Star razpadajoč dvorec

Pred očmi se ji je počasi zjasnila slika razpadajočega prostora. Zadnje kar ji je ostalo v spominu je bil močen udarec v tilnik in tema. Poskušala je vstati. Zakaj ne mora vstati? Potegnila je vse svoje sile. Udarec v tilnik? Morda je povzročil paralizacijo telesa. Ne, ne, ne, ne... Razjasnila si je glavo in se zbistrenim vidom ozrla v levo in desno. Njen glas je zaškripal kot stara loputa skozi vrata "Alyssa? Alex?" Poleg nje sta nesrečno in z energijo prilepljeno na stol sedela sestra in sošolec."Dragi moji, vedite, da se lahko počutite počaščene, saj se trenutno nahajate v prisotnosti samega Temnega Lorda. Počaščeni ste lahko tudi, ker vas do sedaj še nisem ubil, vendar to se lahko še spremeni. Torej, da ne bomo preveč prehitevali stvari, bi bili tako prijazni in se mi predstavili?" Govoril je ogaben mož. Za nosnice je imel tenke kačje reže, v prostor so jih noro gledale nenormalne rdeče oči. Koža je bila bledo siva, oblečen pa je bil v temen plašč, ki je kot duh plaval po prostoru. Temni Lord? Oprostite? Kdo pa misli, da je, da se kliče kot kakšen kralj sveta.

Glas je imela zdelan od kričanja čisto zdelan in njen glas je tiho zadonel po prostoru "Bi lahko mi kot prvo izvedeli kaj počnemo v razbitini, ki je leta nihče ne uporablja zvezani na stole." Pogoltnila je cmok, ki ji je nastal, ko je krepila glas, da bi prikrila, da jo je pravzaprav nekoliko strah. Vedela je, da če ne bo noben odgovoril v velikih težavah. Tako imenovani temni Lord se je hrešče zasmejal in hladno odvrnil "Vprašal sem vas po imenu in ne dovolil, da mi vi zastavljate vprašanja, sem ali ne?" Vse postave v črnih plaščih so odločno odkimavale z glavo. Victoria je pogoltnila slino. Če se mu ne bo noben postavil po robu bo to storila ona. Tako bodo nakoncu vsi pomrli, niso dovolj močni, da bi še prenešali to trpinčenje "Nobenemu nebom govorila imena, če ga niti poznam ne." Lord se je nasmehnil in pri temu pokazal vse svoje ogabne zobe. Proti njej je lahkotno odvrgel besedico "Imperio." Prek telesa se ji je pognala kri in v mislih ji je tekel tisti zoprni tok besed, povej ime, povej svoje ime.
"Bolan si." je hripavo odvrnilo telo, ki se je uperalo sili imeriatorjeve kletve. Tokrat je proti njej potoval drugačen curek svetlobe. Iz rane na obrazu se je ulila kri in špricnila po obrazu, ponovnega udarca ni prenesla. Grozovit krik je zadonel po dvorani.

Počasi je začela odpirati svoje oči. V glavi ji je utripala bolečina, najbolj skoncentrirana na mestu na tilniku, kjer jo je verjetno zadela precej močna kletev. Njen vid je bil še malce meglen, vendar razločila je stene kremne barve, s katerih se je v velikih kosih luščil omet in temne postave Jedcev v kotih sobe. Svoj nejasen pogled je počasi usmerila še v druge strani ter opazila, da so na stolih na levo in desno od nje sedeli študentje, zvezani z magičnimi vezmi, katere je šele zdaj opazila tudi okoli sebe. Zaprla je oči in nekajkrat globoko vdihnila ter poizkusila pregnati boleči občutek, ki ji je preprečeval koncentracijo. Ko se je končno malo zbrala, je spet pogledala naokoli. Victoria je bila zvezana na njeni desni, Arona pa je opazila na skrajnem levem stolu. Na drugi strani njene sestre je bil postavljen fant malce temnejše polti in precej privlačnega videza, ki je bil poleg nje prav tako že pri zavesti. Vendar ni bilo videti, da bi namenjal pozornost svoji okolici, poizkušal se je namreč čim bolj približati Vic in z ramo jo je rahlo ruknil, češ naj se zbudi. Očitno je opazil, da ga gleda, saj se je obrnil in ji namenil dolg preiščujoč pogled, ki ji je dal občutek, kot da vidi naravnost skoznjo.

Takrat jo je zmotil glas, ki je prišel iz sredine sobe. Tam je stal najbolj zastrašujoč človek, kar jih je Alyssa kdaj videla v svojem življenju. Pa kaj človek, to je bil stvor! Njegove oči so se rdeče svetlikale in njegov mrtvaško beli obraz sta namesto nosa krasili dve reži. Sploh ni prenesla pogleda na to bitje, še posebej na njegova usta, ki so bila ukrivljena v krut nasmešek, ki ti je po hrbtenici poslal mravljince. Zaenkrat je s črnolasko, ki je vodila napad na Bradavičarko tiho razpravljal, vendar ni dvomila, da bo kmalu tudi njim namenil pozornost. In imela je še kako prav. "Dragi moji, vedite, da se lahko počutite počaščene, saj se trenutno nahajate v prisotnosti samega Temnega Lorda. Počaščeni ste lahko tudi, ker vas do sedaj še nisem ubil, vendar to se lahko še spremeni. Torej, da ne bomo preveč prehitevali stvari, bi bili tako prijazni in se mi predstavili?" Vse v njej je kričalo, naj zbeži, ko je govoril s tem prijaznim ledenim glasom in upala je samo, da bodo vsi dovolj pametni, da bodo tiho in poslušali, kaj ima povedati. Vendar ne, njena vročekrvna sestra se mu je mogla postaviti po robu. Alyssa jo je gledala s široko odprtimi očmi in pričakovala, da bo tako imenovani 'Temni Lord' vsak trenutek naredil kaj groznega. Vendar se je samo posmehnil in ji odgovoril: "Vprašal sem vas po imenu in ne dovolil, da mi vi zastavljate vprašanja, sem ali ne?" Vse temne postave v sobi so hitro prikimale, očitno da bi pokazale svojo vdanost voditelju. Zelo očitno so se ga precej bali. Ampak seveda se Victoria ni mogla zadržati, če bi se mu pokorila, bi bil ranjen njen ponos. Visoki okrutnež pa se je še vedno samo lahno smehljal, ko je izgovoril majhno besedico. [i]Imperio[/i ]. Vendar še vedno, še vedno se ji ni posvetilo, da bi bil že skrajni čas da odneha, da se prepusti. V rano, ki se je raztezala čez njeno lice je priletela kletev in iz nje je brizgnila kri, iz njenih ust pa presunljiv krik. ''Vic!'' Alyssin odziv je bil naraven in svoje napake se je zavedela takoj, ko je besedica prišla iz njenih ust. Grozne rdeče oči so jo preiskovale in prek obraza se mu je razlezel še bolj ogaben nasmešek. ''Te skrbi za tvojo sestrico? Morda boš pa ti malo bolj zgovorna…'' Kako je vedel? Seveda, danes sta imeli slučajno ravno enak odtenek rjavih las in tudi če je imela ena kodre, druga pa ravne lase je bilo očitno, da sta v sorodu. Dolgo je pogoltnila, ko je čutila žgoč pogled na svojem obrazu in počasi dvignila pogled. ''Torej? Vprašal sem po imenu predstaviš pa lahko tudi svojo sestrico tukaj.'' Globoko je vdihnila in potem spregovorila, upajoč, da bo njen glas dovolj slišen. ''Jaz sem Melissa Greengrass, to pa je moja sestra Adriana.'' Nasmešek 'Temnega Lorda' se je še bolj raztegnil. ''Zakaj pa si jo potem poklicala Vic?''. Še en globok vdih je sledil pred tresočim odgovorom. ''Njeno srednje ime je Victoria, prijatelji jo kličemo Vic.'' Resnično je upala da bo njena prevara uspela, Greengrassi so bili namreč zelo obširna družina in prvič se je v glavi zahvalila babici, ki jo je vedno terala, da se je učila imena čistokrvnih družin in njihove opise.

Kevin je počasi odpiral oči in si dopovedoval, da je vse v redu. Na tilniku ga je namreč močno bolelo in vse kar se je spomnil je bilo to, da je omahnil v nezavest. Počasi je začel razločevati podobe v prostoru. V njih je gledal neki čuden mož z osladnim nasmeškom na obrazu. Kako je Kevin sovražil osladnost. Če bi lahko rekel tistemu kar je stalo pred njimi mož. Obračal se mu je želodec, ko je gledal v tiste noro rdeče oči. "Dragi moji, vedite, da se lahko počutite počaščene, saj se trenutno nahajate v prisotnosti samega Temnega Lorda. Počaščeni ste lahko tudi, ker vas do sedaj še nisem ubil, vendar to se lahko še spremeni. Torej, da ne bomo preveč prehitevali stvari, bi bili tako prijazni in se mi predstavili?" Spregovoril je z hladnim vendar še vedno pomešanim z osladnostjo, glasom. Ostudno bitje.

Zmrazilo ga je po kosteh. Nihče ni odgovoril na njegovo vprašanje. Vsaj ne zares. Neko dekle, ki je bilo še posebej zbito in se je komaj razločilo kdo je. Vendar jo je prepoznal. Že pet let jo srečuje v dnevni sobi njunega doma. Toliko časa ga je dražila, da je prisilila bitje, da je poseglo proti bolj neprijaznim ukrepom. Imperijatorjevi kletvi. Najbolj ga je razjezilo, ko se je kletvi tako zlahkoto uprla kot ni videl še nobenega. Proti njej je ostudnež poslal kletev, kjer se je rana odprla in ji brizgnila kri po obrazu. Njen krik je grozljivo odmeval po dvorani. Če bi lahko bi si z roko pokril usta pa je raje brezglavo in popolnoma zabito zakričal "PRENEHAJ!" Takoj po tem mu je v obraz priletela klofuta in tista grda ženska je sropo zabevskala "Utihni." Bitje se je bolj zabavalo. Približal se mu je in ga prijel za obraz. Kevin se ni moral zadržati, da ne bi pokazal kako zelo se mu to gabi. "In ti mladenič? Smem biti počaščen s tvojim imenom?" Spet tisti osladni nasmešek. "K... Kolin Petterson." Lord se je ob imenu osladno nasmehnil "No kdo me bo še počastil?"

Besneče se je prerivala skozi boj v prepovedanem gozdu in s svojo palico živahno, neusmiljeno streljala po Jedcih, ki pa so, očitno premočni, ob počasnem odhodu s seboj zvlekli učenca za učencem. Ko je to videla, jo je prešinilo, kar je že poprej švigalo skozi njene misli: Kaj sploh počnejo tukaj? V takšnem številu, kakršnega sem bila priča le enkrat v svojem življenju?! Kdo jih vodi, ko so pa tako organizirani? Vprašanja so ji polnila glavo. Iznenada se je pred njo pojavil Jezdec; očitno se je zasanjala, da ga ni opazila že poprej. Zlobno se je zarežal in jo prehitel ko je z roko s palico že zamahnila proti njemu in ji poslal urok bolečega omamljanja naravnost med oči, da se je nemočno zgrudila po pomendranih in popolnoma razritih tleh. Ker je zelo pozorno opazovala izginjanje svojih sočolcev in ostalih dijakov, se ji je Jedčev način onesposabljanja nenavaden. Drugo metodo uporablja... Kdo je to?... Zameglilo se ji je pred očmi, kratek trenutek pred popolno prevlado uroka je na rokah začutila grob, trden prijem, nato pa se je pogreznila v omotico.

Zdramila se je na njej še neznanem kraju; temni sobi zgrajeni iz, zaradi vpliva visoke vlage, plesnečega temnega lesa. Edina oprema tega skromnega prostora je bila miza enakega stanja in materiala kot vse ostalo v Alicini okolici. Pogled se ji je počasi bistril, zato se je šele čez nekaj trenutkov zavedala malo več kot dvajsetih dijakov čarovniške akademije, kot tudi ona sama, trdno privezanih na majave stole in nenavadnega para; po videzu moškega, s hrbtom obrnjenega proti njej, ter žensko bujnih črnih kodrov in lačnega pogleda v očeh. Drznvraanovka se je namrščila, nato pa z grozo in gnusom ostrmela, ko je uzrla in uslišala človeka, pravzaprav stvor, ki ga je imela za normalnega moškega. Niti slučajno ni bil normalen. ''Bolan si...'' Stavek, nato krik. Alice je zmrazilo po vsem telesu. zakričala je Alyssina sestra, katere ime ji še ni bilo docela znano. Temni Lord... Ph!... Kaj za vraga... Skoraj ob istem trenutku sta akustiko prostora preizkusila dva krika - en fantovski, drug izvor dekliškega glasu. 'Temni Lord' se je obema priliznjeno nasmihal, fantu je njegova domnevna spremljevalka prisolila klofuto, Alyssa pa jo je odnesla brez večjih telesnih poškodb. Sreča. ''No, kdo me bo še počastil?'' Dekletu se je ta stavek tako gabil, da se je ozrla vstran in se kremžila od želje, da bi se zadrla na lastnika sikajočega glasu. Ni se mogla zadržati, zato je skozi zobe tiho zasikala; ''Jaz.'' Dvignila je pogled in z njim drsela po prostoru, dokler se niso njene oči staknile z ledeno hladnimi zrkli Temnega Lorda, ki mu je vzrajno vračala s svojim morilskim rjavim orožjem. ''To te očitno zabava. To, da se bojimo drug za drugega in zase, namreč. Ne? Te spravlja v ta tvoj...'' priprla je oči in globoko vdihnila, '' ...nasmeh naša bolečina? Res misliš, da smo šibki ko gnide v olju? Še preizkusil nas nisi. Kakorkoli, sedaj mi boš v betico, sodeč po tvojem izrazu, vsak trenutek poslal urok rezanja glave in se znova zabaval. Kaj pa, če bi nam prej kaj povedal? Malo zavrtel svoj gobec, po možnosti?'' Hudiča! In zdaj, jasno, sem pokazala svojo obširno smotanost s čvekanjem in tako zelo očitnim samomorom. Pomislekom v glavi navkljub ni odmaknila pogleda in mirno čakala stvorov odgovor. Ta se je pričel kmalu. V obliki presenečenega režanja že na daleč prepoznavne debilnosti. ''Ohoho, gospodična z ostrim jezičkom! Saj bomo poskrbeli zate; ne jokaj, punčkica.'' Alice je nejeverno dvignila eno obrv, Lord pa se ji je, resnega obraza, počasi približeval. Je res tako neverjetno zabit, ali se samo dela, da je? ''Zdaj, me pa poslušaj. Ker mi nisi povedala svojega imena, nisem zadovoljen. Sploh nisem.'' Aha, res je. Čakala je nadaljevanje govora.

Mar ni videla kaj se je zgodilo z njo? Naj bi držala jezik za zobmi. Mar ni bilo dovolj, da ji je kri napolnila oči, ne pa dovolj, da ne bi videla dogajanja. Res, da je bila z Alice uradno skregana pa vendarle ne bi niti Aronu privoščila smrti. Ko je bil Temni Lord že čisto blizu in se pripravljal na prvi korak je Victoria popolnoma brezpremišleno zakričala "STOJTE! Naredili bomo kar hočete. V takem stanju vam nemore noben pomagati vsaj pustite nam, da se oskrbimo. Prosim. Naredili bomo kar hočete." To se ji je zdaj zazdela še najboljša možnost za preživetje. Dati dovolj časa, da jih rešijo. Če bodo tako nadaljevali je uperanje prezsmiselno ker jih bodo tako ali tako vse pobili preden bo priložnost, da se rešijo. Ravno, ko se je zamišljeno Lord obrnil proti njej je tista nora ženska pritekla vmes "Malo izgub imamo gospodar, vendar jih je veliko močno poškodovanih, eden je na robu smrti. Predvidevamo, da je nekdo po njemu tolkel s trdim predmetom." Victoria se je le lahno nasmehnila "Je bil mož visok in svetlolas?" Divja ženska se je sunkovito obrnila in zasikala "Ja. Zakaj?" Na obrazu se ji je narisal še bolj sladek nasmešek "Če je tip ležal poleg palice prekrite s krvjo ga poznam." Tokrat je bil Lord tisti, ki se je nasmehnil (vendar le hladno). "Ljudi tvojega kova rabimo." Moč s katero je bila Vic pritrjena na stol se je razprostila, da je padla po tleh. Noge so jo tako bolele. S pomočjo palice jo je nekaj dvignilo pokonci "Verjamem, da boš še koristna draga Adriana." Vic ga je zaskrbljeno pogledala in se tiho odhrkala "Če me moja sestra ne bi rešila, bi bila zagotovo mrtva. In Alex mi je pomagal drugič... in...in kar veliko jedcev smo podrli." Lord se je še kako dobro zavedal njenih namenov. Proseče ga je pogledala.

[Sami si zmislte, če vas je sprostil al ne Brez zamire Al št.1 ampak čas je da se tole malček bolj pospeši ker je že mal dolgcajt tko, a jst sm morala napisat, da me je sprostil (čas za drugi del hehehe)]

Bil je vesel, da je bila Victoria kolikor toliko v redu, saj se je že pobrala in oddivjala nazaj v boj. Bolečina v njegovi zlomljeni roki je utripala in jezno je s palico zamahnil proti njej, da je otopela, četudi sedaj sploh roke ni čutil. Tedaj pa ga je od zadaj zadela močna kletev in priletel je v drevo. Udarec je bil silovit, vendar se je Alex boril, da bi ostal pri zavesti. Na robu teme je začutil, da se je okrog njegovega pasu ovila močna roka in v trebuhu je naenkrat začutil tisto migotajočo breztežnost, značilno za Izdejanjanje.

Zakrinkani moški si ga je vrgel čez ramo in sproti je opazil, da ga nosi čez plevelasto dvorišče proti razpadajoči stavbi, katere oluščena barva je namigovala na to, da je bila včasih razkošna vila. Odnesel ga je noter in po stopnicah navzgor, v veliko sobo, kjer je bilo na nekaj stolih že posedenih nekaj njegovih sošolcev in sošolk. Njega so namestili med Victorio in nekega fanta iz njegovega letnika, ime mu je bilo nekaj na K. Čeprav so ga z magičnimi vezmi privezali na stol, se je nagnil k temnolaski ob njem, ki ni bila pri zavesti in tiho poklical njeno ime, ko jo je poizkušal zbuditi. Opazil je, da je dekle na drugi strani Vic počasi odprlo veke in zagledal se je v karamelno rjave oči, ki so bile čisto take kot oči njene sosede in zavedel se je, da mora biti to njena sestra Alyssa. V vseh teh letih na Bradavičarki jo je seveda kdaj že opazil na hodnikih, vendar ji ni nikoli namenjal posebne pozornosti, čeprav je od svojih prijateljev o njej slišal že marsikaj, predvsem sočnega. Pogled je odtrgal v trenutku, ko je nekdo stopil v sobo.

Začutil je, da so se vezi okoli njih rahlo zatisnile in zastokal je v bolečini, ki je zarezala skozi njegovo zlomljeno roko. Od bolečine se mu je zameglilo pred očmi, očitno je bila poškodba precej huda. Uspel se je zbrati šele, ko je zaslišal Victoriin krik in njeno sestro, ki je s širokimi očmi ugotovila, da je ravnokar izgovorila njeno ime. Vendar se je kar hitro in precej spretno izvlekla iz dreka in 'Temni Lord' je svojo pozornost preusmeril na ostale, ki so sedaj počasi prav tako začeli govoriti. Ni pa bilo dolgo, da se je neka njemu neznana punca spet odločila biti pametna in ga je zmerjala v obraz ter se mu postavila po robu. Pa joj, zakaj so vsi tako obupno zabiti? Lahko bi že dojeli, da nam samo oslabšujejo položaj. Samo upam lahko, da bodo končno vsi utihnili... Ostudni mož se je že nevarno približal jezikavki, ko ga je Victoria ustavila s krikom. Ko je začela govoriti, so jo najprej vsi presenečeno gledali, potem pa so počasi začeli kimati v strinjanju z njenimi besedami. V tistem se je v sobo vrnila Lordova temnolasa spremljevalka, ki mu je sporočila njihovo stanje in izgube iz bitke. Spet jih je Vic presenetila, ko je spregovorila in na presenečenje vseh je bil visokež nad novico da je samo z navadno palico skoraj ubila enega njegovih mož čisto navdušen, ne samo to, celo osvobodil jo je, s trditvijo, da potrebuje ljudi takega kova. Ko pa je iz njenih ust zaslišal svoje ime je zamrznil. Namenil se je predstavljati za Thomasa Potta, vendar mu je ona to možnost očitno preprečila. Lord je zamišljeno pogledal njeno drznvraanovsko sestro, potem pa so mu oči zdrsnile po vseh fantih, ki so bili zvezani na stolih. "Kateri od vas je Alex?". Narahlo se je odkrhal in s tem privabil pozornost. "Aha... Alex kaj?" Ker ni več videl smisla v temu, da bi se pretvarjal je povedal resnico. "Alex Dumont". Lord je počasi nagnil glavo in se zavrtal v njegove oči. "Dumont kot Sebastian Dumont?" Alex je počasi in previdno prikimal, sele sedaj se je namreč spet spomnil pogovora, ki ga je preslišal med poletjem. "Njegoc sin sem..." Bledi moški je samo enkrat trznil s palico in njegove vezi so popustile. Počasi se je potegnil na noge in zaščitniško zdrsel Victorii ob bok. "Se imaš tudi ti pohvaliti s kakšnim posebnim dosežkom?", je krutež sarkastično navrgel proti njemu. "Pravzaprav ja. Tisti, ki imajo grdo zdrobljene ali nalomljene kosti so skoraj sigurno moje delo..." Njegove ustnice je raztegnil zadovoljen nasmešek, ko se je spomnil neprecenljivega občutka lomljenja kosti z golimi rokami. Z obrvmi dvignjenimi v presenečenju se je Lord končno obrnil nazaj k vrsti stolov, k prej imenovani sestri. "In ti?".

[z malček zamude, ampak here it is ]

Lord se je premaknil stran od njiju in je nadaljeval s svojim izpraševanjem še pri drugih učencih. Vse je potekalo v redu, dokler se ni Alice zabito 'pogumno' uprla. Alyssa je samo zavila z očmi. Na tej točki v večiru je že izgubila vso moralo in prav malo jo je brigalo, kaj se bo zgodilo z njeno sošolko. Če je dovolj zabita, da se mu postavi po robu in zraven še misli, da je pogumna ali nekaj takega... Svojo glavo je obrnila v levo, da bi lahko opazovala, kaj ji bo zlobnež naredil, ko ga je Vic ustavila in Ria jo je vprašujoče pogledala. "Naredili bomo kar hočete. V takem stanju vam nemore noben pomagati vsaj pustite nam, da se oskrbimo. Prosim. Naredili bomo kar hočete." Očitno je bilo, da poizkuša s tem reševalnemu odredu kupiti čas, da si naredi načrt. Še preden pa bi ji moški lahko odgovoril, se je v sobo vrnila črnolaska, ki je bila prej ob njem in mu povedala, kakšno je njihovo trenutno stanje. Njena sestra je prav nesramno vskočila in prevzela zasluge za Jedca, ki je bil na robu smrti, Alyssi pa so skozi glavo švignile slike iz gozda, ko je zapazila rjavolasko neusmiljeno udrihati po glavi visokega moškega s čisto navadno palico. S smehljajem jo je Lord osvobodil, očitno navdušen nad idejo, da se je njeni sestri tisto noč čisto strgalo. Ko je bila enkrat na svojih nogah, pa se je Vic odločila, da se bo potegnila tudi zanjo in fanta, ki je prej sedel na njeni drugi strani, očitno imenovanega Alex. Hej, kje sem to že slišala? Ali ne sumijo nje in nekega Alexa za tisto zmedo v Spolzgadu? Presenečeno je dvignila obrvi, prepričana je bila namreč, da so vsi fantje zanjo samo enodnevne igračke. Lordova pozornost je bila trenutno usmerjena nanj in izpraševal ga je po imenu. Ko je ta povedal svoj priimek, ga je brez nadaljnih vprašanj izpustil in Alyssa se je potihem vprašala, če ima njegova družina kakšno povezavo z Jedci, glede na to da je omenjal njegovega očeta Sebastiana. Kmalu je temnolasec stal poleg njene sestre in čisto brezbrižno prevzel zasluge za tiste, ki so imeli polomljene kosti, ob čemer so se ji kar malce razširile oči. Že res, da je bil mišičast, vendar vseeno. Njena pozornost pa se je takoj preusmerila nazaj, ko je zaslišala besede: "In ti?" Poskušala je ne kazati svoje živčnosti in samo brezbrižno skomignila z rameni. "Nekaj sem jih Crucio-ala..." Malce se je zamislila, preden je dodala "Enega ali dva sem tudi zabodla... mogoče sta še živa, mogoče pa ne. Ne spomnim se ravno dobro." Lord jo je sumničavo premeril, preden je tudi njej sprostil vezi in opotekla se je na drugo stran svoje sestre. Visoki moški se je nameraval obrniti spet proti ostalim, ko je njegova zvesta podanica spet prišla do njega in mu nekaj prišepnila na uho. Prek obraza se mu je razlezel strašljivo zadovoljen nasmešek, ko se je obrnil nazaj proti trojici, ki je stala. "Verjamem, da je tukaj samo naš ljubi Alex govoril resnico. Kaj imata povedati sebi v bran, gospodični Hellrune?" Za trenutek je nehala dihati, s široko razširjenimi očmi in čisto zamrznjena na mestu. Jebem*i, piz*a, ku*ac, fuck, fuck, FUCK! Tole ni bilo v redu. Očitno so bili dovolj pametni in naredili hitre poizvedbe o njihovih imenih in videzih. Njeni možgani so delali sto na uro, da bi si izmislili kakšen pameten odgovor. "Neznancem se ne pove svojega imena..." je tiho povedala, potem pa nadaljevala "Drznvraanovci smo dovolj pametni, da vemo vsaj to..." Lordu je prek obraza šinil nasmešek, ko je očitno dobil idejo. "Lepo da si me spomnila, Alyssa. Ali si ti mogoče Victoria? Predvidevam da ne. No, kakorkoli, zanimivo bi bilo vedeti tudi v katerih domovih ste. Gospodič, gospodična?" Nesramno se je obrnil proti Alexu in Vic, potem pa preletel še druge. "Ostali?"

Še vedno si je živčno grizljala spodnjo ustnico in upala, da bo užgalo, takrat pa jo je prešinila misel: Ti zabita kura, uporabila je Alexovo pravo ime. Pa vendar ga je spustil in Victoria ga je takoj, ko se ji je približal pograbila za nadlaht (seveda njene roke niso prišle naokrog). Glavo je dvignila proti njegovemu obrazu in takoj, ko jo je pogledal, ustnice spreoblikovala v besedico oprosti. Srečno je zavzdihnila, ko se je tudi sestra nekako izvlekla in je tudi no prijela za roko. "Verjamem, da je tukaj samo naš ljubi Alex govoril resnico. Kaj imata povedati sebi v bran, gospodični Hellrune?" Victoria je pogledala kot, da bi se ji zataknila koščica. Fuck... fuck. Njena sestra se je nekako izgovorila in preglasila njeno hitro dihanje."Lepo da si me spomnila, Alyssa. Ali si ti mogoče Victoria? Predvidevam da ne. No, kakorkoli, zanimivo bi bilo vedeti tudi v katerih domovih ste. Gospodič, gospodična?" Mrzel glas ji je stresel telo, da je zadrhtela, ko se je vprašanje nanašalo tudi na njo "Jaz sem Victoria Alynn Hellrune in nismo še na stopnji, da bi ti zaupali pa vendar verjamem, da ti tudi oni ne." Pomignila je na njegove tako rekoč služabnike, ki so jih prebadali s pogledi "Bolje za njih, da so mi zvesti. Ostalo me ne zanima, torej tvoj dom gospodična?" Rjavolaska je samo pisnila "Spolzgad. Čista kri. Po dužinskem drevesu nismo našli niti kapljice umazanije." Njen prisiljeni široki nasmešek ni pokazal ničesar sicer pa je govorila resnico. "Moja vredna otroka, iz vaju bo še nekaj." Se je Temni Lord široko nasmehnil. "Pa ti dragi moj?" se je nato nasmehnil še proti Alexu. Njen prijem na njegovi roki se je vsaj trikrat okrepil.

Opogumljajoče je njeno roko stisnil nazaj in se ji samo nasmehnil, ko se mu je brez glasu opravičila. Mogoče je bilo konec koncev še bolje, da je povedal svoje pravo ime. Zdaj vsaj ne bo rabil biti živčen še glede ene stvari. Z zanimanjem je opazoval Victoriino sestro, ki je brezbrižno omenila, da je mučila in zabadala ljudi in moral ji je priznati, da je dobra, da je ohranila tako miren obraz, če ni bila morda celo dejansko tako mirna. Ko so njene vezi izginile je pohitela na drugo stran svoje sestre in tudi njune roke so se sklenile. "Verjamem, da je tukaj samo naš ljubi Alex govoril resnico. Kaj imata povedati sebi v bran, gospodični Hellrune?" Opazil je, da je rjavolaska ob njem popolnoma zamrznila, Lordova pomočnica ga je očitno obvestila o njuni pravi identiteti. Kot je prej situacijo rešila ona, se je sedaj kot hitrejša izkazala Alyssa. Potem jih je povprašal po domovih. Vic mu najprej ni direktno odgovorila in mu je rekla nekaj o zvestobi in njegovih podanikih, na kar ni bil zares pozoren. "Bolje za njih, da so mi zvesti. Ostalo me ne zanima, torej tvoj dom gospodična?" Končno je povedala, kar je hotel slišati in navdušeno se ji je nasmehnil, še posebej ob pripombi o čistokrvnosti njene družine. Potem pa je bila pozornost spet na njem. ''Tudi Spolzgadovec. Dumont in Vonblanc, obe družini popolnoma čistokrvni in izvirata na Francoskem.'' Victorio je stisnil nazaj, da bi jo opozoril naj malce popusti, saj mu je praktično preprečevala dotok krvi v dlan. Lord je bil zelo očitno zadovoljen in jih je končno pustil na miru, preusmirjajoč se na ostale študente. ''Kolin… ali naj te kličem Kevin, morda bi se rad tudi ti obrazložil in se z nekaj sreče pridružil svojim voljnim sošolcem?''

Kevin je samo hrepeneče opazoval kako je Lord drugega za drugim spuščal iz stolov. Kako si je želel, da bi bil on tisti, ki bi lahko odšel. Vse ga je že pošteno bolelo in na mesti kjer mu je tista ženska primazala klofuto ga je peklo. ''Kolin… ali naj te kličem Kevin, morda bi se rad tudi ti obrazložil in se z nekaj sreče pridružil svojim voljnim sošolcem?'' Zamrznil je ob omembi njegovega pravega imena "Moje pravo ime je Kevin Morris. Sem iz čistokrvne dužine in tudi spolzgadovec. Glede jedcev pa sem na tla spravil vsaj štiri, da nebi vstali namreč." To je bilo za ostudneža očitno dovolj saj so njegove roke padle ob telo in končno je lahko vstal. Postavil se je poleg Alysse. Dva mesta naprej je že stal (potiho je zarenčal) tisti Alex in eno mesto naprej Victoria, ki ga je neusmiljeno držala za nadlaht. Lahko bi si mislil. "Samo nekaj bi vprašal...eh ..em gospod Temni Lord." Mračno se mu je nasmehnil "Vse ob svojem času dragoceni Kevin. Vse ob svojem času. Trenutno bi rad izvedel vse še o vaših drugih sošolcih. Gotovo me lahko še počastite z takimi izjemnimi darovi kot so čistokrvnost." Kako se mu je videlo, da mu ugaja vsa ta čistokrvnost in trenutno trije učenci iz spolzgada, ki so se osvobodili stolov. Kako se mu je gnusil in hkrati ga je bilo strah kaj bo z njmi naredil.

Tiho je opazovala, kako sta se Victoria in njena igračka Alex eden za drugim izgovorila. Zavila je z očmi ko je opazila, kako je Lord vsakič zažarel ob omembi besede 'čistorkven' ali 'Spolzgadovec'. Saj prvo je še razumela, vendar zakaj je imel tako rad Spolzgadovce? Ne pozabi da bi tudi ti skoraj pristala tam, ljubica, jo je opomnila njena zatežena notranja Alyssa. Bledi moški se je sedaj ukvarjal s Kevinom, ki se je čez kakšne dve minute pridružil skupinici osvobojenih in zavzel mesto na njeni desni. Namenil se je že nekaj vprašati, pa ga je Lord samo hladno prekinil in se posvetil tistim, ki so še vedno zvezani sedeli na stolih. Alyssine oči so preletele te študente. Tam je bila Alice, tam je bil Aron, Morskow in še nekaj neznanih obrazov. In v tistem trenutku se je zavedela, da jo je prav malo brigalo, če jih namerava njihov ugrabitelj mučiti do norosti ali jim odrezati glave, vse kar jo je trenutno skrbelo je bilo, da ona ostane živa. No, in mogoče še Victoria. In Kevin. In skrbelo jo je, kaj Temni Lord namerava storiti z njimi.