Zelenice pred šolo

Cat je hodila prek zelenice pre šolo. Prišla je do bližnjega hrasta in se zleknila pod njim. Počutila se je kakor v filmu ko je zapihal sunek vetra in so ji zavihrali živordeči lasje. V roko je ujela lep oranžen list z drevesa. Nekoliko osamojeno in zmedeno je gledala proti ostalim učencem ki so se zabavali v skupinah. Izobčenka je pomislila in se nekoliko namrdnila. Sezula je all star superge - eno zeleno, eno rdečo - in pretegnila prste na nogah. Minilo je pet let od kar je prvič prestopila prag bradavičarke in do zdaj ni našla nikogar sebi enakega. Ni bila osovraženka ali piflarka. Veliko ljudi jo je imelo rado saj je bila smešna in zabavna, vendar se ujela ni z nikomer. Da fo fantih sploh ne govorimo. Vsi so jo imeli za malo punčko in to je bilo v nekaterih trenutkih zelo neprijetno. Naprimer zdaj. Bila je sama, tako lepega popoldneva, ki je bil najbolj sončen od vseh do zdaj. Nejevlojno je prhnila in gledala srečne ljudi ki so se zabavali na travi. S pogledom je sledila postavnemu dekletu. Ah, njej je zagotovo lahko je pomislila. Včasih si je želela da bi bila takša kot vsi ostali, a to ni bilo tisto kar je čutila v srcu. V njej se je nabirala slaba volja in s pogledom svojih velikih temnih oči je še zmeraj sledila rjavolaski, ki se je začuda napotila proti 'njenemu' devesu. Cat je dvignila obrvi...

Bil je lep a nekoliko vetroven oktobrski dan. Melody je hodila okoli gradu in si ogledovala vreme ter listje ki je neprestano letelo iz dreves ter se zibalo v zraku. Čez noge je vsake toliko časa začutila mrzel zrak a kljub temu se je počutila odlično in ogreto. V glavi si je pela neko pesem, in se v ritmu zibala po travi, včasih se je celo zavrtela ali pa poskočila. V petih letih šolanja tu, si ni še našla pravega prijatelja, ki bi bil vedno z njo in jo razumel in se sedaj z njo sprehajal čez te zelenice. Mislila je da je nekoliko drugačna in da je zato nepriljubljena in res ni bila tipična punca, ki bi jo zanimale obleke ali taka, ki bi ne vem kako opravljala druga dekleta. Večkrat se je skrila za svoje knjige. Po petih minutah sprehajanja pa je pod bližnjim hrastom zagledala neko dekle, rdečelaso, ki so ji lasje sijali od daleč. Hodila je proti hrastu a sama ni vedela zakaj, želela je videti punco od blizu saj je od tako daleč ni prepoznala. Nekaj pisanih listov iz tega hrasta se ji je zapletlo v lase, zato se je sredi poti ustavila in si uredila frizuro, a na žalost je na koncu izgledala še bolj skuštrano kot prej. Ko je po uspešnem odstarnjevanju naredila dva koraka naprej jo je čudno spodneslo skozi kamen in poletela je z galvo naprej na tla. Padec jo je nekoliko zabolel, dotipala se je do nosa in ugotovila da ji teče kri. Obležala je na tleh dokler ni zaslišala nekekga glasu...

Rjavolaska je padla Cat skoraj pred noge. "Hoila" jo je prijazno pozdravila Gryfondomovka. "Kako si kaj?" je vprašala lahkotno in sproščeno, kakor da dekle nebi ležalo krvaveče na tleh. Po nekaj ogorčenih pogledih občinstva ki so se na ves glas režali dekletu na tleh ji je le rekla: "Uh oprosti, si vedno tako nerodna?" Potem ji je pomagala vstati. Drznvraanovki je prek brade tekla kri in nekaj študentov v bližini se je privoščljivo zasmejalo. Cat je skočila pokonci - "Brigajte se zase psi garjavi!" je zakričala in se namrščila. Kljub temu da je izpadla čudaško so se ljudje obrnili in pustili 'izmečke' pri miru. Cat je zavzdihnila in potipala po travi za svojo palico ki jo je ponavadi hranila v škornjih ali supergah. Našla jo je za drevesom v kupu blata, ki je umljivo spominjal na iztrebek. Obrisala jo je v krilo in se spakovala. Dvignila jo je in izrekla nekaj besed ter namerila v neznankin nos. Kri je prenehala teči. "O mimogrede - jaz sem Cat" je rekla in se nasmehnila os ušesa do ušesa.

Učenka ob drevesu jo je pozdravila, skoraj tako kot da ne bi opazila, da ji iz nosu tečke kri. Melody se je prekucnila tako, da je lahko sedela in rekla:"zivo" težko je govorila in nato postala tudi rdeča v obraz, ko je ugotovila, da se ji nekateri učenci smejijo. Dekle jo je branilo in odgnalo nekaj nesramnih šudentov. "Hvala" je rekla čez še vedno krvaveč nos. Kmalu ji je punca tudi pomagala in s palico zamahnila pred njenim nosom, Melody je zatipala okoli nosu in začutila, da se je kri ustavila. "Hvala" je rekla še enkrat in tokrat z že normalnim glasom. "Jaz sem Melody" se ji je predtsavila nazaj "In ne ponavadi nisem tako nerdona" ji je še odgovorila na čisto prvo vprašanje, ki ji ga je zastavila takoj, ko se je zakotalila do nje, ter se veselo nasmejala.

"Fajn, si drznvraanovka?" je vprašala Cat. "Veš ponavadi mi uroki ne grejo tako dobro od rok. Hvala bogu da je tvoj nos še v enem kosu." je resno rekla s širokim nasmehom na obrazu. S prsti si je šla čez lase. "In kaj počneš zunaj? Jaz sem se odpravila na sprehod, čeprav ti moram priznati da me vsi čudno gledajo" je rekla in se ozrla okoli sebe. "Poleg tega pa nimam pojma kaj naj podarim svoji sestri za njen rojstni teden..." Zapihalo je in lasje so ji zavalovili okoli obraza ter se ji prilepili na namazane ustnice. "Razmišljala sem o nečem čarovniškem - mala je nora na te reči!" se je še nasmehnila in se zatopila v milsi. "Ubila me bo če ji darilo ne bo všeč" je še zavzdihnila in se objela okoli kolen.

"Ja, in ti pa si?" je pritrdila in vprašala. "Jaz pa mislim da ti gredo čisto v redu" je veselo rekla Melody in se spet dotaknila svojega nosu, ki je bil čisto normalen. "Ne vem, notri je preveč zatohlo in sem se prišla malo sprehajat" je povedala."Ja, ponavadi če sam tavaš naokoli, te vsi gledajo, kot da si nek samotar" je še dodala in pomislila, da ona dejansko vedno sama počne stvari, ki jih drugi počnejo s prijatelji. Ob misli na to, da še ni spoznala pravega prijatelja je postala nekoliko slabše volje, a Cat jo je kmalu prebudila iz morečih misli, ko je dejala, da mora sestri podariti nekaj za rojstni dan."Koliko pa je stara, mogoče ti lahko pomagam ugotoviti kaj bi bilo primerno" je vprašala in hkrati predlagala."Tudi jaz imam sestro, moja je stara 12 in brata, ki je 18" je povedala "Sicer se zelo razumemo, amapk včasih me močno spravita ob živce." Pretgnila se je in rahlo posmrkala.

"Stara je 6 let" se je zarežala Cat. "In , ja Cat sem" je ponovila. "Cece, moja sestra je veliko bolj ukazovalna od mene... Nekako tečna a jo imam kljub temu rada. Nora je na čarovniške stvari. Mogoče bi ji podarila zviz. Misliš da ga lahko sunem?" je vprašala nekoliko tišje. "Glede brata pa - skoraj ga ne opazim. 10 let je star in je najbolj 'normalen' v družini. Zaprt v svoji sobi dela poskuse z napoji." nevede se je nasmehnila ob misli na družino. "Kaj pa ti misliš naj podarim mali? To je ona." je rekla in iz torbize izbrskala fotografijo njene družine na njihovi kmetiji v Oklahomi. S prstom je pokazala na svetlolaso deklico ki se je smejala kot nora.

"Ja no pravzaparv sem mislila v katerem domu si?" je dejala in se rahlo nasmehnila, "Moja sestra je pa precej sramežljiva, tako da na srečo še vedno prevladam jaz, če seveda ni v bližini Alexa" je rekla in svoj namseh še razširila. "Glede zviza pa..." zasmejala se je,"ta bi bila kar težka" je povedala svoje mnenje o kraji šolskega zviza. Cat je Melody pokazala sliko mljaše sestre "prav nič ti ni podobna" je kometirala sliko in pogledovala proti Cat in sliki "no mogoče, malo" je še dodala. "Jaz bi svoji sestri kupila amulet za srečo, ali pa magično kapo, ki spreminja obliko ali barvo glede na tvoje razpoloženej, zraven pa dobiš še knjižico, kaj katera barva in oblika pomeni" je predlagala in na koncu ostala brez idej. "No lani sem jaz svoji sestri kupila spominsk kroglo oz. spominčico, ki te opozori da si nekaj pozabil." se je na koncu še spomnila in še odbližje pogledala sliko Catine sestre, dokler je ni ta spravila nazaj v torbo.

"Gryfondomovka sem. Levinja" je rekla in se nasmehnila. "Kdo pa je Alex?" je vprašala brez pomišljanja. Nekaj časa je še razmišljala nato pa rekla: "Mislim da bo kapa v redu. Kje pa se jo da dobiti? In, mimogrede jaz sem veliko privlačnješa od nje" se je v šali zasmejala. Pospravila je sliko nazaj. "Ampak nimam ravno veliko čarovniškega denarja." je rekla nekoliko bolj poklapano. Vso vsebino njene puhaste denarnice je stresla v krilo. Štela je srpce ki jih je položila zraven treh velikih zlatih guldov. "Samo pet guldov, dvanajst srpcev in tri firiči. Damn it!" Nekoliko jezno je pospravila borno premoženje. "Res nebi smela zapraviti toliko za sladoled, vendar si ne morem pomagati."

"Alex je moj brat" je povedala in se nasmehnila. "V Meryascoveeni pri Creparju jo imajo" Cat je začela šteti svoj denar in ugotovila, da ga ima bolj malo. "Mislism, da stane res nekoliko več, amapk ne vem točno" je dodala ter pomsislila kako si ga lahko prisluži. "Če prodaš kakšno stvar, boš imela ravno prav" je predlagala "Lahko pa ti ga tudi jaz posodim, če skupaj seštejeva tvoje in moje, mora priti točno." se je zarežala na račun, da nobena trenutno ni ravno premožna. Močno je upala, da ji ga bodo starši naslednji teden kaj poslali, saj si je močno že močno želela dobrega meslenuška. "Saj vem, če se nečemu ne moreš upreti, se enostavno ne moreš" se je znova zasmejala.

"Ah, saj bom ženapraskala nekaj" je rekla rahlo negotovo. "Če ne pa bom pisala teti. Veš koliko ima ona denarja! Ko prideš v njen trezor se skorajda ne moreš obrniti. Sama vedno pazim da se ne izgubim v zlatu." je rekla hrepeneče. "Jz pa imam komaj dovolj za sladoled." Vstala je in pograbila torbo. "Kdaj pa je Crepar odprt? Čim prej bi rada prodala nekaj oblek k madam Malkin, za oddelek za revne ali kako se že imenuje. Potem pa skočim po kapo. Boš šla z mano?" Kar nekaj časa ji je vzelo da si je obula čevlje. Med tem je opazovala nekaj znancev pri jezeru.

"Kaj bi lahko z vsem tem denarjem kupili kajne, no mogoče pa ne bi bilo ravno najbolje" je rekla in za trenutek pomislila, da tam kjer je denar tam so težave. "mislim, da je vsak dan do večera odprt, točno pa ne vem. Če misliš madam Malikn na prečni ulici boš tja težko prišla v času šole, med počitnicami že" se je nasmehnila."Ja seveda grem lahko s tabo, tudi jaz že nekaj časa nisem bila tam" Opazovala je Cat, ko si je obuvala svoje čevlej."Zelo so mi všeč" je Melody pokazala na njene all starke "sploh pa barve" malo se je nasmejala njneim čevljem.

"Oh, saj res. Sploh nisem pomislila da so že zdavnaj zaprli podružnico v Meryasov eeni. No, zagotovo je še kaj kar lahko prodam. Bom šla jutri v shoping" nasmehnila se je. "Vem, obožujem svoje all starke." je rekla in pomigala z njimi. "Moj brat je nekoč kupil dve modri all starki. Hotel je imeti dve različni, zato je eno pobarval na belo, tako da je zmešal lepilo in kredo. Potem se je nanje zalepila sestra in v bolnici so ji mogli odstraniti čevelj iz istnic." je rekla in se nekoliko zasanjano zasmejala.

"V Meryascoveeni je bila kakšna podružnica" se je začudila "No nima veze, uglavnem vedno lahko pordaš tam karkoli, kakšen popotnik kupi vse kar se prodaja" zasmejala se je, saj je bila tudi ona sama enkrat popotnica in to v Nemčiji, seveda ni znala nemško in so ji prodajalci kar vse prodali. Kakšna potroša denarja je pomislila ko se je spomnila na dogoldivščine v Nemčiji."Zanimiv način za barvanje superg" se je nasmehnila "in uboga sestra, kaj pa je delala, da se je tako prilepila?" je dodala ter se stresla, ko je zapihala mrzla sapica.

"Z veseljem, mon cherie, ampak kam?" Victorii so se razširile oči in v brado si je zamrmrala: "Kamorkoli, samo da nehaš s temi svojimi francoskimi osladnostmi.." Namenila mu je zelo očitno prisiljen nasmešek, potem pa se obrnila še k Aronu in se mu pristno zlobno zarežala. Skupaj z Alexom sta se pobrala iz doma in na hladne hodnike.

Zunaj je bilo vse pobeljeno od svežega snega, v katerem sta pustila prve stopinje. Zunaj je bilo zelo mrzlo in ker ni oblekla posebej debelega plašča jo je začelo malo zebsti, vendar je njeno pozornost pritegnil Spolzgadovec s svojim vprašanjem. "Emmm, ja no... Dolga zgodba... No v bistvu je kratka, ampak... A res morem?" Nelagodno se je namrdnila, vendar potem vseeno nadaljevala. "Spoznala sva se na vlaku, bila sem slabe volje ker me je kovček zafrkaval v glavo, on se je prikazal in mi pomagal. Dolgčas mi je bilo in sem ga pač izkoristila, malo sva se mečkala, potem sem pa pobegnila. Od takrat naprej me nadleguje, prepričan da me bo uspel zapeljati... Nekaj takega?" Malce je pospešila svoj korak, da bi se ogrela. "No, kakšno srečo imaš pa ti kaj s puncami?" Zarežala se mu je, vedoč da vrača neprijetno vprašanje.

Nad tem, da bi mu razložila njen odnos do Arona očitno ni bila ravno navdušena, kar pa ga je zelo zabavalo. Kljub nelagodnosti mu je razložila, kaj se je zgodilo in njegov obraz se je počasi začel spreminjati v tipično grimaso, ko nekdo poskuša zadržati smeh. "Ampak si pa res prava maneater, kaj? Mislim, že res da sem kar nekaj že slišal o tebi, vendar sem mislil da je večinoma izmišljeno. Fantom dobesedno pobegneš, preden bi lahko dobili kaj več kot nekaj minutk v nebesih," se je zahahljal. Opazil je, da Victorio očitno zebe, zato je zavil proti eni od klopic in z nje pometel sneg, preden se je usedel. Brez vprašanja jo je prijel za boke in jo posedel sebi na kolena ter jo tesno objel, da se je ogrela ob toploti njegovega dvojno podloženega plašča. Potem pa mu je vrnila bombo in nesproščeno se je odkašljal, preden je odgovoril na njeno vprašanje. "No, ja, ne vem kako bi ravno opisal svoje ljubezensko življenje. Dalo bi se reči, da sem še kar izbirčen, verjetno zato, ker sem tako lep in se vsa dekleta lepijo name, pa imam potem preveč izbire..." je povedal z nesramnim nasmeškom na obrazu. "Vseeno pa sem zamenjal že precej punc. Ponavadi jih obdržim tam okoli enega tedna, potem se jih pa naveličam. Moj zadnji ulov naprimer, je bila Pihpuffovska predstavnica." V misli so mu šinili prizori izpred dveh tednov in ušel mu je samozadovoljen hehet še preden ga je uspel ustaviti. Svoje roke, ki so bile še vedno ovite okoli temnolaskinega vitkega telesa je začel počasi in skoraj neopazno premikati, da je s konicami prstov drsel po njenih bokih in si v spomin vtiskal njeno obliko. "Kako je pa s tabo? Na splošno pri fantih... Zanima me katere govorice so resnične..."

Victorio je počasi začelo zebsti. Z Alexsom se nista preveč dobro oblekla preden sta šla ven. Ta je povsem očitno to opazil in ju popeljal do klopice kjer si jo je posadil na kolena. Vic se je brez pritoževanja stisnila k njemu. Glede na temperature je bil neverjetno topel. Ko mu je vrnila nesramno vprašanje o ljubezenskem življenju ji je prav mirno odgovoril. "Ha, ha... ja no kadar se vsi lepijo nate je življenje veliko bolj težavno." V tišini in bolj sama pri sebi se je smejala. Po nekaj trenutkih ležanja na toplih prsih je sledilo naslednje vprašanje "Kako je pa s tabo? Na splošno pri fantih... Zanima me katere govorice so resnične..." Victoria ga je tedajci malček zaskrbljeno pogledala "Upam, da neboš bežal, ko ti povem, da je večina govoric resnična. Res je, da imam poseben talent, da človeka zlahka prizadanem, ampak znam biti tudi precej prijazna. Življenje je pač dolgočasno, če včasih ne oviješ okoli prsta fanta ali dva. Moral bi spoznati mojo sestro. Ona je še hujša. Pri meni so vsaj meje ampak pri njej ni fanta, ki ne bi bil lep in ga ne bi že obdelala... no za razliko od tebe... mislim." Glavo je obrnila proti smeri šole in nekaj časa razmišljala. Skoraj v istem trenutku je pograbila temnolasčev plašč in se zvila k njemu. Ni zeblo samo zaradi mraza.

"Popolnoma se strinjam, lepota otežuje življenje!" Potem je bruhnil v krohot, vendar hitro utihnil, saj mu je Victoria začela odgovarjati na vprašanje. Njegov vesel obraz se je počasi zresnil, ko jo je poslušal. "No, tako grozna pa gotovo ni. Ker, vzemi mene za primer, na šoli sem že drugo leto, pa dvomim da sem jo sploh kdaj že videl. Ta šola je prevelika, da bi lahko preizkusila čisto vse lepe dečke". Občutek lepega dekleta, ki se je stiskalo k njemu mu ni bil neznan, vendar se ponavadi punce k njemu niso ravno stiskale zaradi mraza. Nasmehnil se je in Victorio še tesneje objel ter začel s svojo levo roko počasi in nežno božati njene lase. Svojo roko je vedno bolj spuščal, zdrsnil prek njenega ušesa in jo pobožal po licu. Lahno ji je privzdignil brado, da sta se gledala v oči in nekaj časa je samo očarano zrl v te globoke vrtince stopljene čokolade, potem pa se je le počasi sklonil in ji na mrzle ustnice pritisnil peresno lahek poljub.

Victoria se je tiho zasmejala "Zadeve včasih niso tako preproste kot so slišati, v življenju sem si nakopala več težav kot bi jih lahko rešil." Morala je priznati, da je bil Alex res eden redkih fantov, ki ji je celo kaj pomenil. Zaprla je oči in nekaj časa uživala, ko jo je počasi božal po njenih gladkih, trenutno ravnih laseh. Ponovno jih je odprla, ko ji je počasi zasukal glavo in z roko drsel prek ušesa in lica. Nekaj časa sta si zrla v oči, vendar si je Alex drznil narediti prvo potezo. Na premražene ustnice ji je pritisnil tako lahek poljub, da se ga skoraj ni čutilo. Poljub mu je počasi vrnila, pa vendarle je bil lahek kot peresce. To je vse kar mu je privoščila ta trenutek "Že res, da si mi všeč ampak tole mi ni všeč. Kakor veš, da z vsemi tistimi, ki sem jih obdelala nisem v ravno dobrih odnosih in tega si s tabo ne želim. Že dolgo se nisem imela tako dobro kot s tabo in tega ne želim uničiti. Pojdiva se ogret." Skočila je iz temnolasčevega naročja in se vrgla v sneg. Pobrala je nekaj snega in ga zabrisala Alexu naravnost v oprsje "Boli...?" ga je povsem nedolžno vprašala in se v smehu pognala v sneg vedoč, da bo kmalu vanjo leteli kupi snega.

Čeprav razpokane od mraza, so bile njene ustnice mehke in poljub mu je vrnila s spretnostjo, ki jo je opaziti samo pri izkušenem ljubimcu. Kakorkoli, za njegov okus vse prehitro se je odmaknila od njega in mu obrazložila, da bi rada z njim ostala samo dobra prijateljica. Tiho jo je poslušal, ker ni imel pojma, kaj naj reče, vendar ga je rešila neprijetne tišine, ko se je pognala v sneg in vanj vrgla kepo. S plašča je otresel sneg, ki se je nanj nalepil in se ji prežeče nasmehnil. "Ravnokar si prebudila zmaja." Vedoč, kaj je povzročila se je sicer poskušala skriti, vendar proti njemu ni imela možnosti. Brez usmiljenja jo je obmetaval s kepami in se spretno izmikal njenim protinapadom, jo lovil in porival dokler se nista oba zadihana zvrnila na belo odejo. Ko se je tako zagledal v nebo mu je postalo jasno, da sta z igračkanjem porabila kar nekaj časa in ju je glede na količino svetlobe od zajtrka ločevalo samo še kakšne pol ure. Ko je končno nalovil sapo, se je v snegu dvignil na komolce in pogledal navzdol v Victorio. "Greva naredit snežaka." Skočil je na noge in nanje potegnil še njo, potem pa je naredil veliko kepo in jo začel rolati po snegu, da je začela postajati večja in večja.

Kepe so kar letele in letele proti njej vendar se jim je nemočno izmikala. Svoje je sicer metala v vse strani, saj niti ni videla kje je. Tudi čez oči je imela sneg. Kmalu sta se oba izmučeno vrgla v sneg. "No temu se reče kepanje." Po nekaj časa ležanju je Alex ponovno s polno energije predlagal, da naredita snežaka. Victoria se je smeje spravila pokonci. Dodelala je veliko kepo, ki je že stala na kupu in ji dodala trup in glavo. Zagrebla je v sneg in izkopala kamnčke in nekaj vej. Zapičila jih je za gumbe (kamnčke namreč), veje pa za roke in nos. "Če temu rečeš snežak potem je v redu." Še enkrat si je ogledala srukturo, ki je bolj zgledal kot kup snega, ki je poln vej in kamnov, nasploh pa zelo umazan. "Ali narediva novega? Ker za tega je čas, da me nese štuporamo." Pri teg besedah je skočila na snežaka, da se je skupaj z njim zvrnila v sneg, ki je zadušil glasno smejanje. Dvignila se je na noge in si strepala sneg iz oblačil "Snežak je na bolniški. Greš na zajtrk ali v prepovedan gozd, ko sva že zunaj. Če ti nič od tega ni všeč pa izberi ti." Sama je med njegovim odločanjem zopet postavila veliko manjšega snežaka, ki je bil vsaj podoben snežaku, ko ga je končala se mu je samo zasmejala "Oprosti ker sem ubila tvojega fotra."

Tudi med postavljanjem snežaka se nista mogla pustiti na miru. Stalno sta se porivala, grebla in tekmovala kdo bo naredil več stvari. Ni čudno da je končni izdelek izpadel veliko kot nakidan kup snega in zelo malo kot snežak. Zato se je Victoria brez obotavljanja vrgla naravnost nanj in skupaj sta se smejala. "Greš na zajtrk ali v prepovedani gozd, ko sva že zunaj?" Zamislil se je, umes pa si je ona že dala opravka z izdelovanjem čisto majhnega sneženega možička, za katerega se je odločila, da je otrok njunega prejšnjega. "Ne vem zate, ampak jaz sem že precej lačen. Pa še zebe me. Greva noter?" Nasmehnil se ji je in prek svojega bojišča, polnega kupov snega in uničenih kep sta se odpravila proti vhodnim vratom.

V veliko dvorano sta vseeno prišla zelo zgodaj, še posebej zato, ker je bila sobota in je večina učencev dlje spala. "No, bo pa več za naju..." se je tiho zahahljal in se usedel za skoraj prazno Spolzgadovsko mizo. V kozarec si je natočil topel čaj, potem pa si krožnik na veliko naložil z opečenimi kruhki in jih začel mazati s čokolado. Nekaj časa sta v tišini jedla, vendar se je potem spomnil. "Če hočeva videt posledice najine nočne zabave bi morala počasi nazaj v dom, veš..."

"Prav imaš greva noter." Nasmehnila se je, ko ji je glasno zakrulilo v želodcu. "No očitno sem tudi jaz precej lačna." Z nasmehom na obrazu sta se napotila proti šoli. Pod njima je škripal sneg.

Ko sta vstopila v dvorano ni bilo v njej skoraj nobenega. Victoria se je usedla zraven temnolasega spolzgadovca, ki si je že postregel s hrano. Tudi sama si je postregla kakav in nekaj tolstov s topljenim sirom. "Če hočeva videt posledice najine nočne zabave bi morala počasi nazaj v dom, veš..." Ko je Alex to izrekel se ji je skoraj zaletel kakav, oziroma se ji je. Ko ga je izkašljala si je v usta zbasala še zadnje ostanke tolsta "Pohitiva drugače bo vsa zabava šla v nič." Skočila je iz za mize in potegnila Alexa, ki je imel v rokah še vedno nekaj hrane za seboj.

Kmalu sta se pojavila pred vrati v njun dom kjer sta hitro izpljunila geslo. Vic je hitro skočila do spalnic kjer so se že začeli zbujati študentje. "Vsak čas bo..." Napeto se je zazrla v zbujajoče se nedobudneže in samo čakala, da se jim bo lahko smejala.

"Eh, dvomim da dandanes kdorkoli kaj razume. Pa vendar je tako." je dejala, ko sta odhajali iz sobe in preden je spoznala njenega brata. Res ni bil napačen in bog ve mogoče pa še bo kdaj kaj iz tega. Čeprav se Sim ni ravno rada zapletala z sošolci. Pa če je uspelo pač je. Ljubko se mu je nasmehnila in mu ponudila roko v pozdrav. Potem ste odšli naprej.
"Kakorkoli, ne nimamo vsak dan blok ure. Le dva dni sta takšna in še to so večinoma take bedne dolgočasne ure. Res ne vem kako so letos naredili urnik, a je precej beden." je komentirala naprej, ko sta hodili po stopnišču dol. "Stavim, da je tvoj mlajši brat prav ljubek!" je dejala, saj je Sim občasno navdušena nad mlajšimi otroci. No ja, beri kar pogosto. Že ste prišli na dvorišče pred stavbo. Sim je poiskala primeren kraj. Pred šolo so od spomladnega časa naprej zelenice. Trenutno pa je tukaj bel in mrzel sneg. Bog, kako je zeblo. Prava nočna mora. "Pridi, greve sem." potegnila jo je za seboj, nekaj metrov stran od šole in na desni strani. "Tole so zelenice. Ponekod so majhne gredice prelepih rož. Sicer so vse vrste rastlin v glavnem rastlinjaku, ki je pa malo bolj oddaljen od tukaj." je pojasnila in se zavrtela v krogu, ter gledala v nebo. Sneg je nežno naletaval. "Torej ja, tukaj je ob sončnih poletnih dnevih prav zabavno biti s knjigo in brati." je še delila svoje mnenje z Kat. Potem je utihnila in se zastrmela nekam v daljavo. Opazovala je sneg, ki je padal in ga hkrati preklinjala. Ni marala zime zaradi mrazu. Saj sneg je že še prebaljiv, mraz pa ne.