spomine. Kakšen je bil občutek, ko je s starši prvič prišla in ko je materi navdušeno mahala skozi odprto okno odhajajočega vlaka. In potem leto kasnje, ko je bila njena edina družba na vlaku nadležna spolzgadovska sestra. In še leto kasneje, ko je med množico že stopala z dvignjeno glavo in se pogovarjala samo z izbrano družbo. Prejšnje leto so se ji učenci umikali, ko je stopala po peronu. Med razmišlanjem se ji je na licu zarisal sanjav nasmešek in skoraj opazila ni, da je že prišla do opečnatega zazidka. Malce se je ozrla in se prepričala, da je nihče ne gleda, potem pa izginila skozi pregrado. Na peronu 9 in 3/4 je že vrvelo od otrok, ki so se poslavljali od staršev ali vlekli težke kovčke med prtljago. Ob znanem pogledu se je nasmehnila in se tudi sama odpravila vlaku naproti, da bi si našla prazen kupe. Ker je prišla sama, se ni imela od koga poslavljati in tako se je zelo hitro prebila do enega od vagonov. Ker ji je doma mati pomagala uročiti njene kovčke, da so bili peresno lahki, čeprav do roba napolnjeni, jih je brez težav tudi spravila na vlak in si našla prost oddelek čisto pri koncu vagona. Njena prtljaga je zasedla toliko prostora, da je bilo v kupeju komaj še dovolj prostega mesta za še eno osebo z zelo malo prtljage. Udobno se je namestila na mehke sedeže in iz žepa potegnila MP3 predvajalnik, ennega redkih bunkeljskih izumov, ki ga je cenila.

[ah ne, čisto v redu je ]

Končno je prispel na postajo z vso prtljago, ki mu je bila zelo v napoto. "Pazi malo!" se je zadrl nekaj let mlajšemu mimoidočemu, ki se je zaletel vanj. "Saj vidiš, koliko prtljage imam! Norec ..." Zavzdihnil je. Ah, ti bunklji ... Pogledal je za domišljavcem, ki se mu je opravičljivo nasmehnil, nato pa se s hitrim korakom napotil naprej. Ni si točno zapomnil, kje leži peron, ki ga je iskal, a je vedel vsaj približno. Nekaj časa je hodil po postaji, potem pa se mu je zazdelo, da kraj že pozna - a ne, to ni bilo to. Zagotovo ne. Še malo se je razgledal naokoli, nato pa opazil nekaj, kar je približno izgledalo kot peron, ki ga je iskal. Stekel je tam, pri čemer je skoraj pozabil na svojo prtljago, ki mu je padla iz rok, da jo je pobral in pri tem potihem preklinjal. Končno mu je uspelo priti na kraj, ki ga je iskal, pri čemer se je skoraj zaletel v poslovneža srednjih let, ki se mu je očitno prav tako mudilo.

Spolzgadovec se je zazrl v oznako, ki mu je povedala, da je med peronoma 9 in 10. Za bunklje to ni pomenilo kaj dosti, zanj pa malo več - tu se je nahajal skrit peron 9 in 3/4. Razgledal se je in opazil, da mu je prehod prost, zato se je kar odpravil na magičen peron. Prehod je bil zanimiva izkušnja, čeprav jo je doživljal že peto leto zapored. Peron 9 in 3/4 ... prav takšen je bil, kakršnega se je spominjal. Videl je znan prizor, kako so se otroci, zlasti prvošolci, podajali na dolgo potovanje in se poslavljali od svojih staršev, ki so jih imeli tako radi, čeprav mu je v tistem trenutku pozornost pritegnilo nekaj drugega - dekle njegovih let, ki je stopala na vlak. Za hip se mu je zazdela znana, pa se ni mogel spomniti, od kod. Prešinilo ga je, da je zelo podobna neki spolzgadovki, a to ni mogla biti ona. Ne, to dekle je videl prvič. In vendar je bilo na njej nekaj, kar ga je pritegnilo. Zalotil je, da se mu ustnice upogibajo v pohoten nasmešek, nato pa je skočil na vlak z upanjem, da jo bo še kje ujel. Ne, ni je več bilo tam. Ah, saj jo bom najbrž še videl, si je mislil, nato pa sedel v svoj kupe in se prav udobno zleknil, na pospravljanje prtljage pa ni pomislil. Rad je izkoristil prostor, ker je vedel, da ga ne bo imel več dolgo.

Victoria je stopila po bunkeljski želežnici oblečena v modne poletne obleke. Stopala je z rjavimi čevlji s sklenjeno peto. Za noge so se je oprijemale črne najlonke in sive gamaše. Nosila je umazano oranžno mini krilo in oprijeto črno majico s kratkimi rokavi. Večino je prekrival bledo temno siv pulover s kapuco, ki jo je ščitil pred mrzlim jesenskim vetrom. Pred sabo je s težavo porivala velik voziček z dvema velikima kovčkoma in enim manjišim za vse njene stvari, ki jih je bilo naravnost ogromno. Na vsem tem sta počivali še dve manjši kletki, ki sta bili v tem trenutku prazni saj sta Hiems- krokar in Alynn- sova letala neznano kje. Victoria ju je izjemno pogrešala saj ni imela popolnoma nobene družbe razen treh debelih kovčkov. Ko se je približala pregradi je ne da bi se kamorkoli ozrla, da jo gdo opazuje stopila skozi. Na drugi strani je že čakal vlak okoli katerega je vladal neznosen trušč, kriki in razdejanje. Lagodno se je sprehajala po peronu in pustila, da so se ji vsi po vrsti umikali. Zbrala si je najbolj privlačen vagon in vstopila vanj. Odskočila je skoraj v trenutku, ko je v njenu zagledala njeno sestro in skočila v naslednjega. Ta je bil ravno obetaven le, da ni bilo prostega kupeja. Izbrala si je enega v katerem je sedel neki prvošolček in vstopila z besedami "Smem?" Po njnem pričakovanju se je ta seveda umaknil v sosednjega, da je lahko uživala v miru in tišini. Zazrla se je skozi okno in čakala na odhod.

[mogoče je zdej vse vredu ampak prej sm ti pa morala popravt to, da si pozabla tisto kar ne spra v tvoj post dati v oklapaje ]

Delphine je opazovala, kako se je peron zavzeto polnil. Ko je prispel vlak, se je med prvimi povzpela nanj ter si našla prost kupe. Prtljago si je zložila na polici zgoraj nje, nato pa se je udobno zleknila na sedežu ter zavzdihnila, ko je gledala skozi okno. Spomnila se je, kako je bilo prvič, ko je vstopila na ta vlak. Skoraj ni našla praznega kupea in bila je na robu joka. Potem pa je prazen kupe končno le našla in tam je bila do konca vožnje. Rjavolaska se je nasmehnila ob spominu na ta dogodek. Dvignila se je ter segla po enem kovčku-ko ga je odprla, je ven potegnila svoj prenosni računalnik ter zaprla kovček nazaj, prenosni računalnik pa odprla. Spet se je udobno zleknila, malo brskala po internetu ter hkrati pisala svoj dnevnik ter tako čakala, da bo vlak odpeljal.

Že dolgo časa je minilo, odkar je Alice stopila na King's Cross. Razigrano je stopala po bunkeljski železniški postaji. Od staršev se je že zdavnaj poslovila, saj je že tako izgledala dovolj trapasto z vozičkom natrpanim s tremi srednje velikimi kovčki, sovjo kletko s frfotajočim perjem v njej (Bells) in pravokotno kletko za mačka. Kljub težkemu tovoru se je Drznvraanovka hitro pomikala proti devetemu in desetemu peronu. Kmalu je nad svojo glavo zagledala velika napisa: '9' in '10' . Zadovoljno je pričela z vsakoletno igro. Vozička ni več potiskala tako vneto in se pričela z zlaganim zanimanjem ozirati po postaji, kot, da bi nekoga čakala. Takrat se je, ko je pritegnila najmanj pogledov, 'slučajno' naslonila na pregradni zid med peronoma... ...in se neopazno izgubila v njem. Na peronu 9 in 3/4 je kar mrgolelo čarovnikov. Novo šolsko leto se pričenja, kar se je očitno marsikje poznalo. Alice je ošinila svoj voziček in ugotovila, da tega sama nikakor ne bo zmogla odnesti na vlak, kije že stal na peronu. Nedaleč stran je zagledala krepkega moža, kije brezdelno postaval naokrog. Nemudoma je stopila do njega z enim izmed svojih značilnih nasmehov. ''Oprostite...mi lahko, prosim, pomagate pri prestavljanju prtljage?'' Moški se je obrnil in dekle je opazilo, da ima pravzaprav približno devetnjast let, se ji nasmehnil in stopil do Alinega vozička, ki mu ga je pokazala. ''Rade volje pomagam. mimogrede, jaz sem Daniel. Včesih sem tudi sam hodil na Bradavičarko. Še vedno zahajam sem spremit mojo sestro.'' ''Super. Te lahko kličem kar Dan? jaz sem Alice. Iz Drznvraana sem.'' ''Lahko me kličeš kakor želiš. Tudi jaz sem bil Drznvraanovec.'' ji je prijazno odgovoril. Po tem kratkem pogovori se je Al povzpela na vlak, se je nejevoljno namrdnila. Valk je bil nabito poln cvilečih, krulečih prvčkov.