Velika dvorana

Alyssa je stala na vhodu in s plastičnim nasmeškom pozdravljala učence, ki so se drenjali v Veliko dvorano. Lične mišice so jo začele že boleti, zato se je nehala pretvarjati in pustila, da se je na njen obraz prikradel tipičen vsega naveličan izraz. Potem pa je opazila temnega lepotca, ki je spogledljivo pozdravil Victorio, ki je čakala na drugi strani vrat. In potem meni teži s tistim na vlaku? Prava se je oglasila... Čeprav si tega nikoli ne bi priznala, je bila Alyssa ljubosumna, ko si je njena sestra našla dobrega tipa. Čeprav je potem z njim ravnala ravno tako kruto kot ona sama. Začuda se je spolzgadovec obrnil tudi proti njej in ji vljudno pokimal. Odgovorila mu je z nadvse očarljivim, pa vendar še vedno popolnoma nedolžnim nasmeškom in svojo pozornost karseda hitro preusmerila drugam. Tako je tudi opazila Alice, ki je skupaj z veliko skupino drugih Drznvraanovcev prišla v dvorano. Izmenjali sta si prijateljski pogled in Alyssi ni ušlo, da je za mizo zanjo prihranila sedež.

Zelo kmalu so se vsi strpali v dvorano, zato je bilo njeno delo končano in odhitela je k modro okrašeni mizi. "Kaj dogaja?" je veselo pozdravila nedavno znanko in se nestrpno ozrla po mizi, saj je bila že precej lačna.

Victoria je počasi imela že vsega malo dovolj. Govorila je že cel večer in vse skupaj ji je že malo presedalo. Za svoje delo se ni več zmenila in začela hladnokrvno pozdravljati oziroma mrmrati učencem. Končno so vsi učenci prišli v dvorano in Vic je pohitela k mizi njenega doma. Cela miza je bila zasedena Razen če ne šteješ ogabnega debeluha pri koncu mize in prostor zraven o, ne. Sama pri sebi je zaklela, ko je opazila, da je edini normalen prostor zraven Arona, ki se ji je konstantno nasmihal. Ona pa ni stopila do njega. Odšla je do konca mize kjer so razkomoteno sedele njene najboljše prijateljice, ki so ji skoraj v prvem momentu naredile prostor, da se je lahko vsedla. Še preden se je se je Aronu nesramno zarežala. Od prostega mesta, ki ji ga je Aron hranil se je čez nešteto rok podajal krožnik, pribor in čaša zanjo. Ko so ve postavili se je Vicky lačno zazrla v krožnike pred njo. Bila je naravnost sestradana kljub sladkarijam, ki jih je pojedla na vlaku. Cela dvorana je utihnila, ko je ravnatelj končno vstal iz svojega mesta.

''Živjo. Nič novega, na žalost. Samo moja lakota.'' Nasmehnila se je Alyssi in odmaknila roko, s katero je branila mesto zraven nje. ''Pa pri tebi? Ni lahko biti predstavnik, kaj?'' Ni si mogla pomagati, da se ne bi namuznila, ko je opazila naveličanost narisano na prijateljičinem obrazu ob opravljanju njene dolžnosti. S kotičkom očesa je zaznala tudi, da je ravnatelj že vstal in se pripravlja na izjemno pomemben stavek. Končno jim bodo postregli s hrano! Alice je pozorno prisluhnila in Alyssi še hitro prišepnila: ''Tako sem lačna, da bi lahko pojedla vse do zadnje drobtinice!'' Z navihanim nasmehom je pogledala sošolko in se zahehetala. Ravnatelj je že dvignil roke v pozdrav in velika dvorana se je v trenutku napolnila s tišino. Nek Pihpuffovec se je glasno zasmejal, zato ga je v trenutku s pogledi utišalona desetine učencev (Rawsu so skoraj oči padle iz jamic, ko je tako poskušal s pogledom prestreliti osebo, ki je zmotila pomemben trenutek). Prav tako ga je sovražno premerila Alice, saj je bila zares lačna. Željno se je ozrla po, na žalost, še vedno prazni Drznvraanovski mizi. Nemiro presedanje sošolcev in sošolk jo je že pošteno živciralo. Čeprav je bilo med njimi ogromno njenih tesnih prijateljev, se je komaj premagovala, da se ni na ves glas zadrla naj vendar sedijo pri miru ali pa izginejo iz dvorane. Nenadoma pa je pri spolzgadovski mizi opazila Alyssino sestro. Grrrr! je bilo vse, kar je ob pogledu nanjo pomislila. No, poleg nekaj smrtonosnih pogledov, ki jih je poslala proti njej. Nato se je s prijaznim in iskrenim nasmehom obrnila k prijateljici, ki je bila najverjetneje tudi sestradana kot volk.

Delphine je sedla za mizo svojega doma na edno od praznih mest, ki jih sicer ni bilo prav veliko. Od vožnje je bila sestradana, čeprav je pojedla kar nekaj sladkrij. Ko pa se je ravnatelj končno vstal, je hvaležno zavzdihnila ter se olajšano nasmehnila. Bila je lačna in prav rada bi se kar takoj pogreznila v svojo posteljo v sobi ter zaspala. Bila je lačna, za povrh pa če utrujena. Kdo ne bi šel najraje kar takoj v posteljo? Jaz že. Se je posmehnila rjavolaska.

Stopal je proti vratom velike dvorane, kjer so se že gnetli prvošolčki, ki so začudeno zrli v veličastno poslopje in se poskusili preriniti do velike dvorane. Morskow je enega izmed njih odrinil, da je lahko še sam stopil nekaj korakov naprej. Prerinil se je še mimo ostalih in do vrat, kjer so predstavnice domov učence vabile v dvorano in jih usmerjale. Med njimi je opazil tudi drznvraanovko Alysso, pri čemer je skoraj otrpnil. Poskušal se je prebiti malo bližje in upal, da ga bo opazila. Tako si je je želel, da se kar ni mogel upreti misli nanjo. Ko je bil prepričan, da ga vidi, se ji je na hitro nasmehnil, nato pa jo je nehal občudovati in se odpravil naprej proti mizam. Še nekajkrat je pogledal proti njej, nato pa je dokončno šel proti mizam in jo poskusil odmisliti. Nekaj mu je pravilo, da se bosta še videla in upal je, da se bo to zgodilo kmalu. Na vlaku je z njo neizmerno užival in od takrat se je je želel še bolj. Alyssa ... Kaj bi dal za še nekaj užitka s teboj, je razmišljal, na drugem koncu mize pa je že opazil sošolko, za katero je domneval, da je njena sestra. Poskusil si je priboriti malo prostora pri spolzgadovski mizi, ki je bila že do konca napolnjena. Vse je bilo že pripravljeno za pojedino. Oh, kako sem lačen, si je mislil in končno sedel na nek prazen prostor. Razgledal se je naokrog in opazil nekaj učencev z vlaka, ena izmed miz pa je bila polna prvošolčkov, ki so se drli in kregali. Pogledal je proti učiteljem, ti so se že pripravljali, da naznanijo začetek šolskega leta, nakar je ravnatelj vstal in se odkrhal. Končno, si je mislil spolzgadovec.

Obupano je prikimala ob Alicinem odgovoru, tako zadari lakote kot zaradi predstavništva. "Saj ni naporno, samo takooooo dolgočasno!!" se je zelo očitno pritožila, vendar se takoj zatem nasmehnila in dodala: "Ampak je vredno zaradi avtoritete pa zaradi kopalnice...." V naslednjem trenutku je utihnila, saj se je dvignil ravnatelj. Ko se je cela dvorana umirila, so se odprla vrata in v lični koloni so za profesorico McHuduro pricapljali prvošolčki. Razvrstili so se pred dvignjenim učiteljskim podestom, profesorica pa je na njegovo sredo prinesla majhen stolček in na njem klobuk izbiruh. "Dobrodošli na Bradavičarki v novem šolskem letu!" je ravnatelj veselo naznanil. "Naj se razvrstitev začne!". Dumbeldore je sedel, predstojnica Gryfondoma pa je novincem na kratko opisala, kaj morajo storiti. Potem je razvila dolg spisek in začela klicati imena.

Drznvraanovski mizi se je pridružilo kar nekaj novih obrazov. Tistim, ki so sedli dovolj blizu, je Alyssa z narejenim nasmeškom čestitala, drugače pa se s komolcem naslanjala na les in s prsti tapkala po čaši pred sabo. Končno je profesorica odnesla stolček in s svojega sedeža se je spet dvignil ravnatelj. "Ne zadržujmo se več, saj je vsem jasno da smo sestradani!". Na splošno odobravanje so se na pladnjih naenkrat pojavile najrazličnejše jedi, v kozarcih pa pijača. Ni ji bilo treba dvakrat reči, da se je zagnala v hrano. Ko je bil njen krožnik nabito poln palačink s špinačno kremo in zelenjavno pito, se je spet obrnila k sosedi, ki si je prav tako pridno zalagala krožnik. "Letos jih je pa sorazmerno malo prišlo v Drznvraan. Izgleda, da so s vsako generacijo otroci bolj zabiti," se je zarežala in užitkarsko ugriznila v palačinko. Ko so pomazali večino hrane s pladnjev, so ostanki izginili in na njihovem mestu so se pojavile še sladice. Naravnost pred njenim nosom je bila ogromna gora sladoleda, po kateri pa je že segal neki tretješolec. Alyssa ga je tako prestrelila s pogledom, da je dobesedno zacvilil in se umaknil, ona pa si je zadovoljno prilastila sladoled.

Razvrstitev se je začela in nekaj novih obrazov se je pridružilo mizi, za katero je sedela tudi sama. Novim Drznvraancom se je vsaj poskusila nasmihati. Potem se je začela pojedina in Delphine je takoj 'planila' po hrani.
Kmalu je hrane zmanjkalo in njeno mesto so zasedle sladice. Delphine se je kar obliznila, nato pa 'napadla' sladoled.

[Kako kratek post. Danes nimam prav nič idej!]

Victoria je zdolgočaseno z nohti tapkala po mizi. V 'rumeni in rdeči' dom je prišlo tako veliko učencev, da jih je za drznvran in spolzgad ostalo le malo. Ona je bila že nekoliko navajena, da je imer le redko kdo čast priti v njen dom. Kmalu je bilo razvrstitve konec in hrana, ki se je pojavila na mizi ji je zbistrila misli. Mlajšim učencem je izpred nosa izmikala hrano in se jih pri tem nesramno režala. Sprva si je postregla z goro krompirja vseh vrst in mnogo pohane zalenjave, ki jo je popestrila z mešano solato in poplaknila z bučnim sokom. Kmalu je iz mize izginila hrana in prišel je njen najljubši del. Miza se je obložila z najrazličnejšimi torticami, pogačami, pecivi in ostalimi sladicami, ki so s svojim sladkim vonjem privabljale učence, ki so kot lačne zveri planili po njih. Victoria si je postregla z dvema obilnima koščkoma smetanove tortice s puhastim testom in gozdnimi sadeži. Za 'okrasitev' si je okrog sladice nastavila obilne kepice njenih najljubših in najbolj kakovostnih kepic sladoleda. Prijateljica jo je še preden je lahko zajela z žljico potapkala po ramenu in ji podala piškote. Sama pri sebi je zaklela, da kako je lahko pozabila na ta del. V sladoled je pogreznila še svoje ljube krhke piškote s čokoladnimi koščki in uživala ob vsakem grižljaju.

Aron je zdolgočaseno čakal na konec razvrstitve in namesto, da bi poslušal gledal različna dekleta, ki se bi jih bilo še pametno polastiti. Pogled se mu je vstavil na Victorii in njeni sestri. Tako sta si bili podobni in obe očarljivi ter prijetni na pogled. Z drugimi besedami pridni punčki pod krinko, ki se iz težav potegujeta s tem, da izrabljata svoj položaj predstavnikov študentov. Kruti in nesramni sta skoraj ves čas in le redko ju vidiš smejati se še zaradi česa razen zlobe, posmehljivosti in narejenega smeha. Stvar, ki se mu je pri njima zdela najbolj zanimiva je bila ta, da tako kot on menjata partnerja kot stare spodnje perilo. Zdolgočaseno je segel po najbljižnji hrani, ki je bila ravno tam in se hlastno topil v svoje misli. Takrat je hitro odvrnil pogled od sester dvojčic saj sta pravgotovo že davno opazili, da ima pogled dobesedno prilepljen na njiju.

Velika dvorana se ji je zdela še bolj veličastna, kakor vsa leta po prej. Pa je to bilo zato ker je to bilo njeno zadnje leto? Ali ne.? Spomin na njeno uvrstitev dom jo je preplavil takoj po tem, ko se je sprehodila do svoje mize.
Razvrstitev se je že začela. Spremljala je vneto. No vsaj od začetka. Potem ji je postajalo dolgčas in pijača ji je dišala. Pogledala je za Jackom, vendar ga v tej množici ni našla.

Proces se je končal. Njen dom je pridobil veliko novincev. Sim je to bilo všeč. Veliko malih pogumnih možicljev. Hrana se je pojavila na mizah, ponekod celo sveče. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni do nje stopil profesor, ki je skrbel za njihov dom in ji zašepetal nekaj na uho. Sim je pokimala, da razume in je odšel. Nalila si je poln kozarec vode in spila na dušek. Preklela ga je v mislih. Naložil ji je delo 'varuške' prvošolčkov, ker je njihov predstavnik doma trenutno odsoten za nedoločen čas. Resnično je potrebovala močno pijačo. Začela je ne mirno pogledovati za Jackom - brez uspeha.

Alice se je zarežala. ''Ja, zaradi bolje urejene kopalnice se pa res splača trpeti!'' Ravnatelj je z besedami pričel razporeditev med domove, česar se je močno razveselila. ''Končno! Sem mislila, da nas privajajo na kakšno novo dieto! Mogoče so mislili, da je bolj zdravo, če nas mučijo z lakoto še nekaj minut več.'' V rokah je živčno valjala svoj amulet - v plamen oblikovano Tigrovo oko - in v mislih pošteno preklela razvrstitve. Čemu to sploh služi? Še bolje - komu? Samo pometali bi jih po domovih. Zabite v Spolzgad, Pihpuff, kakšne tudi v Gryfondom...pametne, sicer zelo redke, se je namrščila , pa v Drznvraan. Zadovoljna nad svojim sklepom je pričakujoče pogledala ravnatelja in Hudurro, ki sta, kot tudi vsi ostali učitelji, pozorno spremljala razvrstitev. Ta se je kot običajno pričela z recitiranjem Klobuka Izbruha. Na dolgo in široko je nakladal, a ga ni nihče popolnoma resno in zbrano poslušal, kar se je videlo po lačnih obrazih učencev. Izbruh je pričel razporejati prvčke med domove. Alice se je vedno bolj nasmihala, ko je večina novincev napolnila Gryfondomovsko in Pihpuffovsko omizje. Al je polna radosti opazovala vodjo šole, ki je ponovno vstal in z nekaj zlogi prisotne povabil k jedi. Mize so se zvrhano napolnile razne hrane, od sadja, do juh in sladic. Tukaj je pa res vse za vsakega! Za vegije, vegane, mesojedce,... Sunkovito in z mirnim izrazom na obrazu je lopnila po prstih majhne roke, segajoče po ananosovem kompotu, ki se je nemudoma umaknila k svojemu lastniku. Nagrmadila si je poln krožnik samih najljubših jedi. Z užitkom se jih je lotila in prisluhnila Alyssi, ki se je medtem že obrnila nazaj k njej. Srknila je požirek sadnega koktajla iz srebrne čaše na njenem mestu. ''Eh, ja, o zabitosti novincev enostavno ni dvoma. Se spomniš tiste teorije nekega bunkeljskega znanstvenika? Tisti organi, ki jih uporabljamo, se razvijajo, neuporabni organi pa zakrknejo. Tile -je pokazala na nekaj novih članov Gryfondoma in Pihpuffa- so živa potrditev te domneve.'' Tudi sama se je zarežala prijateljičinemu in svojemu mnenju. Nenadoma je otrpnila. Ni pričakovala, da bo nekdo kadarkoli upal njej, Alice Rosalyn Witherspoon, tako žaliti ponos in jo poskusil oropati. Oropati izjemne dragocenosti. Čokoladnega mafina. Počasi, hladno je dvignila pogled in z njim zdrsela proti tresočemu paru rok, v čigar dosegu je bila njena sladica. Pred njo je trepetal nek piflar iz četrtega letnika. Al je priprla oči. ''Spelji se,'' je strupeno zasikala. Zdrznila se je, saj ni želela biti podobna pripadnikom Spolzgada. Želela je drugače ozmerjati roparja, a jo je ta že pobrisal. Dobro zanj! je še sama pri sebi zarenčala in se obrnila k Alyssi. In to s širokim nasmehom. Pridobila si je spoštovanje še ene osebe, na kar je bila zelo ponosna. ''Oprosti mi za tole. Nesporazume je treba pač hitro odpraviti. Zatreti v kali. Ampak res nisem ponosna na tisto sikanje. Saj nisem Spolzgadovka!'' Skoraj obupano je zastokala in z gnusom ošinila mizo naspronega doma. Super. Gotovo je čisto ogorčena. Seveda je mislila na svojo prijateljico. Alice jo je proseče pogledala in upala, da Drznvraanovka ne bo preveč jezna nanjo. Da bi spremenila temo, je dodala: ''Misliš, da bomo letos zmagali pri quiddichu? Že kaj več glede zbiranja ekipe?'' Z odkrito radovednostjo se je ozrla po svojih sošolcih in sošolkah istega doma. Fantje so kar žilavi... Mogoče nam celo uspe... ''Jaz se bom absolutno prijavila!'' ja še odločno dodala.

Po hrbtenici so se ji razlezli mravljinci in sunkovito se je obrnila. Ta občutek je vedno dobila, ko jo je nekdo opazoval, prvotno zaradi obrambenih razlogov, kasneje pa se je izkazal za izjemno učinkovitega tudi pri dobivanju fantov. Obrnila se je ravno še dovolj hitro, da so njene izkušene oči v množici zapazile temnolasca, ki je pri vratih pozdravljal Victorio, ko je hitro odmaknil pogled. Nekako je imela občutek, da je precej časa gledal tudi njeno spolzgadovsko sestro. Medtem je Alice spet načela pogovor. Ko je hladno odslovila tatiča, je v njej celo prepoznala malo sebe, čeprav se je ona očitno zelo hitro zgrozila nad svojim dejanjem. Ah ja... Sproščeno sta klepetali in se basali, medtem pa je Alyssa pridno odgovarjala na vprašanja. "Ja, komaj čakam da se začnejo letošnji izbori za quidditch! Prejšnje leto sem bila v ekipi, ampak nismo bili najboljši. Novega iskalca bi potrebovali, tale fant od prejšnjega leta je bil čisto zanič..." Očitno je bila Alice velika navdušenka nad tem športom, saj so se ji oči prav bleščale, ko ji je to govorila.

Večerja se je počasi iztekala, saj so učenci zmazali vso hrano. Krožniki so se naenkrat zableščali od čistoče in Alyssa je zadovoljno zavzdihnila. Zdaj je morala preživeti samo še ravnateljev govor in odpeljati prvčke v dom, potem pa se bo lahko dokončno sprostila. Ravnatelj je vstal in pozdravil vse novopečene študente, potem pa začel razlagati o pravilih; kako se ne sme potikati po hodnikih v urah spanja, da je treba upoštevati učitelje in delati naloge, itd.. Drznvraanovka sploh ni poslušala, saj je ravnatelj isto povedal tudi že vsa prejšnja štiri leta. Ko je končal in vsem skupaj zaželel lahko noč, je v dvorani završalo. Vsi so bili na nogah in se drenjali proti izhodu, da bi bili čim prej v domovih. Njej se ni prav posebej mudilo, saj je morala pri vratih tako ali tako počakati najmlajše. Njihova gručica se je končno nabrala in odvedla jih je proti Velikemu stopnišču.

Po veliki količini počasne hoje so le prišli do Drznvraanovskega stolpa. Pot je vzela vsaj dvakrat dlje kot navadno, saj je morala sproti še razlagati, kje so učilnice, opozarjati, kam vodijo katere stopnice in kje so stranišča. Povzpeli so se po ozkih in zavitih stopnic ter se nadrenjali okoli vrat z železnim orlovim tolkalom. "V naš dom se ne vstopa tako kot v ostale, z geslom, temveč na način, ki preizkuša vašo pamet. Ko potrkate, bo tolkalo vedelo, koliko ste stari in vam dalo vašemu predpostavljenemu znanju primerno vprašanje. Če nanj odgovorite pravilno, se bodo vrata odprla. Če ne, boste morali pred njimi čakati na nekoga, ki bo na vprašanje znal odgovoriti. Takole." S težko ročko je udarila po vratih in orel je stresel z glavo ter odprl oči. Nekaj časa je motril Alysso in vse prvčke za njo, potem pa se oglasil. "Katera so štiri jedra, ki se najpogosteje uporabljajo za palice?" Samozavestno se je nasmehnila, srečna da je dobila lahko vprašanje, saj se pred novinci ni želela osmešiti. "Feniksovo pero, samorogova slaka, zmajeva srčna kita in vylin las." Kovinski orel je samo pokimal in vhod v dom se je odprl. "Kar naprej..."

Alice si je oddahnila, ko je Alyssa mirno nadaljevala pogovor. Čas ji je minil nenavadno hitro in komaj sta poklepetali in se najedli, že jih je ravnatelj nagovoril, jih pozdravil, predstavil nekaj novih Filchevih pravil,... Kot vsako leto poprej. Postalo ji je dolgčas in začela se je igrati s svojimi lasmi. Barvo je spreminjala iz rjave v črno, nato v nežno roza, florescentno rumeno, temno modro, travnato zeleno... Sploh ni opazila, da je bil govor že končan, ostali pa so se že prerivali proti hodniku. Ko se je zbrala, si je sedaj živobarvne lase spremenila v rjave s krvavo rdečimi, škrlatnimi prameni. Njena sogovornica se je očitno že odpravila. Al je zapustila mizo na kateri se je zdaj bleščal čist pribor in posode, čaše in pladnji raznoraznih oblik. Bila je tako utrujena, da se je skoraj zaletela v Pihpuffovca njenih let. ''Oh, oprosti. Kako sem nerodna!'' Nato pa ga je prepoznala kot mulca, ki je zmotil ravnateljev govor z režanjem. Ko je bila zelo lačna. ''Hej, ti si tisti, ki... Ah, pozabi. Že v redu.'' Mi je opeka padla na glavo? Od kdaj sem pa tako prijazna? Za svoje misli se je zmenila prav kot za svojo okolico. Zapeljivo se je nasmehnila fantu pred njo. Nato ga je bolje pogledala in ugotovila, da je pravzaprav čisto po njenem okusu. Mogoče ga bom kdaj še srečala... je pomislila, švignila v deročo reko učencev ter tik pred tem Pihpuffovcu izjavila še: ''Oprosti še enkrat. Se vidiva!''

Smeje in dobre volje je hitela proti vratom svojega doma. Zagrabila je tolkalo, ki je brez pomisleka vprašalo: ''Katere so glavne sestavine Mendersovega napoja?'' Alice je s pojočim glasom, zvenečim kot lepa melodija, naučeno zdrdrala odgovor. ''Glava lepo rejenega leščurja, ščep rdeče mivke in kri netopirja.'' ''Pravilno. Kar vstopi.'' Drznvraanovka je razigrano odplesala v prostore svojega doma. Kako sem vesela! Jupi! Komaj čakam jutrišnjo pošto... za trenutek je postala ...če je bo kaj, seveda. Zasmejala se je in se odpravila naprej.

Delphine se je po končani pojedini odpravila do Drznvraanskega doma. Dotaknila se je tolkala, ki jo je vprašalo: "Kaj so glavne sestavine mnogobitnega napoja?" Rjavolaska je na hitro zdrdrala odgovor ter se nasmehnila. Vstopila je v prostore svojega doma. Ah, kako lepo je biti spet tu... Jo je prešinila lepa misel.

Victoria se je zdolgočaseno pretegnila. Bila je tako napokana, da se ji ni dalo niti premikati. Zveseljem bi kar ostala na mestu ali pa se kar z ostalimi učenci lenobno premikala proti svojemu domu. Pravzaprav pa je morala opraviti še nekaj dolžnosti "PRVI LETNIKI K MENI PROSIM!!!" Zadnje besede je ostro zarjovela, da je večina bližnje množice otrpnila in se premaknila, da je lahko manjši del populacije, ki se je po novem nahajal na šoli nerodno in prestrašeno primajali k rjavolasi predstavnici študentov.

Da so lahko brez težav prišli čez množico je sprva hodila na čelu. Bolj, ko so se bližali njihovemu domu bolj se je množica razrečila. Ko so izginili skoraj vsi so se približali vhodu v ječe v katerih je stal njihov dom. Takrat je stopila na konec kolone in se jih škodoželno nasmehnila "No, no kar naprej..." Njen glas je bil osladen, ki je še dodatno ponazarjal kako vživa ob strahu majhnih gnid. Ker se prvi ni zganil niti za milimeter je zadnjega porinila, da so eden za drugim pocepali v ječe.

Ječe so se razprostirale v neskončno temo in vlago, ki te je zmrzil po vsem telesu. Vic je povsem mirno spregovorila v ozadju. "Kakšni pa ste. Vas je naš ostareli klobuk mogoče dal v napačen dom? Ohranite mirno kri." Pregnala jih je naprej po širokem hodniku, ki so ga osvetljevale le skoraj ugasle bakle. Kmalu so prišli do konca kjer so na levi strani stala mogočna vrata, ki so bila zaprta z veliko jekleno kačo, ki je ponavadi sprejemala gesla. "Skozi prav ta vrata boste vseh nadaljnih sedem let hodili v svoj dom. Skozi domove se vedno hodi z gesli, če izvzamemo drznnvranovski dom v katerega se pride z vprašanjem. Geslo si morate zapomniti. Če si ga boste kam zapisali, da ga lahko izvejo ostali študenti se boste po naklučju kar naenkrat znašli na vlaku, ki vas bo transportiral naravnost domov. To se bo zgodilo še posebaj zato ker je učitelj, ki predstavlja naš dom profesor Raws. Ta teden je geslo luskust in ne pozabite ga. Vsa nadaljna gesla se bodo znašla na oglasni deski našega doma. Zdaj pa prosim..." Vse je nahitro povedala z uradnim zdolgočasenim glasom. Narejeno jih je povabila naprej kjer so se vrata s premikom železne kače odprla. Vstopili so v veliko dnevno sobo po kateri so bili razmetani kavči in naslonjači algasto temno zelene barve. V kaminu je gorel šibek ogenj, ki proti vsem mrazu in vlagi ni pomagal skoraj nič "Iz mojih izkušenj vem, da si je naslednjič pametno prinesti kakšno dodatno odejo. Če bi radi šli spat so spalnice fantov zgoraj levo, od deklet pa desno." Večino jih je kar takoj odšlo zehajoč v spalnice, ostali so se je malo razgledali po dnevni sobi in potem zvlekli svoje telo v postelje. Victoria je čakala. Čakala je, da se dnevna soba sprazni še od starejših študentov. Pod težo hrane jih je večino šlo spat prej. To je Victoria vpoštevala že veliko prej. Ko se je še (takoj za najo) glavni ponočnjak zgodaj odpravil v posteljo. Je v tišini vstala in oddrsela do vrat, ki so proti strašni tišini glasno zaškripala. Če bi jo v tem trenutku kdo opazoval bi lahko videl je potok gostih svetlečih las, ki so izginile iz doma.

Zdolgočaseno je poslušal ravnateljev govor, njegova lakota pa se je večala iz minute v minuto. Končno se je dolgčas končal in ravnatelj je naznanil začetek pojedine. Morskow si je svoj krožnik nabasal s sladicami vseh vrst, ki jih ni in ni hotelo zmanjkati. Krasno, si je rekel in se začel nažirati s hrano. Na drugi strani avle je nekje videl Alysso, a kljub temu, da je ves čas razmišljal o njej, ga v tistem trenutku ni zanimalo nič drugega kot hrana. Končno si je malo potešil lakoto, ko se je odločil, da bo pojedel še malo, da ne bo kasneje zopet lačen. Na mizi je bilo toliko dobrot, da je vedel, da take priložnosti ne bo imel več nikdar v življenju. No, pravzaprav le še dvakrat, kajti pojedina je potekala vsako leto, le tako grozno lačen kot tedaj ni bil še nikdar. Komaj je čakal, da se odpravi v spolzgadovske domske prostore in se nato malo potika po dvorcu. Vedno se mu je namreč zdelo dobro malo hoditi naokoli, pa še podzavest ga je gnala na lov za lepo drznvraanovko. Zdrznil se je, ko mu je prišla na misel, pa se mu je hrana zataknila v sapniku. Hrane je zmanjkovalo in nabral si je je še nekaj, preden bi jo dokončno zmanjkalo, kajti ni še popolnoma potešil svoje lakote. Ko se je najedel, se je pojedina kot nalašč končala in učenci so začeli odhajati iz dvorane, da se je ta kar hitro izpraznila. Sklenil je, da bo še sam odšel in se odpravil proti svojim domskim prostorom, da se tam uredi in nato gre malo na svež zrak, če mu bodo okoliščine to dopuščale.

Jacka več kot očitno ni bilo. Ali ga le ni našla v tej veliki množici. Večina je že končala in so se odpravljali v domove. Sim je nameravala storiti isto. Glede Jacka se ni pretirano sekirala. Če vprašaš njo bi bila raje v postelji do žura (ki se bo odvijal enkrat po večerji-vsaj ponavadi se je). Sporočilo bo menda že prišlo do nje.

Jezno je odpeketala proti izhodu dvorane. Pri njeni sreči bo menda prve letnike začela voditi šele jutri. Sama pri sebi si je pa mislila, naj bo preklet tisti, ki ga nadomešča. Zakaj jaz? Ker sem najvišji letnik? Kot da sem edina! si je mislila, ko se je zrinila skozi množico pri vratih. Od nikjer so se nabrali; njej pa je po glavi hodil samo alkohol in to kako se ga bi nažrla.

Privijugal je do pihpuffovske mize, se zrinil na klop med prijatelje ter si najprej z dlamni, hladnimi od jesenskega zraka, pomel obraz. Ni imel časa dolgo takole počivati, saj so ga vsi, ki so sedeli poleg, takoj vključili v pogovor, sledilo je veliko zbadanja in dreganja in obujanja počitniških spominov in glasnega smeha. Pihpuffovci so bili čarovniki vesele sorte in očitno so bili ta večer tudi edini nasmejani, vsaj tako se je Jacku zdelo, ko si je vzel čas, da se je razgledal po Dvorani. Srečal se je namreč s kopico zdolgočasenih in namrgodenih obrazov, ki na razvrstitev čakajočim, tresočim prvošolcem verjetno niso ravno vlivali poguma. Če bi bil Jack povsem trezen bi ga slaba volja vseh ostalih verjetno rahlo pojezila, tokrat pa se mu je zazdela tako komična, da ni mogel zadržati glasnega smeha, zaradi katerega so ga mnogi kar prestrelili s pogledom.
"Poglejte te face no, kako so vsi zateženi," je v svojo obrambo zamomljal poleg njega sedečemu prijatelju, ki mu je z robčkom že hitel mašiti usta, da ne bi še naprej motil ravnateljevega govora.
Celotna ceremonija je potekla mirno in brez izgredov. Nagovor študentom je bil kratek in dejansko poučen, hišnikova ponovitev vseh pravil dolgočasna, razvrstitev dolgotrajna in večerja obilna. Jack se je veselo nažiral, strašil nove Pihpuffovce in bil vsesplošno glasen. Vse je potekalo rutinsko, kot že pet let do sedaj.
Ostanki hrane so še prehitro izginili iz krožnikov in predstavniki so začeli priganjati študente, naj se spravijo v sobe. Jack se je pridružil gneči in se namenil v približni smeri njihove dnevne, a že po nekaj korakih je vanj skorajda treščila Drznvraanovka vpadljivo rdečih las.
"Jaz sem tisti, ki kaj?" se je za trenutek zmedel, ko ga je ogovorila, a odgovora ni dobil. "Upam da se res še vidiva," je še uspel zaklicati za njo, pa mu je že ušla v množici. Nekaj časa se je nato še brezuspešno oziral za Sim, pa je prej njega našel iskalec njihove ekipe, ga zgrabil pod roko in ga med opisovanjem načrta letošnjega treninga odvlekel proti izhodu.

Victoria je dobesedno priplavala ali kako naj bi rekli, prilebdela je... Kakor koli. Pridersela je v veliko dvorano, ki je bila bogato obložena s svežimi vonjavami zajterka in tihim klepetom le redkih učencev, ki se jim je dalo vstati. Nakratko povedano... vsem se je jasno videlo kdo je bil na zabavi in kdo ni bil. Večina jih je bilo lenih in praznih obrazov, ki so jih krasili vrtoglavi podočnjaki in razmršeni in nasploh neurejeni lasje. Vic se je brezbrižno počila na mesto kjer se ji je zdela najboljša hrana. Kot prvo si je postregla s toplim cappuccinom, ki ga je dodatno opremila s trdo stepeno smetano v katero je bil zapičen mali piškotek s čokoladnimi kosci. Za konec si je vanjo nalila še toplo gosto topljeno mlečno čokolado za popestritev okusa. Počasi je srebala kavo in se razgledovala po mizi za nadalen obrok. Kot za začetek si je pripravila v trikotničke narezan tolst iz katrega se je narahlo cedil topljen sirček, ki ga je krasila še malo nasesekljane čebule. Ob robu krožnika si je prinesla še prtiček zelene barve z elegantnimi srebrnimi vzorci. Ko je spila inpojedla si je pripravila še sadni krožniček za skoraj cel dan pouka. Prinesla si je nekaj grozdja, malin, borovnic, češenj, breskev, kaki, gozdnih jagod, jagod in celo nekaj majhnih rezin svežega kokosa in melone. Vsega je bilo precej malo, da bi le lahko spravila vase. Ko je pojedla vse si je v usta zatlačila še malo lubenice nato pa se odpravila v spolzgadovski dom, da si bo pripravila torbo za pouk.

Očitno bo že čas, da grem na zajtrk je pomislila, ko se je potepala po šoli. Že kar veliko število učencev se je pojavljalo na hodnikih. Največ jih je bilo namenjeno na zajtrk, ki so ga bili vsi zelo veseli. V želodcu ji je že pošteno krulilo, zato se ni obotavljala. S hitrimi koraki je svoj cilj premestila na Veliko dvorano. Kmalu je pred seboj zagledala vrata dvorane, kot običajno ob tej uri, široko odprta. Ob straneh vhoda ta dan ni bilo predstavnikov. Učenci so se samodejno usedli za mize svojih domov, le nekateri zmedeni prvošolčki so še brezglavo menjali prostore. Obrazi prisotnih so bili večinoma utrujeni, nekateri namrgodeni, drugi pa živahni in veseli. Alice je kar prekipevala od dobre volje. Z iskrenim nasmehom je pogledovala po prostoru in prijazno pomahala prijateljicam, ki so jo že čakale. Opazila je, da so zanjo prihranile prosto mesto, a se jim ni takoj pridružila. Znebila se je podočnjakov in si lase prebarvala na temno rjavo. Izbrala si je svojo najljubšo pričesko - ravni lasje, speti v visok čop. Še zmeraj je bila močno zagorela od poletja, kar je opazila šele isto jutro v spalnici pred ogledalom ter bila na to močno ponosna. Saj bi si lahko sama spremenila barvo kože, a ji je bila bolj všeč naravna porjavitev. Hm. Naslednjo uro imamo nego čarobnih živali... pogledala je proti Pihpuffovski mizi ...s Pihpuffom. No, vsekakor bolje kot s Spolzgadom! Za njihovo mizo je že sedela Alyssina sestra, a je hip za tem že izginila iz Velike dvorane. Alice je skomignila z rameni in še vedno nasmejana odkorakala do svoje mize v črnih visokih čevljih s polno visoko peto, ki so bili podobni kompletu šolske uniforme, le veliko višji. Bila je tako sestradana, da si nihče ni upal priti v doseg njenih streljajočih pogledov. Ti so bili seveda usmerjeni v nesposobne butce, segajoče po njenih najljubših prigrizkih. Klepetala je s prijateljicami, pomežiknila kakšnemu šestošolcu in se nato smejala njegovemu odzivu... Eden izmed njih ji je nato pomežiknil in se nasmehnil, kar ji je bilo še najbolj všeč. Ko se je najedla, da je komaj stala, je že hotela oditi in se pripraviti na pouk. Nenadoma jo je nekaj ustavilo, pravzaprav jo jepotrepljalo po ramenu. Obrnila se je in se zaradi dobre volje zasmejala. ''Ste se zmotili?'' S temi besedami je poskušala ujeti obraz osebe, stoječe za njo.

[Kdorkoli vabljen - vseeno iz katerega doma je ]

Jack ni bil nadarjen za funkcioniranje v zgodnjih jutranjih urah (razen kadar je bil na sporedu quidditch, takrat je bil poln energije in od vseh najbolj hiperaktiven). Skuštran, brez čevljev in z napol zapetim plaščem je zaspano mežikal v zajtrk pred sabo ter si po minuti odločanja raje postregel s skodelico kave. Sošolec ob njem, ki ga je zjutraj na silo zvlekel iz zavetja tople postelje, je na plano privlekel urnik in naznanil, da jutranjemu obroku sledi nega čarobnih živali. Opominjanje na pouk je Jacka vse prej kot razveselilo, je pa optimistično pomislil, da bo vsaj zunaj, na svežem zraku. Končno se je spravil k hrani, a prevelika doza kofeina je naredila svoje in kmalu se je začel nemirno presedati in se ozirati okoli sebe. Ob sosednji, Drznvraanovski mizi je zagledal punco, ki se mu je zdela čudno znana in ko je ujela njegov pogled ter pomežiknila, mu je postalo jasno od kje pozna njen obraz. Nasmehnil se ji je ter ji vrnil pomežik.
"Kar pojdite, pridem za vami," je rekel sošolcem, ko se je najedel in se hitro podvizal do Drznvraanovske mize. Rjavolaska mu je zdaj kazala hrbet, a očitno je bilo, da je z zajtrkom zaključila in se pripravlja na odhod. Da mu ne bi spet pobegnila, jo je potrepljal po ramenu.
"Zadnjič si sicer imela živo rdeče lase, ko sva po koncu večerje ob začetku novega šolskega leta treščila skupaj, a zdaj sem, oziroma smo prepričani, da smo dobili pravo osebo," je režeč odvrnil na njeno vljudnostno vikanje, ko se je obrnila proti njemu. "Samo lovim te za besedo. Če se spomniš, si obljubila, da se še vidiva."

Prepoznala je Pihpuffovca njenih let, v katerega je trčila prvi šolski dan in se mu nasmehnila. Prej mu je že pomežiknila, a takrat še ni dobro pogledala njegovega obraza. Bil je skuštran in izgledal nasploh precej utrujen, zaradi česar se je še namuznila in pripomnila ''Živjo, si me pa prestrašil! Taka pojava je na daleč lahko precej srhljiva...'' Saj je še kar srčkan glede na nekatere primerke poosebljene narcisoidnosti. Alice je bila zelo vesela, da je dobila družbo - ni se ravno zabavno sam sprehajati po hodnikih Bradavičarke. Glasno se je zasmejala. ''Hja, pravzaprav je zanimivo, da velikokrat navezujem stike z rdečimi lasmi. Najpogosteje se zaletavam v mimoidoče. Pač menim, da bom verjetno naletela na kakšnega dobrovoljneža, ki se bo s prijaznim tonom odzval na mojo rušilno silo. Sicer pa ja, prava sem.'' Še vedno se je iskreno smehljala. Za šalo je pričela spreminjati barvo oči; zeleno-modra, zelena, nato temno rjava, zlato rjava, celo odtenek vijolične, sinje modra,... Zanima me, kakšen bo njegov odziv. Nekateri so precej vzvišeni nad mojo lastnostjo.

''Kakorkoli, jaz sem Alice. Prijatelji mi pravijo Al in če misliš to postati, se jim lahko pridružiš. Sicer pa si mi že na nek način prijatelj.'' Oči je imela ponovno temno rjave. Zdaj je z njimi zapeljivo, a vseeno tudi prijateljsko, pomežiknila. ''Smem biti tako počaščena, da izvem tvoje ime?'' Morda je zvenela že preveč kičasto in šminkersko, zato je hitro povesila pogled in rahlo zardela. Rdečice namerno ni prikrila; pred mladim Pihpuffovcem si je želela biti iskrena. ''Oprosti, morda me je rahlo zaneslo...'' je zamrmrala v brado, nato pa je sramežljivo dvignila pogled in vprašujoče pogledala sogovorca.

S prsti je poskušal ukrotiti na vse strani štrleče lase, ter se zamišljeno namrščil, ko je ponovno ugotovil, da je urejanje jutranje pričeske misija nemogoče. "Saj če bi vedel, da se bova ravno danes zjutraj srečala, bi se mogoče še počesal. In obul. Ampak ni problema, če samo od daleč izgledam shljivo, bom pa enostavno prišel bližje," je v odgovor na njeno pozdravno zbadanje okobal zasedel klop ob drznvraanovskem omizju. Nekaj najbližjih Drznvraanovcev mu je pri tem naklonilo presenečene poglede, ker pa se je zajtrk bližal h koncu, ni njegovi invaziji glasno ugovarjal nihče. Iz bližnjega krožnika je s hitro kretnjo sunil košček toasta, a ga v nenadni osuplosti napol pojedenega odložil nazaj na mizo, ko je Alice začela spreminjati barvo oči.
"Metamorf si? Wow. Noro! To potem menda pojasni tudi tvojo novo barvo las. Mimogrede, rjava mi je bolj všeč. Si jih lahko spremeniš tudi v kakšne bolj divje barve, ali si omejena na naravne odtenke?" ga je po začetnem presenečenju prevzelo eno samo navdušenje in je Alice zasul s svojo direktno iskrenostjo, zaradi katere so mu mnogi očitali nevljudnost. Kaj kmalu zatem pa ga je že zmedla, ko mu je rekla nekaj v stilu, da ji je že na nek način prijatelj ter nato še ljubko zardela: "Že prijatelja, kaj, kako? No torej, če sva prijatelja ti pa prvič: vpričo mene ni treba zardevati in drugič: bi šla ob priliko z mano na kavo?"
Za sekundo je utihnil in s pritajenim nasmeškom opazoval, kakšna utegne biti njena reakcija, pa se je spomnil, da ji še ni povedal svojega imena. "Sem pa tudi butast, čisto sem se ti pozabil predstaviti. Torej, živjo Alice, jaz sem Jack."

Začudeno je spremljala njegov pristop, nato pa se je zasmejala, ko je opazila obraze njenih sošolk in sošolcev. Ti so imeli široko odprta usta, za njihove oči pa se je zdelo, da jim bodo kmalu skočile iz jamic. ''Se vedno takole drzno pridružiš ostalim domovom?'' je šaljivo pomignila proti svojim prijateljem in si na obraz nadela njihovo zaprepadenost. Na njegovo 'opravičilo' glede videza je še vedno z nasmehom odgovorila :''Saj mene ne moti, če si tako...hm...'' je previdno iskala prave besede ''...neurejen, pazi pa se, če naletiš na Rawsa - ta ne bo tako ravnodušen! Glede na njegov značaj te bo mogoče vrgel iz šole in zapisal, da je zalotil nekega norca, ki je sredi hodnika plesal salso v tangicah...'' Zaigrano neodobravajoče je zavila z očmi. Ja, predstavnik spolzgada je bil tako noro zatežen, da nekateri prvošolci niso mogli verjeti, da ga je ravnatelj zaposlil na taki šoli. Fant je že segel po toastu, a ga kmalu odložil, še ne pojedenega. Alice je bila prijetno presenečena, ko se je pihpuffovec navdušil nad njeno sposobnostjo. Še bolj se je razveselila, ko je opazila, da je iskren. Malo je pomislila o njegovem vprašanju in se zadovoljno in pretkano nasmehnila - res je imela raje naravne odtenke, a se je odločila, da se malo pošali z vrstnikom ''Haha, no, pa poskusimo nekaj nadnaravnega'' In že je imela florescentno zelene lase s temno vijoličnimi, oranžnimi in sivimi prameni, za povrh si jih je skodrala, da so ji štrleli na vse strani in veselo stresla z njimi. ''No, kako se ti zdi? Lepo, kaj?'' Nesramno se je zarežala.

Ob fantovemu komentarju na njeno zardevanje, se je sproščeno zasmejala in si lase ponovno spremenila v prejšnjo obliko in barvo. ''Prvič; zardevala bom tudi v tvoji družbi, pa če te to moti, ali pa ne. Drugič; kava bi mi kar koristila, ti me pa tudi ne motiš - to pomeni ja. In pa: živjo, Jack, vesela sem, da sva se spoznala.'' Njen zadnji stavek je bil izgovorjen veselo in popolnoma brez sarkazma. Zamišljeno je s pogledom premerila njegovo pričesko ter se sklonila k njej. ''Dovoliš? Nekaj bom ukrenila glede tega'' je pokazala na njegove štrleče in neurejene lase. Ne da bi počakala na odgovor, (ta poteza se je tudi njej sami zdela predrzna) je nato stegnila roko s palico proti njegovi glavi in jo nežno položila nanjo. ''Poznam dober urok, ki sem se ga naskrivaj naučila... Brez skrbi, ne nameravam ti odsekati glave. Ne še.'' Proseče ga je pogledala in mu s tem želela sporočiti, naj se ji ne umakne, v sebi pa zadrževala neizmerno navdušenje. On je bil njen prvi poskusni zajček, ker pa se mu ni hotela zameriti, se je zbrala in se s priprtimi očmi osredotočila na palico. Iz Alicinih ust se je izvil zahteven urok in se usmeril na fantovo glavo. Rahlo se je zaiskrilo in nežno tlesknilo, dekle pa je z široko odprtimi očmi pogledalo rezultat svojega dela in bilo nemalo presenečeno nad njim. Jackovi lasje so bili počesani in izgledali sveže umiti. ''Yes! Uspelo mi je!'' Močno si je oddahnila in veselo objela svojega 'pacienta'. Pričakujoče je pogledala njegov obraz in upala, na pozitiven odziv.